Jedro

Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. Zato ne gre za diskriminacijo, če delodajalec delavcu ne odredi opravljanja drugega dela (ki bi ga delavec po lastnem mnenju lahko opravljal), ampak mu odredi opravljanje dela, za katerega je z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo v znesku 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne stroške postopka v znesku 681,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“. Navaja, da je sodišče verjelo navedbam tožene stranke in izpovedbi njene direktorice o tem, da tožnice ni šikanirala, temveč naj bi ji celo skušala pomagati. Sodišče ni upoštevalo izpovedb prič P.J. in A.O., ki sta izpovedali, da je direktorica tožene stranke ves čas, odkar je prišla na funkcijo, tožnico trpinčila in šikanirala z neprikritimi grožnjami o izgubi službe. To trpinčenje se je stopnjevalo po podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, nesporno pa naj bi bilo, da je obstajalo že prej. Direktorica je tožnico diskriminirala s tem, da ji ni odredila dela, čeprav so se sodelavci dušili delu. Trdila je, da je tožnica za delo prestara. Ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da je razporeditev dela avtonomna odločitev delodajalca, še posebej ne v primeru, ko delodajalec z odvzemom dela delavcu „dokazuje“, da je nepotreben. Tožnici je bilo odrejeno, da svoje delo opravlja na projektu v P.-u (...). Tožnica se je pri delu želela izkazati, zato je kljub univerzitetni izobrazbi, nekaj mesecev polagala ploščice, izdelovala mozaike, pleskala prostore ter čistila umazanijo. Namesto pohvale je tožnica prejela zgolj očitke, da je bilo opravljeno delo povsem nepotrebno. V kolikor bi bilo to res, bi ji tožena stranka to morala povedati že na začetku, ne pa, da se je mesece naslajala nad tožničinim trudom. V jeseni 2009 je tožena stranka tožnico napotila na dodatno izobraževanje. Licenca, ki naj bi jo tožnica pridobila, ni bila niti pogoj niti zahteva za opravljanje delovnega mesta organizatorja izobraževanja. Za toženo stranko je bil to še dodaten razlog za žaljiv odnos. Spomladi 2010 je bilo zaradi predvidenih odhodov sodelavcev v pokoj in na porodniški stalež potrebno prerazporediti delo med ostale sodelavce. Tožena stranka je preobremenila vse zaposlene na delovnem mestu organizatorja izobraževanja, tožnici pa je pojasnila, da sta njeno delo in ona osebno nepotrebna in ne sodita k toženi stranki. Od takrat dalje tožnica ni bila več vabljena na sestanke in skupne prostovoljne aktivnosti izven delovnega časa. Tožena stranka je načrtno ustvarila napeto, strahu polno in grozeče delovno okolje z namenom, da bi tožnico pripravila do prisilne odpovedi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je iz nerazumljivega razloga sledilo lažni izjavi direktorice tožene stranke, da tožnici ni zamerila podpisa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Direktorica tožene stranke je nad tožnico vršila pritisk ves čas od vložitve zahteve za varstvo pravic, grozila ji je, da jo bo vrgla na cesto, apelirala na njeno moralo, češ naj se sama umakne in ne škodi delodajalcu. Tožnico je načrtno in sistematično očrnila pri sodelavcih, češ da bo zavodu zmanjkalo denarja, če bo tožnica ostala v službi. Zaradi takšnega slabšalnega in poniževalnega odnosa do tožnice se sodelavci niso upali pogovarjati s tožnico. Tožnica je bila v štirih mesecih, kar je nova direktorica nastopila mandat, že tretja delavka, ki je morala oditi zaradi samovolje in šikaniranja. Sodišče prve stopnje je ravnanje tožnice, ki je v svojih elektronskih sporočilih skušala biti karseda prijazna in ljubezniva in je zanje celo pekla pecivo, da bi tako preprečila popolno izolacija in sovražnost, interpretiralo kot „vedenje, ki ni skladno s človekom, ki je domnevno diskriminiran“. Takšna interpretacija ni utemeljena, saj to ravnanje priča o skrajnem obupu tožnice, ki je bila pripravljena storiti karkoli, da obdrži vsaj znosne razmere na delu. Delodajalec je delavca dolžan zaščititi pred mobbingom oziroma sovražnostjo sodelavcev, česar pa tožena stranka ni storila, saj je sama infiltrirala sovražnost v kolektivu in to sovražnost spodbujala z neresničnimi govoricami. Nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni bilo potrebno podpisati kreditne pole za tožnico. Tožena stranka je podpis pogojevala z zahtevo, da tožnica poda odpoved delovnega razmerja. Tudi izpovedba direktorice tožene stranke na glavni obravnavi, da naj bi tožnici grozila odpoved zaradi nepridobitve licence, kaže na konstrukt načrtnega šikaniranja tožnice. Licenca ni bila pogoj za zasedbo delovnega mesta, ki ga je tožnica zasedala. Tožena stranka je nezakonito odklonila podpis kreditnih pol za tožnico in s tem povzročila, da je tožnica izgubila plačano aro za stanovanje v višini 17.000,00 EUR in pravico do nakupa stanovanja. V juliju 2010 je tožena stranka tožnici nezakonito izrekla izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. V sodnem postopku je sicer prišlo do poravnave, vendar ta okoliščina dokazuje, da je tožena stranka tožnico želela odpustiti iz kakršnegakoli razloga in na kakršenkoli način. Načrtno in neskrupulozno šikaniranje sta dokončno uničili tožničino zdravstveno stanje. Tožnica je bila od 10. 