Jedro

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da iz obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, da bi sodišče pri višini stroškov, ki so potrebni za vzpostavitev v prvotno stanje pred škodnim dogodkom, upoštevalo, kar je potrdil tudi izvedenec, da je tožeča stranka že izvedla del sanacijskih del v višini 15.000 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba se v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi v III. točki izreka v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala na nepremičnini, ter v IV. točki izreka, v ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala na njegovi hiši in premičninah, ki so bile v njej, zaradi izliva vode, za katerega je odgovoren prvi toženec, druga toženka pa je zavarovalnica, pri kateri je imel prvi toženec zavarovano svojo odgovornost. 2. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter tožencema naložilo, da solidarno plačata tožeči stranki 72.100 EUR s pripadki (I), prvi toženec pa še nadaljnjih 10.400 EUR s pripadki (II). Kar je tožeča stranka zahtevala drugače ali več, je zavrnilo (III) in sklenilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožniku 3.024 EUR pravdnih stroškov s pripadki (IV).

3. Odločitev sodišča iz vseh razlogov po 338. členu ZPP v delu, ki se nanaša na višino odbitne franšize (II), v zavrnilnem delu (III) in posledično tudi glede višine prisojenih stroškov (IV) izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi navaja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je pri določitvi višine škode priznalo le strošek popravil, in pri tem tudi ni navedlo, ali je upoštevalo, da je tožnik delno saniral škodo v vrednosti 15.000 EUR. Odbitna franšiza oziroma udeležba zavarovanca se izračuna tako, da se najprej ugotovijo vse sestavine dajatve zavarovalnice in nato izračuna 10 % od tega zneska. Sodišče je zmotno odštelo odbitno franšizo v višini 10 % zavarovalne vsote. V tožbi je opisala vrsto škode na notranji opremi in tudi oceno višine škode. Pri tem se je sklicevala na opis škode, kot izhaja iz zapisnikov o ogledu, ki jih je sestavila Zavarovalnica X., in izrecno navedla, naj se vsebina zapisnikov upošteva kot del trditvene podlage, kar je sodišče spregledalo. V tretji pripravljalni vlogi je podrobno opisala vrsto škode in predmete, na katerih je škoda nastala, ter delno sanacijo. Priložila je tudi CD s fotografijami notranjosti stavbe. Na sliki je vidna biljard miza, dve sedežni garnituri, pohištvo v dnevnem prostoru in drugje, prepojene talne obloge, odstopljena izolacija stropa in plinska peč. Vidna je plesen na stenah, pohištvu, stenskih in stropnih oblogah, oljna peč, ki jo je voda uničila. Obstajajo tudi fotografije o notranjosti stavbe šest let pred škodnim dogodkom. Nenazadnje je tudi izvedenec G. G. v poročilu škodo na notranji opremi ocenil na 24.795 EUR, kar pomeni, da je tožeča stranka posredovala dovolj navedb in slikovnega gradiva, ki omogoča oceno škode.

4. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. O utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju je bilo pravnomočno razsojeno v vmesni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2088/2013 s 15. 2. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1429/2016 z 28. 9. 2016. 7. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo o plačilu višine odškodnine za škodo zaradi poplave, ki je nastala na nepremičnini in pohištvu. Ker je zavarovalnica dolžna plačati le odškodnino, zmanjšano za odbitno franšizo, je znesek odbitne franšize v celoti naložilo v plačilo prvemu tožencu. Sodišče je na podlagi ocene izvedenca, koliko bodo znašali stroški popravila poplavljene hiše, ugotovilo škodo v višini 82.500 EUR in tako izračunano višino škode, zmanjšano za odbitno franšizo, naložilo v plačilo solidarno obema tožencema, prvemu tožencu pa še znesek odbitne franšize, ki ga zavarovalnica ni dolžna plačati.

8. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da iz obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, da bi sodišče pri višini stroškov, ki so potrebni za vzpostavitev v prvotno stanje pred škodnim dogodkom, upoštevalo, kar je potrdil tudi izvedenec, da je tožeča stranka že izvedla del sanacijskih del v višini 15.000 EUR. Iz sodbe tudi ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče kot višino škode priznalo strošek popravil, saj iz izvedenskega mnenja sledi tudi, da skupna vrednost povzročene škode zaradi izlitja vode predstavlja razliko v tržni vrednosti med stanjem nepremičnine brez vpliva poplave in tržno vrednostjo nepremičnine z upoštevanjem poplave na določeno časovno točko.

9. Ker sodišče prve stopnje do navedenih pravno relevantnih okoliščin v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni zavzelo nikakršnega stališča, odločitve ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in je potrebno pritožbi v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za škodo, povzročeno na nepremičnini, razveljaviti in jo vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, da se opredeli do pravno relevantnih okoliščin, na katere je opozorjeno v tej obrazložitvi (360. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se je odločilo, da sodbo v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, da pravdnih strank ne bi prikrajšalo za pritožbo v zvezi s pravno relevantnimi okoliščinami, ki še niso bile predmet presoje na sodišču prve stopnje.

10. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je potrebno odbitno franšizo upoštevati od zneska priznane odškodnine (zneska odmerjene odškodnine za vse vrste škod) in nato od tega zneska odbiti 10 % odbitne franšize, kot to sledi iz police o zavarovanju splošne civilne odgovornosti št. Pr 0000 z dne 23. 3. 2012. Odbitna franšiza pa ne more biti manjša kot 500 EUR po zavarovalnem primeru.

11. Protispisna je pritožbena navedba, da je izvedenec G. G. izračunal višino škode na premičninah, ker je imel na razpolaga dovolj trditvene podlage in dokazov. V cenitvenem poročilu s 30. 3. 2018 je izvedenec le predstavil izhodišča Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije za določitev višine stroškov storitev arhitektov, na podlagi katerih se poda ocena vrednosti notranje opreme po treh stopnjah zahtevnosti opreme in kvadraturo stanovanjskega prostora. Pritožba nekritično prezre, da tožnik ni navedel okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče lahko ocenilo, za kakšne vrste opremo je šlo v tožnikovem primeru. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve, da bi tožeča stranka morala navesti, kakšna oprema je bila poškodovana oziroma uničena in število kosov pohištva. Za oceno višine škode je pomembna tudi blagovna znamka in starost pohištva. Ob tem ni nepomembno, da je izvedenec oziroma cenilec za notranjo opremo Y. oceno škode na notranji opremi zavrnil, ker v podatkih, ki so mu bili na razpolago, torej v pomanjkljivem in nepreglednem slikovnem gradivu, v skladu s pravili stroke ne bi mogel podati objektivne strokovne ocene nastale škode. Tudi priloženi CD-ji ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, kot je ne more nadomestiti niti izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca, ki naj bi šele v cenitvenem poročilu ugotavljal, katere kose notranje opreme je tožeča stranka imela v hiši, ter njihovo vrednost pred škodnim dogodkom in po njem.

12. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala na premičnih stvareh. Pritožba je torej v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za premične stvari, neutemeljena, in ker sodišče v tem delu tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper razveljavljeni del sodbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te sodbe v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščanec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sodba se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.