Jedro

Tožnik bi moral dokazati, da je do nesreče pri delu prišlo na določeno zatrjevan način, sodišče namreč v postopku preverja tožbene navedbe glede poteka nesreče pri delu s stališča, ali je do nje prišlo prav na zatrjevani način; zgolj dejstvo, da je prišlo do poškodbe pri opravljanju dela ter izpolnitev obrazca o prijavi nezgode-poškodbe pri delu s strani prve toženke, pa ne zadostuje za izpolnitev te predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v skupni višini 48.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj prvi toženki povrne stroške postopka v višini 4.295,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in sodišču prve stopnje očita, da je izhajalo iz zmotnega izhodišča ter zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Navaja, da v zadevi ni sporno, da je tožnik kritičnega dne zjutraj na delo prišel zdrav in nepoškodovan, po nekaj urah pa se je poškodoval na delovišču, na katero ga je napotil delodajalec in na katerem je po njegovih navodilih opravljal delo, se več kot devet mesecev zdravil ter se na kraj škodnega dogodka ni več vrnil. Navaja, da je prva toženka zanj izpolnila prijavo poškodbe pri delu, z dela pa je bil odsoten zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu. Prvi toženki očita, da je kljub obvestilu o nesreči pri delu opustila svoje obveznosti, saj ni opravila raziskave nezgode pri delu, o njej ni obvestila pristojnih organov, ni opravila ogleda kraja škodnega dogodka, stanja na terenu ni fotografirala ter ni pridobila zapisnika o poškodbi z delovišča v tujini. Pove, da si je kraj nezgode po nekaj dneh A. A. sicer ogledala, a ni sestavila poročila oziroma zapisnika, ni predložila fotografije niti ni opravila izmere odprtine v tleh. Sklicuje se na izpoved B. B., da je bila odprtina v tleh pred poškodbo odprta. Meni, da prva toženka gotovo ne bi izpolnila obrazca ER-8, ne da bi raziskala, kako je do nezgode prišlo. Navaja, da je tožnik po resnici in kolikor se je spomnil opisal, kaj se mu je zgodilo, neživljenjsko pa je pričakovati detajlno pojasnilo, kako točno je do nezgode prišlo, saj je bil zaradi dogodka šokiran, pred (zanj nepričakovanim) dogodkom ni posvečal pozornosti vsakemu svojemu koraku, po padcu pa je razmišljal o medicinski oskrbi, in ne o uveljavljanju odškodnine, zaradi česar kraja ni fotografiral niti ni izmeril odprtine, v katero je padel. Meni, da mu navedeno ne more iti v škodo pri dokazovanju, da je do nezgode prišlo na delovnem mestu, na delodajalcu pa je dokazno breme, da je bilo delovno okolje nevarno. Opozarja, da je delo opravljal po napotitvi in navodilih prve toženke, kar ga postavlja v podrejeni položaj. Meni, da bi prva toženka morala angažirati varnostnega inženirja oziroma strokovnega sodelavca za varnost, delovnega