Jedro

Po presoji sodišča prvostopenjski organ ni pravilno zaključeval, da je prejšnji lastnik pravico uporabe na stavbnem zemljišču, podržavljenem na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, obdržal, in se z drugačnim zatrjevanjem tožnikov o tem ne strinja. Ne glede na to, da je ta organ ugotovil, da zapuščinski postopek glede pravice uporabe na stavbnem zemljišču parc. 116 (še) ni bil izveden, ter se pri tem oprl na sklep o dedovanju z dne 9. 5. 1984, izdan v zapuščinski zadevi po pok. prejšnjem lastniku tega zemljišča, in da prejšnji lastnik za časa življenja pravice uporabe ni prenesel na drugega upravičenca, pa zgolj navedene okoliščine ne zadostujejo za sklep, da je prejšnji lastnik pravico uporabe na stavbnem zemljišču obdržal. Po 31. členu ZDen le na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist, ta določba tako ne more biti podlaga za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo nacionalizirane parcele 116/1.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-127/2006 z dne 30. 11. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovna zahtevka Mestne občine Ljubljana in A. d.d., Ljubljana se zavrneta.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbama Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) in A. d.d. in odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 362-365/1992 z dne 28. 12. 2007, ter samo odločilo, da se zahteva za denacionalizacijo dela parcele 116, v času podržavljenja pripisane pri vl. št. … k.o. …, ki v času denacionalizacije predstavlja parcelo 116/1, dvorišče v izmeri 404 m2, pripisano pri vl. št. … k.o. …, zavrne. V obrazložitvi odločbe navaja, da je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z zgoraj navedeno odločbo odločila, da se pri parceli 116/1, vl. št. … k.o. …, vpisani kot družbena lastnina v upravi Občine Ljubljana Vič-Rudnik, izbriše družbena lastnina in vpiše lastninska pravica v korist A.A., roj. …, umrlega …, nazadnje stanujočega …. Odločitev je prvostopenjski organ oprl na 31. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki pa je z izdajo odločbe Ustavnega sodišča U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 postal brezpredmeten zaradi ex lege lastninjenja stavbnih zemljišč po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Poleg tega pa se prvostopenjski organ na citirano odločbo ZDen pri odločanju ne bi mogel opreti tudi zaradi tega, ker iz upravnih spisov in predloženega zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. … k.o. …, kjer je vpisana parcela 116/1, ne izhaja, da bi A.A. na predmetnem zemljišču obdržal pravico uporabe. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je A.A. po nacionalizaciji parcele 116 ostal njen uživalec in posestnik vse do sklenitve sporazuma z dne 15. 2. 1974, ki ga je sklenil z A. d.d. in s katerim je to parcelo odstopil temu podjetju za njegove potrebe proti odškodnini, v sporazumu podrobno specificirani. Iz sporazuma nadalje izhaja, da se je kot stvarni lastnik zemljišča štela občina, od katere se je A. d.d. zavezalo izposlovati odločbo o prenosu uživalne pravice tega zemljišča, kot je to narekoval in urejal takrat veljavni Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/1972, v nadaljevanju ZRNSZ), zavezalo pa se je tudi k izplačilu odškodnine za zemljišče po odredbi občine. Iz navedenega ne izhaja, da bi A.A. s sporazumom prenašal uživalno pravico zemljišča parcela 116, ker tega glede na določbe ZRNSZ niti ni mogel, ker je bila stvarni lastnik zemljišča občina. Vendar po mnenju drugostopenjskega organa navedeni sporazum predstavlja neko določeno voljo prejšnjega lastnika in posestnika zemljišča, da le-to prenese na A. d.d., saj je s sporazumom dovolil, da si A. d.d. izposluje prenos pravice uporabe v skladu z določbo 8. člena ZRNSZ, česar pa glede na vpis v historičnem zemljiškoknjižnem izpisku A. d.d. ni storilo ter odločbe o prenosu pravice uporabe zemljišča parcela 116 v svojo korist ni pridobilo. Iz navedenega zemljiškoknjižnega izpiska namreč izhaja, da je pravica uporabe še vedno vpisana na občino, čeprav zemljišče dejansko uporablja A. d.d., kar pa niti ni sporno. Glede na to je mogoče predpostavljati, da tudi odškodnina po 5. točki sporazuma A.A. ni bila plačana, o čemer pa v postopku ni bilo mogoče pridobiti nobene listine. Po presoji drugostopenjskega organa v prvostopenjskem postopku izvedeni dokazi zaradi ugotovitve, ali je bilo razpolaganje prejšnjega lastnika A.A. prostovoljno ali ne, dopuščajo zaključek, da zemljišče parcela 116 A.A. ni bilo prisilno odvzeto iz posesti, ampak da je slednji s tem zemljiščem razpolagal prostovoljno. Glede na to je bilo potrebno prvostopenjsko odločbo kot nezakonito odpraviti, zahtevo za denacionalizacijo tega zemljišča pa zavrniti.