6. 2010 na bolniškem staležu zaradi psihičnega zloma, ki ga je povzročila tožena stranka. Zaradi takšnega ravnanja tožene stranke je tožnica ne samo zbolela, temveč je tudi izgubila zaposlitev in streho nad glavo. Tožnico je v svoj dom sprejel prijatelj, hčerka pa je našla zatočišče drugje. Toženi stranki je tako uspelo razbiti tožničino družino. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala tožničine navedbe. Navaja da je tožnica v tožbi zatrjevala, da je bila diskriminirana zaradi starosti in je šele kasneje zatrjevala nastanek škode, pri čemer ni predložila nobene zdravstvene dokumentacije oziroma ničesar, s čemer bi izkazala nastanek škode. Sodišče prve stopnje je sledilo tožbenim navedbam, in presojalo le, ali je bila tožnica v neenakopravnem položaju zaradi starosti. Temeljita in dalj časa trajajoča preiskava kriminalistične službe je pokazala, da nad tožnico ni bilo izvajano trpinčenje in je bila njena ovadba zavržena. Priča P.J. je osebna prijateljica tožnice, priča A.O. pa je hči tožnice, zato ne moreta biti dokaz za škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela. P.J. je pisala vloge za tožnico in izkoristila njeno stisko, saj je sama gojila zamero do direktorice tožene stranke, ker z njo ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto tajnice zavoda. Delo tožnice ni bilo nepotrebno in nepomembno, kar dokazuje tudi ravnanje tožene stranke, ki tožnice takoj po neopravljeni licenci ni odpustila, ampak se je trudila in iskala možnosti, da jo obdrži. Polaganje ploščic, izdelovanje mozaika, pleskanje, so bile izbirne vsebine projekta P.: P., vendar je vloga mentorjev usmerjanje in motiviranje, ne pa, da mentor sam dela. Tožnica je to delala samovoljno, sodelavcem pa je razlagala, da rajši dela to, kot sedi v pisarni, ker jo to sprošča in v tem uživa. Licenca je pogoj za opravljanje dela v P., tožničina pogodba je bila vezana na P., kar izhaja iz razpisa, iz prilog k njeni pogodbi o zaposlitvi in aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Navedba, da tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge, pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožnica ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Tožnica v tem sporu vtožuje odškodnino zaradi diskriminacije, zato je v tem sporu odločilno dejstvo, ali je bilo podano v tožbi zatrjevano nedopustno ravnanje tožene stranke. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navedbe tožnice o šikaniranju sta potrdili le priči A.O., ki je tožničina hčerka, in P.J., ki je njena prijateljica in je v postopku urejanja tožničinega delovnopravnega statusa delovala kot nekakšna tožničina zastopnica. Dejansko sta obe priči izpovedovali o tem, kar jima je o domnevnem šikaniranju povedala tožnica in o svojih posrednih zaznavah. Sicer pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem korektno povzelo izpovedbi prič A.O. in P.J. in pri tem tudi pojasnilo, zakaj je glede teh vprašanj verjelo izpovedbi direktorice tožene stranke. Zaradi navedenega je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedb prič P.J. in A.O..

Tožnica se je pri toženi stranki zaposlila zaradi izvajanja projekta P. in je to delo ves čas zaposlitve pri toženi stranki tudi opravljala. Zaradi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da se je diskriminacija oziroma šikaniranje tožnice odražalo tudi v tem, da je tožena stranka preobremenila ostale delavce in so se ti dušili v delu, tožnici pa ni odredila tega dela. Iz tožbe je razvidno, da gre dejansko za izvajanje predavanj v srednješolskih programih tožene stranke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je organizacija dela v pristojnosti delodajalca. Ni mogoče šteti za diskriminacijo, če delodajalec delavcu ne odredi nekega drugega dela (v našem primeru predavanj v srednješolskih programih), ki bi ga ta lahko opravljal, ampak mu nalaga delo, zaradi katerega ga je sploh zaposlil in za katerega je tudi imel pogodbe z zunanjimi plačniki teh projektov.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da naj bi bilo nesporno, da je trpinčenje na delovnem mestu obstajalo še pred podpisom pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Nesporna so lahko le dejstva, ki jih je nasprotna stranka priznala, ali pa jih ni prerekala. Takih dejstev ni potrebno dokazovati, vendar je tožena stranka ves čas postopka prerekala tožničine navedbe o trpinčenju na delovnem mestu.

