Jedro

Imetnik stanovanjske pravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Po 6.1.1991 (ko je začel veljati zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA, Ur.l. SFRJ, št. 84/90, h kateremu Skupščina RS ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta bila to ZSR in kot specialni predpis zakon o sredstvih in financiranju JLA (Ur.l. SFRJ, št. 53/84 in 57/89), po tem datumu pa le ZSR. Če je torej stanovanjska pravica po dotedaj veljavnih predpisih nastala, in je na podlagi te pravice toženec pridobil pravico do drugega stanovanja, stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na drugem stanovanju.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožencu je naložilo, da je dolžan izprazniti dvosobno stanovanje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da toženec v stanovanju prebiva nezakonito, ker Komanda garnizona v času dodelitve stanovanja s stanovanjem ni bila več upravičena razpolagati.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da tožeča stranka in sodišči prve in druge stopnje izhajajo iz izhodišča, da toženec pred sporno dodelitvijo stanovanja ni bil imetnik stanovanjske pravice. Toda toženec je bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v isti hiši, in sicer v pritličju, in kot tak je tudi pridobil sporno stanovanje. Šlo je torej za zamenjavo, ki jo je urejal tedaj veljavni zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Če je bila ta zamenjava v nasprotju z določili 23. do 25. člena tega zakona, lahko stanodajalec zahteva le vrnitev v prejšnje stanje. Zmotno je stališče sodišč, da je toženec zaradi nezakonite zamenjave izgubil stanovanjsko pravico na stanovanju v pritličju. Toženec v reviziji še razmejuje razmerja, ki jih je potrebno obravnavati po novem stanovanjskem zakonu (odpoved, sklenitev najemne pogodbe) od tistih, ki jih je potrebno obravnavati še po prejšnjem ZSR (vrnitev v prejšnje stanje, morebitni najpotrebnejši prostori) ter meni, da je za odločitev o tem tožbenem zahtevku potrebno uporabiti ZSR. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili vseh pravno odločilnih dejstev za pravilno uporabo materialnega prava. Pri odločanju sta izhajali le iz dejstva, da Komanda garnizona Maribor po 25.6.1991 ni bila več upravičena oddajati stanovanja iz sklada prejšnje JLA. Za odločitev o tožbenem zahtevku ta sicer točna ugotovitev ne zadošča. Iz trditvene podlage v spisu izhaja, da je toženec pridobil stanovanje tako, da se je izselil iz stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, in se vselil v sporno stanovanje na podlagi (nezakonite) odločbe Komande garnizona. Pravni prednik tožeče stranke naj bi torej po toženčevih trditvah tožencu dodelil sporno stanovanje na podlagi že obstoječe stanovanjske pravice na drugem stanovanju, ki je prav tako sodilo v sklad vojaških stanovanj. Pridobitev novega stanovanja je bila po njegovih trditvah pogojena z izpraznitvijo (izročitvijo) prejšnjega stanovanja. Če je to res, sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodili.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka v reviziji sicer napačno trdi, da takšna dodelitev stanovanja vsebinsko pomeni zamenjavo po 23. členu prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. št. 35/82 in 14/84), vendar pa je takšno razmerje kljub temu potrebno presojati po stanovanjskem pravu.

Imetnik stanovanjske pravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Po 6.1.1991 (ko je začel veljati zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA, Ur.l. SFRJ, št. 84/90, h kateremu Skupščina RS ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta bila to ZSR in kot specialni predpis zakon o sredstvih in financiranju JLA (Ur.l. SFRJ, št. 53/84 in 57/89), po tem datumu pa le ZSR. Če je torej stanovanjska pravica po dotedaj veljavnih predpisih nastala, in je na podlagi te pravice toženec pridobil pravico do drugega stanovanja, stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na drugem stanovanju. Če je bila kasnejša dodelitev nezakonita, drugih razlogov za prenehanje stanovanjske pravice pa ni bilo, stanovanjska pravica ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej.

Drugačna materialnopravna presoja bi pomenila neenakost pred zakonom. Tisti, ki je ostal v stanovanju, stanovanjske pravice ne bi izgubil, drugi pa, ki je eno stanovanje izročil, v drugega pa se vselil, pa bi zgolj zaradi tega dejstva ostal brez vsakega stanovanja. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je tožeča stranka s tem, ko je pridobila izpraznjeno stanovanje, pridobila tudi pravico razpolaganja z njim, tako da se v premoženjski masi stanovanjskega sklada ni nič spremenilo. V nasprotnem primeru pa bi tožeča stranka neupravičeno pridobila stanovanja, ki bi bila (če do te "zamenjave" ne bi prišlo) zasedena in bi tožeča stranka z dotedanjimi imetniki morala skleniti najemno pogodbo po sedaj veljavnem stanovanjskem zakonu (Ur.l. RS, št. 18/91) oz. stanovanje privatizirati po uredbi o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Ur.l. RS, št. 61/92).

Revizijsko sodišče je zaradi navedenih razlogov reviziji ugodilo. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je moralo obe sodbi razveljaviti (2. odstavek 395. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem sojenju moralo ugotoviti, ali so trditve toženca točne, tj. ali je do sporne dodelitve stanovanja res imel stanovanjsko pravico na dotedanjem stanovanju in ali je res, da je prišlo do preselitve le zaradi izboljšanja do tedaj neustreznih stanovanjskih pogojev. Ugotoviti bo torej moralo obseg toženčevih pravic do sporne odločbe. Šele nato bo o zahtevku ob upoštevanju navedenih napotkov lahko ponovno odločilo. Izpraznitvenem zahtevku bo lahko ugodilo le, če bo istočasno mogoča vrnitev v prejšnje stanje oz. takšna rešitev, ki bo tožencu zagotavljala enak obseg stanovanjskega varstva, kot ga je imel pred sporno odločbo.