Tožniki v tožbi navajajo, da je parcela 116 ostala v posesti prejšnjega lastnika A.A. ter pravica uporabe ni nikoli prešla na A. d.d. Izpovedba priče B.B. je neverodostojna. Predmet sporazuma ni bil prenos pravice uporabe nepremičnine, ampak odškodnina za vrtnine in drevje na navedeni nepremičnini, prejšnji lastnik pa je pravico uporabe nepremičnine obdržal. Glede na to je odločba drugostopenjskega organa nezakonita in tožniki sodišču predlagajo, naj sodišče to odločbo odpravi in potrdi odločbo prvostopenjskega organa oziroma podrejeno, naj zadevo drugostopenjskemu organu vrne v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih, ki so razvidni iz njene obrazložitve, ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

A. d.d. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter navaja, da je pravilna ugotovitev drugostopenjskega organa, da se je s sporazumom A.A. odpovedal vsem upravičenjem na zemljišču. Iz točke 3 sporazuma izhaja, da se je jasno odpovedal uživalni pravici ter soglašal, da se ta prenese na A. d.d., to pa je element prostovoljnega prenosa zemljišča v posest in uživanje druge osebe. Tudi če odredbe za popačilo odškodnine za zemljišče ni bilo, A.A. nikoli ni uveljavljal kršitve sporazuma in ga ni nikoli preklical. A. d.d. dalje navaja, da je zemljišča parcela 116/1 zazidano stavbno zemljišče, ob nacionalizaciji vrt. Del zemljišča, ki predstavlja gostinski vrt, je tlakovan s pralnimi ploščami, drug del zemljišča pa predstavlja asfaltiran dovoz na dvorišče in parkirni prostor. Tega zemljišča tako ni mogoče vrniti. Zazidava navedenega stavbnega zemljišča je v celoti posledica dovoljene gradnje, ki jo je izvedlo A. d.d., z zazidavo pa je ustvarjeno novo produkcijsko sredstvo - gostinski vrt. Ta je postal osnovno sredstvo v takratni organizaciji združenega dela, s tem pa je A. d.d. pridobilo na gostinskem vrtu kot svojem osnovnem sredstvu družbeno lastninsko pravico uporabe v skladu z Zakonom o združenem delu (v nadaljevanju ZZD), ne glede na to, na koga je bila ta vpisana v zemljiški knjigi. Glede na to bo A. d.d. vztrajalo, da je postalo lastnik tega zemljišča na podlagi ZLNDL. A. d.d. še navaja, da zemljišče parcela 116/1 pripada hiši … kot njeno funkcionalno zemljišče (del kot funkcionalno zemljišče gostilne, del pa kot dovoz in parkirišče) in tudi zato ne more biti predmet vračanja, saj denacionalizacijski upravičenec ni lastnik hiše na naslovu …. Solastnik te hiše je A. d.d. na podlagi pogodbe z B. d.d. z dne 30. 5. 2002. Ta je bila sklenjena, ker je bila zahteva za denacionalizacijo za nepremičnino parcela 116/3 zavrnjena. Zemljiškoknjižno stanje še ni urejeno, ker je potrebna vzpostavitev etažne lastnine, za to pa je potrebno opredeliti tudi funkcionalno zemljišče oziroma določiti, ali in kateri del zemljišča pripada posamezni etaži. To pa ni mogoče, dokler traja predmetni denacionalizacijski postopek. Prizadeta stranka zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

MOL kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo pritrjuje ugotovitvam ter odločitvi drugostopenjskega organa in prereka tožbene navedbe. Pritrjuje tudi navedbam A. d.d. v odgovoru na tožbo ter navaja, da je le-to prav na podlagi sporazuma in gradbenega dovoljenja iz leta 1974 spremenilo namembnost predmetne nepremičnine v zazidan gostinski vrt ter uvoz na gospodarsko dvorišče gostilne …. Brez izrecnega dovoljenja tedanjega imetnika pravice uporabe izvedba takšnih del ne bi bila mogoča. Sklenjeni sporazum že sam po sebi izključuje elemente prisile. V sporazumu pa je tudi izrecno navedeno, da je predmet sporazuma prenos uživalne pravice na zemljišču. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