inšpektorja, policijo in druge pristojne organe. Meni, da je podal dovolj natančen opis nastanka poškodbe (kaj in kje je delal, kako se je pomikal, kam je padel, kako se je poškodoval), tako da je zadostil dokaznemu bremenu glede načina nastanka škodnega dogodka in glede vzročne zveze med načinom nastanka škodnega dogodka in poškodbo, ki jo je utrpel. Sodišču prve stopnje očita, da ni angažiralo izvedenca medicinske stroke, ki bi potrdil mehanizem nastanka poškodbe kot ga je zatrjeval (padec v odprtino). Sklicuje se na mnenje izvedenca iz varstva pri delu, ki je dopuščal možnost, da je razlog za poškodbo padec v luknjo, kar pomeni, da na gradbišču niso bili spoštovani varnostni ukrepi po Uredbi o zagotavljanju varstva in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Izpostavlja izvedenčevo ugotovitev, da bi bil mogoč padec v odprtino dimenzij 60 x 60 cm. Ponavlja, da je v prostoru izvajal zaključna dela, da je bila na tleh odprtina – jašek, da se je pri razvijanju folije, zvite v kolut, vzvratno pomikal nazaj, pri tem pa ni videl z deskami pokritega jaška dimenzij 110 x 110 cm, nakar je nenadoma in nepričakovano stopil v globino ter padel v jašek. Povzema tudi svojo izpoved, da je padel v odprtino, 4 do 4,5 metra stran od vrat, pri čemer je pred tem videl deske in je tudi gledal, kam stopa, vendar je stopal vzvratno in vzvratno pač ne vidiš. Vztraja pri tem, da je odprtina merila 1000 do 1100 mm. Navaja, da mu je v nekem trenutku enostavno zmanjkalo tal pod nogami ter da so deske sicer bile, da pa so ljudje hodili mimo in je lahko kdo deske razmaknil. Sklicuje se na to, da ga je na začetku postopka zastopal drug pooblaščenec, ki ga o poteku postopka ni obveščal, zato tožnik ni poznal trditvene podlage v tožbi in mu tako ni mogoče očitati, da je spreminjal svojo izpoved. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično in prehitro zaključilo, da ni izkazal načina nastanka poškodbe, ki bi bil v vzročni zvezi s poškodbo, ki jo je utrpel, zaradi česar nepravilno ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženkama, ki nanjo odgovarjata, predlagata njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninski odgovornosti delodajalca in zavarovalnice, pri kateri je imel zavarovano svojo odgovornost, za škodo zaradi poškodbe pri delu, ki naj bi jo tožnik 22. 11. 2017 utrpel na delovišču stanovanjsko poslovne stavbe v C. v Avstriji. Njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je skladno s prvim odstavkom 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) v povezavi z določbami Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ) pravilno zavrnilo, saj tožnik ni dokazal vzroka za nastanek škode oziroma obstoja zatrjevanega nastanka škodnega dogodka in vzročne zveze z zatrjevano škodo.

7. Skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ bremeni oškodovanca dokazovanje nastanka škode, nedopustnosti povzročiteljevega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo, obrnjeno dokazno breme je uzakonjeno v breme povzročitelja le glede odgovornosti za nastalo škodo. Obstoj škodnega dogodka je pogoj za presojo naštetih elementov odškodninskega delikta. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ko je štelo, da je tožnik tisti, ki mora dokazati, kako se je poškodoval. Tožnik prvi toženki sicer očita, da ni ustrezno raziskala nesreče pri delu, vendar šele v pritožbi, pri čemer ne pojasni, zakaj tega ni zatrjeval že pred sodiščem prve stopnje (nedovoljena pritožbena novota - prvi odstavek 337. člena ZPP). Vendar pa se tudi v primeru, da bi to držalo, dokazno breme v zvezi z načinom nastanka poškodbe ne bi prevalilo na toženo stranko. Prav tako na tožnikovo obveznost podati ustrezne trditve in dokaze za nastanek škode ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da je bil po poškodbi v šoku in da je tedaj razmišljal o medicinski oskrbi in da zato ni fotografiral kraja padca ali se kasneje vrnil na kraj dogodka, ki pa je bil tako ali tako spremenjen.

8. Tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede zatrjevanega načina nastanka poškodbe. Zaključek o nedokazanosti škodnega dogodka temelji na celoviti, jasni in prepričljivi dokazni oceni, ki je pritožbeni očitki ne omajejo. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo izvedene dokaze, ki jih je najprej obravnavalo ločeno, jih nato primerjalo med seboj, na koncu pa povezalo v zaključeno celoto. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da tožnik ni dokazal nastanka škodnega dogodka, v zvezi s katerim bi lahko za škodo odgovarjala tožena stranka. Pravilna je ugotovitev, da je tožnik trditve v zvezi s tem, kako naj bi se poškodoval, med postopkom spreminjal, v zvezi s tem pa ne more biti relevantna menjava pooblaščenca med postopkom niti zatrjevanje o neustrezni komunikaciji s prvim pooblaščencem. Zmotno se zavzema za to, da za dokazan nastanek škodnega dogodka zadostuje ugotovitev, da je padel v odprtino na delovišču, kamor ga je na delo napotila prva toženka, ter da je na delo prišel zdrav, tam pa je prišlo do poškodbe. Tožnik bi moral dokazati, da je do nesreče pri delu prišlo na določeno zatrjevan način, sodišče namreč v postopku preverja tožbene navedbe glede poteka nesreče pri delu s stališča, ali je do nje prišlo prav na zatrjevani način; zgolj dejstvo, da je prišlo do poškodbe pri opravljanju dela ter izpolnitev obrazca o prijavi nezgode-poškodbe pri delu s strani prve toženke,1 pa ne zadostuje za izpolnitev te predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke.

9. V pritožbi tožnik opisuje, kako naj bi do poškodbe prišlo, na podoben način, kot je to storil, ko je bil zaslišan kot stranka. Vztraja, da se je pri razvijanju folije, zvite v kolut, vzvratno pomikal nazaj, pri tem pa ni videl z deskami pokritega jaška dimenzij 110 x 110 cm, nakar je nenadoma in nepričakovano stopil v globino ter padel v jašek. Trditve tožnika (in njegova izpoved) so delno v nasprotju same s sabo, saj tožnik po eni strani navaja, da je gledal, kod hodi, po drugi strani pa, da ob hoji vzvratno ne vidiš, kam greš. Tudi v zvezi z deskami, ki so pokrivale odprtino, je navajal (in izpovedoval) različno oziroma ni bil prepričan v to, kaj se je zgodilo. Ne gre zgolj za razlike v detajlih, za katere bi bilo življenjsko logično, da se jih ne bi spominjal, pač pa za povsem različne scenarije padca, nekatere povsem hipotetične. Glede na ugotovitev, da je odprtina v tleh merila le 60 x 60 cm (izpoved prič B. B. in A. A.), in glede na mnenje izvedenca za varstvo pri delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se nesreča pri delu ne bi mogla zgoditi tako, kot je zatrjeval tožnik. Kot odrasel moški (visok 185 cm in težak 86 kg) bi glede na mnenje izvedenca lahko padel v jašek takšnih dimenzij le, če bi vanj centralno skočil, česar pa ni zatrjeval niti ne bi bilo v takem primeru odgovornosti za posledično poškodbo ramena mogoče pripisati toženi stranki. Na pravilnost odločitve tako ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na mnenje izvedenca, da je mogoča poškodba pri padcu v odprtino velikosti 60 x 60 cm. Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo navedlo razloge, zakaj se zatrjevani škodni dogodek ni mogel zgoditi na način, kot ga zatrjuje tožnik (točke 11-15 obrazložitve), pritožbeno sodišče se zato nanje sklicuje in jih sprejema kot svoje. Pritožbeno vztrajanje pri tem, da je bila odprtina v tleh večja, nima opore v izvedenih dokazih; sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj ni sledilo tožnikovi izpovedi, temveč verodostojni izpovedi prič. Povsem splošno nasprotovanje njuni verodostojnosti pa ni utemeljeno. Prav tako ni utemeljeno zavzemanje tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, saj je bil ta predlagan za dokazovanje obsega škode, ne pa nastanka samega škodnega dogodka.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

11. Glede na navedeno sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati tudi ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj morajo biti podane kumulativno, tožnik pa že nastanka škodnega dogodka ni uspel dokazati. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženki sami krijeta stroške odgovorov na pritožbo, saj nista v ničemer pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča in tako nista bila potrebna za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ta ne potrjuje tožnikovih trditev o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka; padel naj bi, ker se je spotaknil (listina A 13).