Jedro

Če odlok o prostorsko ureditvenih pogojih ne ureja odmika med objekti oziroma objekta od parcelne meje sosedove parcele, je treba glede na okoliščine primera in ob upoštevanju določb ZUN in ZTLR v posamičnem primeru ugotoviti, kakšen odmik zagotavlja redno rabo in vzdrževanje obeh objektov oziroma novega objekta, ne da bi se posegalo v sosedovo zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 361/99-13 z dne 22.12.1999.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.1.1999, s katero je ta odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 3.3.1997, s katero je bila kot prepozna zavržena pritožba tožnice (1. točka), in kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper lokacijsko dovoljenje, ki ga je izdala Upravna enota L., Izpostava Š. z dne 9.4.1996 (2. točka izreka). Tožena stranka je prvostopno odločbo odpravila zato, ker pritožba ni bila prepozna, kar je v upravnem sporu ugotovilo tudi upravno sodišče. V 2. točki izreka pa je ugotovila, da je lokacijsko dovoljenje izdano v skladu z določbo 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 41/93) in Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto Š4 (Uradni list RS, št. 20/89 in Uradni list RS, št. 58/92 in 78/94, v nadaljevanju PUP), po katerem pa so gradnje, kot jo nameravata izvesti investitorja (gradnja prizidka in nadstrešnic), dopustne.

Sodišče prve stopnje je odločitvi tožene stranke pritrdilo in se pri tem sklicevalo na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS), glede tožbe pa je še dodalo, da je v obravnavanem primeru sporen nadstrešek nad teraso ob vzhodni strani objekta tlorisnih dimenzij 3,50 x 3,50 m. Ker niti v ZUN niti v PUP niso določeni odmiki od posestne meje, tudi po presoji prvostopnega sodišča investitor lahko postavi objekt v taki oddaljenosti od obstoječega objekta, da potem, ko bo zgrajen, ne bo prizadeta pravica in korist lastnika sosednje nepremičnine. V obravnavanem primeru bo nadstrešek od fasade tožničinega objekta odmaknjen 0,5 m, kar pa, po presoji prvostopnega sodišča, omogoča normalno vzdrževanje fasade tožničinega objekta, še zlasti, ker iz dovoljenja ne izhaja, da bo sporni nadstrešek ob tožničini fasadi zaprt. Tožničin ugovor, ki se je nanašal na odvzem svetlobe zaradi navedenega objekta, pa je prvostopno sodišče zavrnilo na podlagi mnenja sanitarnega inšpektorja, ki je ugotovil, da se investitorjema lahko izda dovoljenje brez pogojev. Ker se je tožnica udeležila ustne obravnave na kraju samem dne 19.12.1995, kar je razvidno iz zapisnika, ni utemeljen njen ugovor, da ni sodelovala v postopku na prvi stopnji in je tako imela možnost zavarovati svoje pravice in pravne koristi, zato v tem primeru ni šlo za kršitev postopka, kot zatrjuje v tožbi.

Tožnica se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, v katerem naj se pravilno ugotovi dejansko stanje. Meni, da so bile določbe postopka v upravnem sporu kršene s tem, ker prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave. Sklicuje se na 15., 16. in 2. odstavek 50. člena ZUS.

Meni, da v obravnavanem primeru dejansko stanje ni nesporno, saj ves čas opozarja, da ugotovitve v odločbi glede odmika med nepremičninami niso točne, prav tako trdi, da ni dala pisnega soglasja in da gre za poneverbo tega soglasja. Kršitev materialnega prava je podana s tem, ko je sodišče ne oziraje se na predpise navedlo, da mora biti odmik objekta, ki ga namerava graditi investitor, takšen, da potem, ko bo zgrajen, ne bodo prizadete pravice in koristi sosednje nepremičnine. V 2. členu Ustave RS je določeno, da je Slovenija pravna država, kar pa pomeni, da morajo biti zakonski predpisi, s katerimi se določajo pravice državljanov, določljivi in predvidljivi, zato je pravno sklepanje sodišča prve stopnje pravno nesprejemljivo in posega v tožničine temeljne pravice in svoboščine po 22. členu Ustave, ki zadeva enakost pred zakonom in izvedbe poštenega postopka in poštene obravnave. Pravni predpisi, na katere se sklicuje izpodbijana odločba, niso določljivi, prav tako tudi niti v sodbi ni obrazloženo tako, da bi lahko to tožeča stranka preverila. Kršene pa so ji bile tudi pravice iz 25. člena Ustave RS, saj je pritožbeni organ zato, da je odločil o njenih pravicah, potreboval dve leti in pol. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa je v tem, ker so bile ignorirane vse njene navedbe, in sicer, da ni podpisala soglasja k lokacijski dokumentaciji. Prav tako pa sodišče ni razčistilo vprašanja, koliko znaša resnični odmik med obema nepremičninama. S tem pa je bila tudi kršena njena pravica do obrambe, ker je izpodbijana sodba vse nepravilnosti predhodnih postopkov potrdila. Navaja, da kolikor ne bo deležna pravnega varstva, bo za vse navedene posege v ustavne pravice uveljavljala pravico do povračila škode v smislu 26. člena Ustave RS.