V naknadni pripravljalni vlogi tožniki odgovarjajo na navedbe prizadete stranke A. d.d. v odgovoru na tožbo. Prerekajo navedbo, da je prejšnji lastnik prostovoljno ter brez vsake prisile podpisal sporazum. Če bi držala trditev o prehodu zemljišča v posest in uživanje, bi moral biti voden upravni postopek in izdana odločba, prenos pravice uporabe pa tudi vpisan v zemljiško knjigo. Odločba, s katero je bila dovoljena gostinska dejavnost na vrtu, pa je bila izdana šele leta 2004. Odškodnina ni bila dana za zemljišče, pri čemer je treba upoštevati, da je šlo za gradbeno parcelo, pač pa za povrtnine in drevesa. A. d.d. ni predložilo nobenega dokaza o tem, da je pridobilo pravico uporabe z izgradnjo gostinskega vrta, poleg tega so njena dejanja glede na 88. člen ZDen nezakonita. A. d.d. tako ne more zatrjevati, da je predmetno zemljišče funkcionalno zemljišče. Tožniki vztrajajo pri tožbenem predlogu, zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov tega postopka.

V naknadnem pripravljalnem spisu A. d.d. prereka navedbe tožnikov iz njihove pripravljalne vloge. Navaja, da posebna upravna odločba o prenosu pravice uporabe res ni bila izdana, vendar pa je bilo z odločbo občine z dne 7. 7. 1987 ugotovljeno, da je pravica uporabe poslovnih prostorov gostilne na parc. št. 116/3 bila prenesena nanj z dne 18. 5. 1974, in to odločbo skupaj z najemno pogodbo iz leta 1966, po kateri je A. d.d. imelo pravico uporabljati tudi „dvorišče, drvarnico na dvorišču“, je to upravnemu organu predložilo 1. 6. 2004. Dvorišče na parc. št. 116/1 je štelo kot funkcionalno zemljišče k zgradbi na parc. št. 116/3, zato je A. d.d. pridobilo pravico uporabe že na podlagi 37. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP). Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo za prehod pravice uporabe pa ni bil konstitutiven. Dejstvo, da je bilo zemljišče 116/1 funkcionalno zemljišče, pa med strankami ni bilo niti sporno (izjava C.C. 26. 9. 1994). A. d.d. še navaja, da je že l. 1972 pridobilo gradbeno dovoljenje, ki je obsegalo tudi ureditev vrta na sedanji parc. št. 116/1, in je gostinski vrt na podlagi tega dovoljenja tudi bil urejen. O tem so bili dokazi upravnemu organu predloženi, navedeno pa sta ugotovila tudi oba cenilca.

Tožniki v odgovoru na pripravljalno vlogo MOL njene navedbe prerekajo ter vztrajajo pri tožbenem predlogu. Navajajo, da dejstvo, da je bila prejšnjemu lastniku odvzeta nepremičnina prisilno, izhaja iz nacionalizacijske odločbe, podržavljenje pa je bilo tudi vpisano v zemljiško knjigo. Prejšnji lastnik je umrl l. …; če bi bili nameni prizadetih strank pošteni, bi se do tedaj stvar pravično rešila.

SOD v odgovoru na tožbo pritrjuje odločitvi drugostopenjskega organa.

Tožniki prerekajo tudi navedbe A. d.d. v njihovi nadaljnji vlogi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna upravičenost do denacionalizacije pok. prejšnjega lastnika nacionaliziranega stavbnega zemljišča, po stanju ob podržavljenju del parc. št. 116 vrt, po stanju v času denacionalizacije parc. št. 116/1 dvorišče, ter vrnitev tega zemljišča z vzpostavitvijo lastninske pravice. Tožniki zatrjujejo, da je pok. prejšnji lastnik pravico uporabe na nacionaliziranem stavbnem zemljišču obdržal, zaradi česar naj bi bil upravičen do vzpostavitve lastninske pravice na tem zemljišču na podlagi 31. člena ZDen (kot je odločil prvostopenjski organ), drugostopenjski organ pa je v izpodbijani odločbi zaključil, da je slednji s pravico uporabe na tem zemljišču prostovoljno razpolagal, zaradi česar do denacionalizacije niti ni upravičen, in temu zaključku pritrjujejo tudi prizadete stranke B., MOL in A. d.d., pri čemer slednji zatrjujeta, da je pravico uporabe pridobilo A. d.d., ki je zemljišče tudi pozidalo.

