Jedro

Da nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti pozneje preneha, določa tudi prvi odstavek 107. člena ZOR. Zato ugotovitev nižjih sodišč, da je bila kmetija Z. razglašena za zaščiteno kmetijo na podlagi odloka o zaščitenih kmetijah v Občini K., a je bila z odločbo v letu 1990 črtana s tega seznama, ne bi mogla vplivati na obstoj zatrjevanega pravnega posla, če drugi odstavek 107. člena ZOR ne bi določal izjeme. Po določilu drugega odstavka 107. člena ZOR se ničnosti ne more uveljavljati, če gre za kršitev prepovedi manjšega pomena in je pogodba izvršena, ničnostni razlog pa je prenehal. Pravni standard "manjšega pomena" sicer ni opredeljen, toda sodna praksa je zavzela stališče, da je treba poleg vsebine prepovedi upoštevati tudi ravnanje tistega, ki prepoved prekrši (primerjaj pravno mnenje, sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča R Slovenije dne 18. in 19.6.1996, Pravna mnenja I/96, stran 4).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za parc... k.o... in v odločitvi o stroških, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo dvakrat. Prvič je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je štelo, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na spornih zemljiščih na podlagi pravnega posla po 20. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91). Ugotovilo je, da je J. Z. izjavil, da je vtoževani kompleks zemljišč obljubil in izročil dolžniku, ki ga je odslužil z delom v letih 1983 do 1988. S tem se je strinjala tudi pokojna J., ki je za svoj solastninski delež prejela 200.000,00 takratnih dinarjev.

Ko je nato pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi večine tožencev in razveljavilo izpodbijani del sodbe, je prvostopenjskemu sodišču naročilo, naj pri ponovnem odločanju skrbneje presodi izpovedi zaslišanih prič in pravdnih strank in naj natančneje ugotovi zlasti čas, ko naj bi tožnik dobil sporne parcele v last. Poleg tega mu je naročilo, naj upošteva pravna pravila Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur. list SRS, št. 1/79 in 11/81). Sodba prvostopenjskega sodišča ni bila izpodbijana in je postala pravnomočna v delu, ki se nanaša na toženo I. G., in v zavrnilnem delu.

Po drugem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik parcel št... k.o..., zaradi česar bi mu morali toženci priznati in izstaviti v mejah deležev, ki so jim bili priznani s sklepom o dedovanju D 204/88-25, ustrezno listino za vpis njegove lastninske pravice v zemljiški knjigi, sicer jo bo nadomestila sodba. Po ugotovitvi, da je bila kmetija J. in J. Z. zaščitena kmetija, ki je bila črtana iz seznama zaščitenih kmetij v letu 1990, je zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov: - ker je bila pogodba iz leta 1983 za nakup parcel št... k.o...

nična, saj se po tretjem odstavku 22. člena ZKZ zaščitena kmetija ni smela deliti s pravnimi posli med živimi; in - ker sta glede ostalih parcel pokojna Z. tožniku obljubila, da jih bo dobil, zaradi česar ni šlo za pogodbo, marveč za darilno obljubo, na podlagi katere pa ni mogoče pridobiti lastninske pravice.

To pot se je proti sodbi prvega sodišča pritožil tožnik, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s parcelama št... k.o... je opozorilo, da ni bila sklenjena pisna pogodba, ki je pogoj za prenos lastninske pravice na nepremičninah. Pa tudi, če je bil pravni posel sklenjen, je ničen, ker je bil sklenjen v nasprotji z ZKZ. Sicer se je strinjalo z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je pokojni J. Z. tožniku le obljubljal parcele in da gre za golo darilno obljubo.