Tožena stranka in prizadeti stranki, investitorja gradnje T. in M.C., na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi odločilo pravilno in zakonito, za svojo odločitev pa je navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru je sporno lokacijsko dovoljenje v delu, ki se nanaša na nadstrešek v izmeri 3,5 x 3,5 m, ki je predviden ob severni fasadi tožničine hiše in je po lokacijski dokumentaciji in lokacijskem dovoljenju od njene fasade odmaknjen 0,5 m. Območje obravnavane gradnje se ureja s PUP, ki oddaljenosti med dopolnilnimi objekti ne ureja, kar so ugotovili že prvostopno sodišče in oba upravna organa. Da bi bilo v katerem od prostorsko izvedbenih aktov za take primere predpisana oddaljenost med objekti, ne trdi niti tožnica.

Po 26. členu ZUN morajo biti s prostorsko ureditvenimi pogoji med drugim določena tudi merila in pogoji za graditev ali prenovo objektov in naprav, glede na njihovo lego, funkcijo, velikost in oblikovanje. Med te spada tudi oddaljenost med objekti oziroma oddaljenost od parcelne meje.

Obravnavani PUP pa te oddaljenosti za primere dopolnilnih gradenj ni določil. To pa po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni, da PUP ni v skladu z ZUN oziroma kot meni tožnica, da je kršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (URS). URS jamči lastnino, ki pa se uživa tako, da je zagotovljena njena ekonomska, socialna in ekološka funkcija (67. člen URS). Glede na socialno funkcijo je lastninska pravica ene osebe omejena med drugim tudi z lastninsko pravico drugih, kar je bilo v času odločanja v obravnavani zadevi na prvi stopnji urejeno med drugim tudi z ZUN in Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Da se je v obravnavanem primeru hkrati zagotovilo tožnici in investitorjema redno rabo in uživanje njihove lastnine - objekta, je bilo treba tudi po presoji pritožbenega sodišča, ker medsebojna oddaljenost objektov za primere dopolnilnih gradenj v PUP ni določena, v upravnem postopku ugotoviti, kakšna mora biti oddaljenost predvidenega nadstreška od tožničinega objekta. Da je v obravnavanem primeru zadosten 0,5 m odmik, se glede na ugotovitve v upravnem postopku (da sta tožničin objekt in objekt investitorjev dvojčka, da je sporni nadstrešek predviden na severni strani tožničinega objekta, kjer ni oken, razen okna sanitarij, in da je na podlagi tega tudi zdravstveni inšpektor ugotovil, da zaradi predvidenega nadstreška tožničino osončenje ne bo poslabšano) strinja tudi pritožbeno sodišče. V postopku izdaje lokacijskega dovoljenja odločitev organa temelji na lokacijski dokumentaciji, ki mora biti v skladu s PUP, ZUN in drugimi relevantnimi predpisi, soglasjih soglasodajalcev, določenih s predpisi, kar tožnica ni, ter izjavah strank. V obravnavanem primeru je stranka v postopku tudi tožnica. Bila je prisotna na ogledu dne 19.12. 1995, kjer je nasprotovala postavitvi navedenega nadstreška. Torej se je pred izdajo lokacijskega dovoljenja lahko izjavila o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, kar ji zagotavljata tudi načelo zaslišanja stranke (8. člen ZUP/86) in 22. člen URS. Ta njena pravica pa ne pomeni, da bi morala biti njena stališča pri izdaji lokacijskega dovoljenja tudi upoštevana. Ker je torej imela in tudi izkoristila možnost sodelovanja v postopku kot stranka, ji po presoji pritožbenega sodišča ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu URS. Kot je v tej sodbi že navedeno, pa je tožničina pravica do redne rabe in vzdrževanja njene lastnine zagotovljena z odmikom z lokacijskim dovoljenjem predvidenega nadstreška od njenega objekta.

Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je investitorjema dovoljeno z obravnavanim lokacijskim dovoljenjem postaviti le nadstrešek v dimenzijah in z lokacijo, kakršna je predvidena z lokacijskim dovoljenjem. Če bi gradila v nasprotju s tem dovoljenjem, bo v takem primeru ukrepal pristojni inšpektor. Ni pa stvar postopka izdaje lokacijskega dovoljenja ugotavljanje, ali bo investitor gradil v skladu z lokacijskim dovoljenjem.

Ker je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, in samo dejanskega stanja ni ugotavljalo, po presoji pritožbenega sodišča ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Zato dejstvo, da ni opravilo glavne obravnave, ni vplivalo in ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost njegove sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Tudi sicer pa tožnica glavne obravnave v tožbi niti ni zahtevala.

Tožničino pritožbeno zatrjevanje, da o njeni pritožbi ni bilo odločeno v razumnem roku, ne vpliva na odločanje v tej zadevi. Glede na podatke v upravnih spisih pa je tožena stranka o njeni pritožbi odločala 2 krat, in sicer prvič je presojala prvostopni akt z dne 3.3.1997, s katerim je bila tožničina pritožba zavržena kot prepozna, o tem je tožena stranka odločala s svojo odločbo z dne 1.8.1997, ki pa jo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani odpravilo s sodbo, št. U 2339/97-11 z dne 29.10.1998. Na podlagi te sodbe je nato tožena stranka z odločbo z dne 13.1.1999 odločala tudi o tožničini pritožbi zoper lokacijsko dovoljenje. Če je tožnica menila, da so s tem kršene njene pravice do odločanja v predpisanih rokih po ZUP/86, bi lahko vložila pritožbo oziroma tožbo zaradi molka upravnega organa, česar pa, kot izhaja iz upravnih in sodnih spisov, ni storila. Glede na to, torej tožnica sama ni storila vsega, da bi pospešila upravne postopke. Zato po presoji pritožbenega sodišča tožnici v obravnavanem primeru niso kršene ustavne pravice iz 25. člena Ustave.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.