Po presoji sodišča prvostopenjski organ ni pravilno zaključeval, da je prejšnji lastnik pravico uporabe na stavbnem zemljišču, podržavljenem na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), obdržal, in se z drugačnim zatrjevanjem tožnikov o tem ne strinja. Ne glede na to, da je ta organ ugotovil, da zapuščinski postopek glede pravice uporabe na stavbnem zemljišču parc. 116 (še) ni bil izveden, ter se pri tem oprl na sklep o dedovanju z dne 9. 5. 1984, izdan v zapuščinski zadevi po pok. prejšnjem lastniku tega zemljišča, in da prejšnji lastnik za časa življenja pravice uporabe ni prenesel na drugega upravičenca, pa zgolj navedene okoliščine ne zadostujejo za sklep, da je prejšnji lastnik pravico uporabe na stavbnem zemljišču obdržal. Upravni organ pri tem namreč ni upošteval drugih relevantnih okoliščin (ki jih sodišče navaja v nadaljevanju), ki sklepa, da je prejšnji lastnik pravico uporabe na stavbnem zemljišču obdržal, ne dopuščajo. Ker se po 31. členu ZDen le na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist, ta določba tako ne more biti podlaga za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo nacionalizirane parcele 116/1. Glede na to je odločbo prvostopenjskega organa, ki je bila izdana na navedeni zakonski podlagi, drugostopenjski organ kot nezakonito pravilno odpravil. V nadaljevanju pa se sodišče ne strinja z drugostopenjskim organom, da v prvostopenjskem postopku izvedeni dokazi zaradi ugotovitve, ali je bilo razpolaganje prejšnjega lastnika s tem zemljiščem prostovoljno ali ne (zaslišanje prič D.D. in B.B. v zvezi z ugotavljanjem okoliščin sklepanja sporazuma z dne 15. 2. 1974), ter posredno ostale listine spisa (glavni projekt adaptacije gostilne, ki na zemljišču parcela 116 prikazuje interni uvoz na gospodarskem dvorišču gostišča; sklep sodišča R 742/87, iz katerega izhaja, da občina ni upravičena do odškodnine za poslovni prostor v delu zgradbe, v kateri je gostilna, ker je pridobila poslovni prostor neodplačno) in vsebina sporazuma o odškodnini z dne 15. 2. 1974 dopuščajo zaključek, da zemljišče parcela 116 prejšnjemu lastniku ni bilo prisilno odvzeto iz posesti, ampak da je slednji s tem zemljiščem razpolagal prostovoljno. Že sam ta organ je pravilno ugotovil, da iz besedila sporazuma ne izhaja, da bi z njim prejšnji lastnik prenašal uživalno pravico zemljišča parcela 116. Prav tako je pravilno ugotovil, da tega glede na določbe ZRNSZ tudi ne bi mogel; po 3. točki 18. člena tega zakona je prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je prišlo v družbeno lastnino po ZNNZ, namreč svojo pravico uporabljati zemljišče mogel s pravnim poslom prenesti le na zakonca, potomce, posvojence, starše in posvojitelje. Ne glede na to pa je nato organ dokazno ocenil sporazum, da kaže na voljo prejšnjega lastnika, da zemljišče oziroma pravico uporabe tega prostovoljno prenese na A. d.d. (ker je kot posestnik odstopil zemljišče za potrebe A. d.d. in temu dovolil, da si izposluje prenos pravice uporabe), ter se glede pravne narave sporazuma neargumentirano oprl še na dokaz z zaslišanjem prič (pri čemer v zvezi z dokazno vrednostjo pričanja B.B. sodišče dodaja, da bi izpovedba terjala posebno skrbno presojo, saj gre lahko za zainteresiranost za izid postopka, glede na to, da je to bil podpisnik sporazuma na strani A. d.d.) in nekatere (zgoraj navedene) listine v spisu. Pri tem pa je po presoji sodišča organ pri dokazni oceni sporazuma brez podlage ocenil vsebino 3. točke sporazuma, iz katere izhaja zaveza A. d.d., da od občine izposluje odločbo o prenosu uživalne pravice, da namreč izraža dovoljenje prejšnjega lastnika, ki kaže na njegovo prostovoljno razpolaganje, čeprav iz te izhaja, da gre zgolj za njegov pristanek na prisilno izročitev že nacionaliziranega zemljišča (na katerem je že pred sklenitvijo sporazuma, kot iz tega izhaja, A. d.d. izvrševalo posege) na podlagi odločbe pristojnega organa in proti odškodnini, ob tem ko se kot imetnik pravice uporabe nacionaliziranega zemljišča izročitvi tega zemljišča po zakonu niti ne bi mogel upirati (2. točka 18. člena ZRNSZ). Pri tem pa je organ sam v nadaljevanju (s svojimi prejšnjimi ugotovitvami protislovno) ugotavljal, da A. d.d. zemljišče s parc. št. 116/1 dejansko ves čas uporablja ter to niti ni sporno (in tem ugotovitvam glede na spisne listine ter navedbe MOL in A. d.d. v postopku tega upravnega spora pritrjuje tudi sodišče), pri čemer pa ni poskrbelo za pravni status zakonite uporabe zemljišča, ter da se zato predpostavlja, da prejšnjemu lastniku zemljišča tudi ni bila izplačana odškodnina za zemljišče iz 5. točke sporazuma (po tej bi jo prejšnjemu lastniku moralo izplačati A. d.d. po odredbi občine – poleg odškodnine, ki je bila dogovorjena v sporazumu). Poleg navedenega bi sicer še druge okoliščine zadeve, ki jih je drugostopenjski organ zanemaril, kazale na dejanski odvzem zemljišča prejšnjemu lastniku ter sploh na neprostoljnost oziroma vsiljeno voljo pri sklepanju sporazuma, npr. da je bil sporazum sklenjen 15. 2. 1974, v njem pa dogovorjena odškodnina med drugim za prizidavo poslovnih prostorov na dvoriščni strani, izvršeno že leta 1973, in za že postavljeno barako na dvorišču za shrambo embalaže; da je bil glavni projekt adaptacije gostilne … investitorja A. d.d., ki je obsegal tudi posege na sedanji parceli 116/1, izdelan že v avgustu 1972; da je po izpovedbi priče D.D., vodje oddelka za premoženjske zadeve občine Ljubljana Vič-Rudnik, glede na tedanjo prakso in podobne primere sklepati, da prejšnjemu lastniku gostilne in parcele 116 ni preostalo drugega, kot da sklene sporazum in s tem pridobi odškodnino za že povzročeno škodo; da samo A. d.d. navaja, da je že leta 1972 pridobilo gradbeno dovoljenje, ki je obsegalo tudi ureditev vrta na sedanji parceli 116/1 itd. Zato je po presoji sodišča, tudi če na podlagi določb ZRNSZ prejšnjemu lastniku ni bila izdana odločba o izročitvi predmetnega nacionaliziranega zemljišča v posest občini oziroma A. d.d., dopusten zaključek o dejanskem odvzemu zemljišča prejšnjemu lastniku, ki je bil posledica učinkovanja ZNNZ, in ki utemeljuje zaključek o upravičenosti tega do denacionalizacije po 9. točki 3. člena ZDen.