Proti tej pravnomočni sodbi je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču očita, da je bistveno kršilo določila ZPP 1977, ker ni odgovorilo na vsa pomembna in v pritožbi izpostavljena vprašanja, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje nesprejemljivim razlogom sodišča prve stopnje ali navaja, da so pritožbene trditve neutemeljene, toda svojega stališča ne obrazloži. Revident trdi, da ni pravilna ugotovitev pritožbenega sodišča, da je po tožniku imenovani "kombinirani pravni posel" veljaven samo, če je sklenjen v pisni obliki, sicer nima pravnega učinka. Tudi ugotovitev, da tožnik ni mogel pridobiti delov zaščitene kmetije ni sprejemljiva, saj se je sodna praksa že desetletja zavzemala za drugačno stališče. Ob tem pojasnjuje, da je bila Z. kmetija uvrščena med zaščitene predvsem na prigovarjanje dedičev, kar potrjuje dejstvo, da je bila kasneje črtana iz seznama zaščitenih kmetij. Glede pridobitve lastninske pravice na parc. št... k.o... tožnik poudarja, da so toženci v svoji pritožbi z dne 4.9.1995, ki so jo vložili proti prvi sodbi, priznali, da sta bili dejansko prodani B. in je zemljišče odmeril geometer. Ta del tožbenega zahtevka je torej pripoznan, poleg tega pa je s potrdilom z dne 9.2.1987 in s parcelacijo z dne 30.4.1986 izkazano, da je bilo plačano 200.000,00 din kupnine. Tožnik še navaja, da gre v obravnavanem primeru za konstrukcijo pritožbenega sodišča o neki darilni obljubi, od katere tožnik nič nima. V resnici pa je izkazal, da je Z. zelo veliko pomagal v vsakdanjem življenju, vse do njune smrti. Tega zanesljivo ne bi počel, če mu ne bi Z. izročila v last spornih nepremičnin in to na način, kakršen je bil opisan in dokazan pred sodiščem prve stopnje pri prvem sojenju. Na koncu tožnik predlaga, naj sodišče ugodi reviziji in spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje, tako da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa naj ju razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je tudi revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je delno utemeljena.

Kolikor revizija izpodbija sodbi nižjih sodišč zaradi bistvenih kršitev določb ZPP 1977, je treba pojasniti, da mora sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navesti le tisto, kar je bistveno za odločitev (338. člen ZPP 1977), in da mora pritožbeno sodišče presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, ter navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (375. člen ZPP 1977). Zato ni dolžno odgovarjati na vse izražene pomisleke, ki so bolj ali manj natančno navedeni v različno obsežnih pritožbah. V obravnavani zadevi je iz izpodbijanih sodb mogoče razbrati: kaj je tožbeni zahtevek, kakšne so navedbe strank v zvezi z njim, kateri dokazi so bili izvedeni in kakšno dokazno oceno sta naredili sodišči prve in druge stopnje. Zato očitek revizije, češ da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vsa pomembna in v pritožbi izpostavljena vprašanja, ni utemeljen. Tudi revizijsko sodišče ne odgovarja na mnoga izvajanja revizije o tožnikovih motivih za delo na kmetiji, o krivičnosti sodb, o tem, da se domačini ne morejo načuditi tožnikovemu neuspehu v pravdi in podobnem, ker to ni bistveno za pravno presojo izpodbijanih sodb. Tudi materialno pravo, ki sta ga uporabili sodišči pri odločitvi o ugotovljenem dejanskem stanju je pojasnjeno, zato revizijsko sodišče nima težav pri povzemanju in preizkušanju pravilnosti sodb. Iz tega sledi, da v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, sodišče pa tudi ni našlo kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP 1977).

Z uporabo materialnega prava pred sodišči prve in druge stopnje pa se revizijsko sodišče strinja samo deloma. Tožnik namreč trdi, da je pridobil lastninsko pravico na vseh spornih parcelah na podlagi pravnega posla. Za to bi moral dokazati obstoj vseh štirih elementov, ki so potrebni za nastanek vsake pogodbe, ne glede na to, ali gre za pogodbo, katere tip je opisan v posebnem delu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ali gre za mešano pogodbo oziroma kombiniran pravni posel, kot zatrjuje revident. Toda tožnik je dokazal le sposobnost pogodbenih strank za sklenitev pogodbe in določenost predmeta pogodbe, ni pa za vse parcele izkazal prave volje pogodbenih strank in ustrezne obličnosti.

