Jedro

Zakonec, ki se je odpovedal neuvedenemu dedovanju, se ne upošteva pri ugotavljanju kroga oseb, ki so poklicane k (zakonitemu) dedovanju, niti pri določitvi velikosti in vrednosti dednih deležev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep o dedovanju sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino spadajo natančno navedene premičnine in denarna sredstva na računih; ugotovilo, kdo so oporočne dedinje in kaj dedujejo na podlagi oporoke, razglasilo volila ter ugotovilo, kdo sta zakoniti dedinji in s katerim premoženjem zapustnik ni razpolagal v oporoki. V zvezi s tem premoženjem so dedinje sklenile dedni dogovor, ki ga je sodišče povzelo v izpodbijanem sklepu.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje zapustnikova vdova, ki predlaga razveljavitev sklepa. V pravočasni pritožbi meni, da se oporoka ni izpolnila brez pripomb, kot je določil zapustnik, ampak je sodišče protizakonito odločilo po svoje. Štirje stoli, ki so bili v sobi v prvem nadstropju, so bili premoženje zapustnika. Nanje se nanaša navedba v oporoki, da je inventar v hiši njegov, in zato pripada dedinji T. L. S strani dveh neznanih mlajših moških ji je bilo preprečeno, da bi iz hiše odpeljala svoje predmete. Rodovnika družine K., fotografij zapustnikovih staršev iz zgodnjih družinskih let, diapozitivov iz poti po Argentini, Peruju in Čilu ter nekaterih drugih skupnih fotografij pa do danes ni prejela, sklep o dedovanju je torej ostal neizvršen in ga sodedinji ignorirata.

Pritožnica prav tako ni prejela medicinske dokumentacije, slovarjev in referenčnih knjig, saj je v oporoki določena kot oseba, ki naj nadaljuje s skupnim projektom „...“. Tudi knjižnico je zapustnik v resnici v celoti namenil pritožnici, vse dedinje so oporoko priznale, pa je niso spoštovale.

Pritožnica pojasnjuje, da je oporočitelj v oporoki jasno navedel, da sta ga hčerki pri finančnih sredstvih preslepili in s privarčevanimi sredstvi razpolagali brez njegove privolitve. Z nekimi dokumenti, ki jih nihče ni videl, sta sodišče preslepili, da je odločilo le o vrnitvi dela sredstev pritožnici. S postavitvijo izvedenca grafologa je treba preveriti, ali podpisi na dokumentih, ki jih imata hčerki zapustnika, pripadajo zapustniku.

V zvezi s sredstvi ZPIZ pritožnica pogreša razloge o tem, zakaj jih dedujeta le hčerki. Pritožnici je bila kršena ustavna pravica do dedovanja, materialno pravo je bilo napačno uporabljeno.

V pritožbi so še nerazumljive navedbe o avtomobilu ... in navedbe o osebnih predmetih pritožnice.

3. Zapustnikova vdova je po izteku roka vložila še dopolnitev navedb v pritožbi, ki jih višje sodišče ni obravnavalo, saj pogoj iz 3. odstavka 173. člena Zakona o dedovanju (ZD) ni izpolnjen.

4. Pritožba je bila vročena ostalim udeležencem postopka, ki nanjo niso odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tej zadevi je prišlo tako do oporočnega kot do zakonitega dedovanja, saj zapustnik v oporoki s 3. 11. 2017 ni razpolagal z vsem svojim premoženjem.

7. Premoženje, s katerim v oporoki ni razpolagal, sta dedovali zapustnikovi zakoniti dedinji, njegovi hčerki. Zakaj le oni, je sodišče prve stopnje v zadostni meri in tudi materialno pravno pravilno obrazložilo v sredini 2. točke na 4. strani izpodbijanega sklepa. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je pritožnico izpustilo iz dedovanja, torej ni utemeljen. Smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni bila storjena. Pritožbeno stališče, da je pritožnica zakonita dedinja, je napačno; stališče, da je sodišče kršilo njeno ustavno pravico do dedovanja, pa neutemeljeno. Zapustnikova žena v skladu z 11. členom ZD res spada v krog zakonitih dedičev, a zakonec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami1, se v sporazumu z zakoncem lahko odpove dediščini, ki bi mu šla po smrti njegovega zakonca (2. odstavek 137. člena ZD). Prav to je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje storila pritožnica.2 Posledice takšne odpovedi so enake kot posledice enostranske odpovedi dediščini (133. člen ZD), tako da se zakonec, ki se je odpovedal neuvedenemu dedovanju, ne upošteva pri ugotavljanju kroga oseb, ki so poklicane k (zakonitemu) dedovanju, niti pri določitvi velikosti in vrednosti dednih deležev. S tem je odgovorjeno na pritožbene trditve o dedovanju sredstev ZPIZ.