Glede na povedano sodišče ne pritrjuje MOL, da sklenjen sporazum, pri čemer ta protispisno navaja, da je njegov predmet prenos uživalne pravice, sam po sebi izključuje elemente prisile. Sodišče tako tudi ne sledi navedbi A. d.d., da je pridobilo pravico uporabe na zemljišču parcela 116/1 ob prostovoljni odpovedi uživalne pravice s strani prejšnjega lastnika ter njegovem soglašanju, da se ta prenese na A. d.d., iz razlogov, ki jih je sodišče že navedlo, in ki je v celoti neprepričljiva tudi glede na nadaljnje navedbe, da je pravico uporabe na predmetnem zemljišču pridobilo (tudi) z ustvaritvijo novega produkcijskega sredstva na podlagi ZZD oziroma (še) na podlagi 37. člena ZPSPP, ker da gre za funkcionalno zemljišče k parceli 116/3. Ali je A. d.d. pravico uporabe glede predmetnega zemljišča pridobilo brez pravnega naslova ali kako drugače oziroma sploh ne, pa sicer ni stvar denacionalizacijskega postopka.

Tudi kolikor bi vse navedeno dopuščalo zaključek o upravičenosti prejšnjega lastnika do denacionalizacije predmetnega zemljišča parcela 116/1, pa bi iz spisnih listin upravnih spisov ter navedb MOL in A. d.d. izhajalo, da za vrnitev zemljišča v naravi obstaja ovira po drugem odstavku 32. člena ZDen (o čemer bo ugotovitveni postopek še moral biti dopolnjen), kar pomeni, da bi ob ustreznem zahtevku za tako obliko denacionalizacije prišla v poštev odškodnina.

Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so bili zmotno presojeni dokazi ter so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena.

O stroškovnem zahtevku tožnikov je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter jim stroške odmerilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Ob upoštevanje iste pravne podlage pa je sodišče tudi zavrnilo stroškovna zahtevka MOL in A. d.d., saj zakon predvideva povrnitev stroškov le tožniku, ki s tožbo uspe.