Za pridobitev lastninske pravice na parc. št... k.o... sploh ni pojasnil, kdaj naj bi postal njihov lastnik. Sodišči prve in druge stopnje sta v izvedenem postopku ugotovili, naj bi bilo to v prihodnosti, saj je celo tožnik izpovedal, da bo dobil parcelo, ki jo je obdeloval od leta 1983, in da ni bilo narejenega nič pisnega (drugi odstavek na 8. strani prve sodbe in prvi odstavek na 3. strani druge sodbe). Ker so po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 vezani na dokazno oceno nižjih sodišč pravdne stranke in revizijsko sodišče, je treba upoštevati, da pokojna J. in J. Z. tožniku nista prepustila lastninske pravice na spornih parcelah, temveč sta jo samo obljubljala. Tožnik ni dokazal, da bi bila pogodba sklenjena in po določilu 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 8/80 do 36/90) vpisana v zemljiški knjigi, tako da bi postal stvarnopravni lastnik vtoževanih parcel. Dokazoval je le obstoj obligacijskopravnega razmerja, to je pravnega posla, ki naj bi imel napako v obličnosti. Čeprav tožnik ni natančneje navedel, za kakšen "kombiniran pravni posel" naj bi šlo, ni dvoma o tem, da bi morala biti pogodba sklenjena v pisni obliki, poleg tega pa bi moral sodelovati po določilih ZKZ še krajevni urad oziroma občinski upravni organ. Po 73. členu ZOR je sicer mogoče sanirati napako v obličnosti z izpolnitvijo pogodbe, toda tožniku ni uspelo dokazati niti volje pokojnih Z., da bi mu bila dala zemljišča, ki jih je obdeloval. To sta mu sicer obljubljala, toda gola obljuba ne povzroči nobenih pravnih posledic. Zorkova sta tožniku izročila zemljišča v obdelovanje in ne v last, kakor zatrjuje. Zato revizijsko sodišče nima pomislekov v zvezi z odločitvijo nižjih sodišč, da pokojna Z. nista prenesla lastninske pravice na parcelah št... k.o... tožniku. Zaradi tega tudi nista ničesar zapisala in mu parcel nista izročila v last. Drugače je z delom parcele št... in s parcelo št... k.o..., za kateri tožnik izkazuje, da je J. Z. nekaj plačal in da je bil 30.4.1986 že izdelan delilni načrt, za kar sta očitno morala dati dovoljenje lastnika spornih parcel. Nižji sodišči se nista opredelili do priznanja nekaterih tožencev in zlasti sodišče druge stopnje se ni opredelilo do vprašanja, ali so spredaj navedeni elementi zadoščali za sklenitev pravnega posla ali ne, ker sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da tudi če bi bil leta 1983 sklenjen pravni posel, ne bi mogel nastati, ker je tedaj veljavni ZKZ v 22. členu prepovedoval delitev zaščitenih kmetij oziroma promet z zemljišči, ki so bila del zaščitene kmetije, s pravnimi posli med živimi.

Da nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti pozneje preneha, določa tudi prvi odstavek 107. člena ZOR. Zato ugotovitev nižjih sodišč, da je bila kmetija Z. razglašena za zaščiteno kmetijo na podlagi odloka o zaščitenih kmetijah v Občini K., a je bila z odločbo v letu 1990 črtana s tega seznama, ne bi mogla vplivati na obstoj zatrjevanega pravnega posla, če drugi odstavek 107. člena ZOR ne bi določal izjeme. Po določilu drugega odstavka 107. člena ZOR se ničnosti ne more uveljavljati, če gre za kršitev prepovedi manjšega pomena in je pogodba izvršena, ničnostni razlog pa je prenehal. Pravni standard "manjšega pomena" sicer ni opredeljen, toda sodna praksa je zavzela stališče, da je treba poleg vsebine prepovedi upoštevati tudi ravnanje tistega, ki prepoved prekrši (primerjaj pravno mnenje, sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča R Slovenije dne 18. in 19.6.1996, Pravna mnenja I/96, stran 4).

Ker sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da zakonodaja v primeru, ko odpade razlog za ničnost, predvideva izjemne primere, v katerih sklenjeni pravni posel velja, nista dovolj pojasnili dejanskih okoliščin, v katerih naj bi prišlo do obravnavanega prenosa lastninske pravice na delu parcele št... in na parc. št... k.o... Zato je revizijsko sodišče po drugem odstavku 395. člena ZPP 1977 v tem delu ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi nižjih sodišč. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje najprej ugotovi, kaj je med pravdnima strankama sploh sporno. Nato naj ob dejstvu, da sedaj kmetija ni več zaščitena in se je delila na dediče, natančneje pojasni dejansko stanje na tožnikovi strani. Pojasni naj, kdo naj bi bil kupec dela parc. št... k.o... (omenja se namreč tožnikova mama A. B.), kdo je uporabljal sporni del zemljišč in za kaj se je oziroma se uporablja, ali je bil delilni načrt izveden v katastrskem operatu in druge okoliščine, ki so pomembne za odločitev o abstraktni možnosti veljave pogodbe, če je šlo za kršitve ZKZ, ki so bile manjšega pomena; nato pa tudi o dejanskem obstoju zatrjevanega pravnega posla med tožnikom in pokojnima Z. Ker je sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo, kar lahko vpliva na uspeh pravdnih strank, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).

V preostalem delu je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo po 393. členu ZPP 1977 in to iz razlogov, ki so bili že navedeni.