Jedro

V konkretnem primeru je glede nerazumno dolgega trajanja kazenskega postopka predvideno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je izrecno navedeno v drugem odstavku 1. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in tudi urejeno s tem zakonom.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zaradi nerazumno dolgega trajanja kazenskega postopka. V tožbi navaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani vodilo in še vedno vodi kazenski postopek pod opr. št. III K 071/2005. Kazenski postopek v predmetni zadevi je bil sprožen leta 2005, ko je zoper tožnika Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani vložilo obtožnico. Sodba na prvi stopnji je bila izdana v začetku leta 2006. V pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje potrdilo obsodilni del prvostopenjske sodbe, oprostilni del pa je razveljavilo in vrnilo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču pred spremenjen senat. V predmetni zadevi je bilo zadnje procesno dejanje razglasitev sodbe drugostopenjskega sodišča 4. 10. 2006, od tega datuma pa se v predmetni kazenski zadevi ni zgodilo nič kljub urgenci, naslovljeni na predsednika sodišča. Tožnik se sklicuje na 23. člen ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Tožnik se sklicuje tudi na to, da gre po njegovem mnenju za kršitev pravice iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Po tožnikovem mnenju je osemletna neaktivnost in osemletno trajanje kazenskega postopka zunaj razumnega roka. Tožniku nastaja nematerialna škoda zaradi nerazumno dolgega sojenja. Poleg nematerialne škode pa ima tudi materialno škodo, saj mu je bil v tem kazenskem postopku tekom hišne preiskave zaplenjen denar v znesku 750.000,00 SIT in 834,00 EUR, ki mu s sodbo niso bili odvzeti. Tožnik predlaga, naj sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna v najkrajšem možnem roku zagotoviti vse, da se kazenski postopek v navedeni zadevi zaključi, nadalje naj tožena stranka v 30 dneh sistemsko uredi problematiko kršenja ustave in EKČP, zahteva tudi plačilo 4.500,00 EUR zaradi nerazumno dolgega trajanja kazenskega postopka ter povrnitev stroškov postopka tega upravnega spora.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Sodišče je ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi sploh možen subsidiaren upravni spor, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, katerega je sprožil tožnik. Skladno s 4. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko namreč v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Dejanje, ki ga tožnik izpodbija, je, da sojenje poteka v nerazumno dolgem roku. Sodno varstvo za primer, ko nekdo meni, da mu je kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa je predvideno v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki v drugem odstavku 1. člena določa, da ta zakon ureja opravljanje zadev sodne uprave iz pristojnosti sodišč in zadev pravosodne uprave iz pristojnosti ministrstva, pristojnega za pravosodje, za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, sodno varstvo te pravice in pravično zadoščenje v primerih njene kršitve. Torej je drugo sodno varstvo za primer, kot je obravnavani, določeno v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi sam navedel, da je skupaj z tožbo v tem upravnem sporu vložil istočasno še predlog za izredni nadzor oziroma nadzorstveno pritožbo. Glede na navedeno je torej v konkretnem primeru predvideno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je izrecno navedeno v drugem odstavku 1. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in tudi urejeno s tem zakonom.

Sodišče je torej tožbo zavrglo, ker izpodbijano dejanje ni dejanje, ki bi se lahko izpodbijalo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ampak je zanj predvideno drugo sodno varstvo, kar je razlog za zavrženje tožbe iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki II izreka: Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.