Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca je pomembna ugotovitev, kdaj je bil pobeg realiziran in zaradi česa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 72/99-9 z dne 10.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi z dne 1.2.1999, s katero je tožena stranka v postopku upravne revizije odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 8.1.1998 ter odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunke. V obrazložitvi sodbe upravno sodišče navaja, da je glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, in uporabo določb 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 - ZZVN), ki so veljale v času odločanja, pravilna odločitev tožene stranke. Tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke, ker ni dokazala, da je pobegnila v obdobju, ki ga določa zakon, to je v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZZVN je določeno obdobje od 6.4.1941 do 15.5.1945 kot obdobje, ki je pravno relevantno za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Po ugotovitvah tožene stranke, ki imajo podlago v priloženi dokumentaciji, je tožničina družina pobegnila v L. dne 5.4.1941. Ker se je tožnica umaknila iz M. v L. že pred 6.4.1941, ni mogoča ugotovitev, da ji je v obdobju, ki ga določa zakon, grozil prisilni ukrep okupatorja. Upravno sodišče je zavrnilo tožbeni ugovor, da je tožena stranka z nepravilno uporabo prvega odstavka 2. člena ZZVN nepravilno ugotovila dejansko stanje. Pritrdilo je toženi stranki, da se je glede datuma pobega pravilno oprla na izjavo tožničine matere, saj je bila tožnica ob pobegu stara tri leta, njena sestra pa šest let. O dogodku je torej lahko največ vedela povedati tožničina mama, ki pa je izjavila, da so pobegnili pred vojno dne 5.4.1941 leta. Navedeni datum pobega pa dopušča tudi tožnica v svoji tožbi. Sodišče je tudi zavrnilo tožbeni ugovor, da iz določbe prvega odstavka 2. člena ZZVN ne izhaja, da bi to določeno časovno obdobje ne veljalo za vse begunce, ker za takšno razlago ni podlage ne v gramatikalni razlagi zakona in ne v namenu samega zakona. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče ni presojalo ostalih tožbenih ugovorov.

V pritožbi tožnica izpodbija sodbo zaradi pritožbenih razlogov 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Upravno sodišče je izdalo sodbo na nejavni seji in ni opravilo glavne obravnave, čeprav bi jo glede na določbo 1. odstavka 50. člena ZUS moralo opraviti. Dejansko stanje nikakor ni nesporno, po njenem mnenju je nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Predlagala je dokaze, s katerimi utemeljuje to svoje stališče in s tem v zvezi predlagala, da se zasliši priča J.Ž. na glavni obravnavi. Stališče sodišča, da je mogoče status žrtve vojnega nasilja - begunca priznati le osebam, ki so v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 pobegnile pred vojnim nasiljem oziroma pred izselitvijo, je napačno. Ugotovljeni datum pobega naj bi bil dokazan z izpovedbo tožničine matere 5.4.1941, vendar ni prezreti, da je bila ta v času postopka stara 94 let in da je zaradi njene starosti ter psihičnega in nevrološkega stanja (starostna demenca) zaslišanje komaj bilo možno izvesti. Da pa je bil dan pobega 6.4.1941 ali dan kasneje, izhaja iz zaslišanja tožnice kot tudi njene sestre D.L. Sodišče pa v dosedanjem postopku ni povsem jasno in točno raziskalo, kdaj točno je tožničina družina pobegnila. Iz prvega odstavka 2. člena ZZVN ne izhaja, da bi obdobje od 6.4.1941 do 15.5.1945 veljalo tudi za osebe, ki so same pobegnile pred vojnim nasiljem (begunce), ki torej niso čakale na aktivno ravnanje okupatorja. Stališče, kot ga razume sodišče, je nelogično in neživljenjsko, saj ne more biti dvoma, da je marsikateri begunec, ki je pobegnil pred grozečim nasiljem okupatorjev, ostal živ in ni postal žrtev drugih ukrepov okupatorja, samo zato, ker je še zadnji trenutek oziroma še pravočasno pobegnil. Na dan 5.4.1941 (v kolikor bi to bil datum pobega) pa je v konkretnem primeru nasilje nemškega okupatorja bilo že več kot predvidljivo dejstvo ali pa vsaj za tožničino družino pričakovano že pred dejanskim prihodom okupatorja, saj so njegovi simpatizerji in sodelavci vedno bolj pogosto in odločno izvajali nasilje nad družino in še posebej nad možem gospe O.Ž. tako, da so vsi živeli v strahu, dalo pa se je tudi vedeti, kaj se bo zgodilo z družino, ko pridejo Nemci, in ni bilo prav nobenega dvoma o tem, da očetu tožnice grozi likvidacija, ostalim članom družine pa deportacija ali taborišče. Tako je jasno, da družina ni pobegnila le zaradi grozečega nasilja okupatorja in izvajajočega se nasilja njegovih simpatizerjev, temveč tudi zaradi grozeče deportacije oziroma izselitve. Ker je sodišče za podlago svoje odločitve uporabilo 2. člen ZZVN, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe, je zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici te kršitve in kršitve iz 1. točke 1. odstavka 72. člena pa je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob pogojih iz 1. člena je po prvem odstavku 2. člena ZZVN, ki je veljal v času odločanja o zadevi v upravni reviziji (1.2.1999), žrtev vojnega nasilja - begunec oseba, ki je v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 pobegnila pred vojnim nasiljem nemških, italijanskih ali madžarskih sil oziroma oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. To pomeni, da je za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca med drugim pomembna ugotovitev, kdaj je bil pobeg realiziran in zaradi česa. Predlagatelj mora dokazati, da je pobegnil v obdobju, ki ga določa zakon, zato, ker je bil izpostavljen konkretnemu vojnemu nasilju ali prisilnemu ukrepu okupatorja.

V tej zadevi je bilo na podlagi ocene listin, ki so v upravnih spisih, in prič, ki so bile zaslišane, ugotovljeno, da je družina Ž. (v kateri je bila tožnica ena od hčera) pobegnila iz M. v L. 5.4.1941, torej pred obdobjem, ki ga določa zakon. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, ker je sodišče pritrdilo ugotovitvi tožene stranke, da je družina pobegnila 5.4.1941, torej pred vojno, zaradi česar tožnica ni bila izpostavljena nobenemu vojnemu nasilju oziroma prisilnemu ukrepu. Pa tudi če bi bil dan pobega 6.4.1941, kot ga navaja tožnica v pritožbi, to ne bi moglo imeti takega pomena kot mu ga pripisuje tožnica, saj sploh ni dokazala nobenega konkretnega vojnega nasilja oziroma prisilnega ukrepa, ki naj bi grozil njej in njeni družini. Pritožbene navedbe, da je bilo nasilje okupatorja in njegovih sodelavcev v tem času že predvidljivo in da je bilo nasilje nad tožničinim očetom vse večje, zaradi česar je družina živela v strahu, še ni dokaz o konkretnem vojnem nasilju.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo na seji in na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku (1. odstavek 51. člena ZUS). Ker je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča navedeno dejansko stanje pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje ni kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker je v zadevi odločalo na seji (2. odstavek 50. člena ZUS), saj tožnica glavne obravnave v tožbi niti ni predlagala. Pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na dejansko stanje (da sodišče ni zaslišalo priče J.Ž. in da se je zmotno oprlo na izpoved tožničine matere kot priče) pa pritožbeno sodišče ni presojalo, ker po petem odstavku 72. člena ZUS niso dopustni.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.