8. Pritožbene trditve o štirih stolih, ki naj bi se nahajali v sobi v prvem nadstropju, so nejasne. Ni mogoče ugotoviti, ali gre za štiri od šestih stolov, s katerimi zapustnik v oporoki ni razpolagal, in jih je v skladu z dednim dogovorom prejela pritožnica, ali ima pritožnica v mislih neke druge štiri stole. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi (drugi) štirje stoli spadali v zapuščino. O dedovanju (drugih) štirih stolov, ki naj bi se nahajali v sobi v prvem nadstropju, zatorej ni odločilo. Obseg zapuščine je natančno ugotavljalo na narokih 21. 2. 2019 in 5. 7. 2018, ki se jih je pritožnica udeležila. Trditev, da v zapuščino spadajo še (drugi) štirje stoli, ni podala, v oporoki niso omenjeni. Kaj bi moralo torej v zvezi s štirimi stoli narediti sodišče prve stopnje, višje sodišče iz pritožbenih navedb ne more razbrati. Trditev, da je zapustnik v oporoki v korist pritožnice razpolagal s štirimi stoli, ki naj bi se nahajali v sobi v prvem nadstropju, predstavlja pritožbeno novoto. Če je med dediči spor o tem, kakšna je vsebina oporoke, mora sodišče prve stopnje prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo.3 A dejstva o tem - torej, da oporočna dedinja meni, da ji je zapustnik (kot dedinji) zapustil štiri stole, bi morala pritožnica navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje; v pritožbenem postopku bi bilo navajanje novih dejstev dopustno le, če jih pritožnica brez svoje krivde ne bi mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Česa takšnega pritožnica niti ne trdi.

9. Če pa gre za štiri stole od šestih stolov, ki jih je v skladu z dednim dogovorom prejela pritožnica, ji je treba pojasniti naslednje. S trditvami o tem, da je „sklep sodišča ostal neizvršen in se ga s strani hčera očitno ignorira, ker sta dve neznani moški osebi pritožnici preprečili odnesti iz objekta štiri stole; rodovnika družine K., fotografij zapustnikovih staršev iz zgodnjih družinskih let, diapozitivov iz poti po Argentini, Peruju in Čilu ter nekaterih drugih skupnih fotografij pa do danes ni prejela“, pritožnica ne izpodbija sklepa o dedovanju. Ravnanje sodedičev in drugih neznanih oseb po izdaji sklepa o dedovanju na pravilnost sklepa o dedovanju v ničemer ne vpliva. Izvršitev sklepa o dedovanju pa tudi ni in ne more biti naloga zapuščinskega sodišča. 10. Zapustnik v oporoki pritožnici ni zapustil medicinske dokumentacije, slovarjev in referenčnih knjig ter oziroma knjižnice (v pomenu: knjige). Trditve, da je treba oporoko v teh delih razlagati drugače, predstavljajo pritožbene novote (glede knjižnice pa tudi nasprotovanje izrecni trditvi na naroku 21. 2. 2019; list. št. 83 v spisu, deseta alineja). Če je med dediči spor o tem, kakšna je vsebina oporoke, mora sodišče prve stopnje4 prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo. A dejstva o tem - torej, da oporočna dedinja meni, da ji je zapustnik (kot dedinji) zapustil knjižnico in medicinsko dokumentacijo, bi morala pritožnica navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje; v pritožbenem postopku bi bilo navajanje novih dejstev dopustno le, če jih pritožnica brez svoje krivde ne bi mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Česa takšnega pritožnica niti ne trdi.

11. V katerem delu naj bi bil izpodbijani sklep nezakonit glede avtomobila ... (ki ga podeduje pritožnica), iz pritožbe ni mogoče razbrati. Pomena, ki jo odločitvi in obrazložitvi izpodbijanega sklepa pripisuje pritožnica, višje sodišče v njem ne najde.

12. Nazadnje višje sodišče pritožnici še pojasnjuje, da o „vračilu dela sredstev dedinji T. L.“ sodišče prve stopnje ni odločilo, ampak je s preostalima dedinjama sklenila dedni dogovor. Dedni dogovor je sporazum med dediči, ki ima učinke sodne poravnave, njegovo izpodbijanje pa je možno s tožbo (392. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP), ne s pritožbo.

13. Kar se tiče privarčevanih sredstev, ki naj bi jih odtujili zakoniti dedinji, gre za dejstva, ki so med zakonitima dedinjama in pritožnico očitno (spet) sporna. Glede na njihove izjave na naroku 21. 2. 20195 in sklenitev dednega dogovora, se sodišče prve stopnje očitno za prekinitev postopka in napotitev pritožnice na pravdo (da v zapuščino spada terjatev do zakonitih dedinj), ni odločilo. Ker pritožnica niti ne trdi, da bi zapustnik v oporoki z njimi razpolagal v njeno korist, pa s takšnim ravnanjem tudi ne bi ničesar doseglo. Pritožnica namreč (kot je bilo pojasnjeno) ni zakonita dedinja in do dedovanja premoženja, s katerim zapustnik ni razpolagal v njeno korist, ni upravičena. Če meni (v pritožbi tega ne pojasni), da ji sredstva, ki naj bi bila odtujena, pripadajo na kakšni drugi (torej ne dedno pravni podlagi), pa se takšnega zahtevka ne uveljavlja v zapuščinskem postopku.

14. Ostale pritožbene navedbe (kot na primer tiste o osebnem premoženju pritožnice) se na dedovanje ne nanašajo, zato odgovora pritožbenega sodišča ne terjajo (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ).

15. Pritožba torej ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

1 Trditve, da pritožnica ne bi smela, ni. 2 Prim. notarski zapis sporazuma zakoncev o obsegu posebnega premoženja in o odpovedi neuvedenemu dedovanju s 6. 10. 2017 (list. št. 24 do 28 v spisu). 3 Prim. 210. člen ZD. 4 Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno. 5 Ki kažejo na to, da dejstva niso sporna, pritožbene navedbe so tako contra factum proprium.