Prav tako ni mogoče slediti tožničini navedbi o tem, da naj bi trpinčenje na delovnem mestu predstavljalo to, da je tožnica za svoje delo v okviru P., ko je polagala ploščice, izdelovala mozaike, pleskala in čistila, namesto pohval pa je prejela zgolj očitek, da je bilo opravljeno delo nepotrebno. Pri tem pa naj bi se tožena stranka mesece naslajala nad tožničinim trudom, namesto, da bi to povedala že na začetku. Iz elektronskih sporočil tožnice je namreč razvidno, da se je tožnica v dogovoru s K.K. sama odločila, da dokonča mozaik, saj udeleženci P.-a, razen redkih izjem ne delajo na renoviranju. V elektronskem sporočilu z dne 24. 5. 2010 je tožnica tudi napisala, da jo sedaj, ko je mozaik že skoraj končan, čaka še tapeciranje stolov, zapisala pa je tudi, da je večkrat popoldne čistila, zaradi česar je prosila za odobritev popoldanskega dela. Ni mogoče šteti za šikaniranje in diskriminacijo, če je direktorica tožene stranke tožnici odgovorila, da nadure niso upravičene in da je naloga mentorja, da P.-ovce koordinira, usmerja, motivira, ne pa da sam dela. Projekt P. je namenjen temu, da si mladi, ki so brez izobrazbe, poklica in zaposlitve, pridobijo veščine, ki olajšalo pot do zaposlitve. Razumljivo je, da takih veščin ne morejo pridobiti, če delo namesto njih opravlja mentor.

Za nedopustno šikaniranje tudi ni mogoče šteti tega, da je tožena stranka od tožnice zahtevala, da pridobi licenco za mentorja P.. Iz tripartitnega dogovora, ki so ga sklenile tožena stranka, tožnica in A., je razvidno, da se je tožnica kot kandidatka za mentorja P. zavezala, da se bo udeleževala usposabljanja za mentorja, da bo pravočasno opravljala vse obveznosti in da bo pravočasno oddala seminarsko nalogo, ki je ena izmed podlag za presojanje usposobljenosti kandidata za delo v programu P.. Pridobitev licence je kot pogoj za opravljanje dela v projektih P. predvideno z odredbo št. ... o smeri izobrazbe mentorske skupine in mentorjev v izobraževalnem programu ... (UR. l. RS, št. 63/99). V skladu s 3. členom te uredbe je mentor lahko tisti, ki si je pridobil najmanj visokošolsko, za delo pri produkcijskem projektnem delu pa najmanj srednjo strokovno izobrazbo in opravil študijski program za izpopolnjevanje za mentorja v programu projektnega učenja za mlajše odrasle.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nekritično sledilo izpovedbi direktorice tožene stranke o tem, da tožnici ni zamerila, da je dosegla transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in je oprta ne le na izpovedbo zaslišane direktorice, temveč tudi na listinske dokaze v spisu, to je prepis elektronskih sporočil med tožnico in direktorico tožene stranke oziroma drugimi delavci tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je iz te komunikacije razvidno, da sta tožnica in direktorica komunicirali na prijateljski, občasno šaljiv način in da iz tega dopisovanja nikakor ne izhaja sovražen ali poniževalen odnos do tožnice. Neprepričljive so pritožbene navedbe, da to dopisovanje in prijateljske geste tožnice kažejo na njen skrajni obup.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da na trpinčenje na delovnem mestu ni možno sklepati zaradi tega, ker direktorica tožene stranke v času bolniške odsotnosti tožnice ni hotela potrditi kreditnih pol. Ob ugotovitvi, da je v kreditnih polah rubrika, v kateri delodajalec potrjuje, da zaposlitev prosilca ni ogrožena in glede na to, da tožnica takrat zaradi nepridobitve licence za mentorja P. ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dela, ki ga je dejansko opravljala, toženi stranki ni možno očitati šikanoznega ravnanja, ker se je direktorica pred potrditvijo pol s tožnico želela pogovoriti. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo kot priče zaslišane vodje finančno računovodskega sektorja B.S., ki je potrdila, da je postopek potrditve kreditnih pol za tožnico potekal na enak način, kot za ostale zaposlene.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na ugotovljeno dejansko stanje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu v višini 6.000,00 EUR. Kadar delavec uveljavlja, da je bil izpostavljen prepovedanemu trpinčenju na delovnem mestu, potem velja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu iz drugega odstavka 45. člena ZDR, ki je predvideno tudi v šestem odstavku 6. člena ZDR. Zadošča, da delavec navede okoliščine, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju z dolžnostjo, da delavcu zagotovi takšno delovno okolje, v katerem ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Tožnica je takšnemu trditvenemu bremenu zadostila, tožena stranka pa je uspela dokazati, da njeno ravnanje nima znakov trpinčenja na delovnem mestu. Tožnica sicer povsem točno povzema definicijo trpinčenja, kakršna je uveljavljena v strokovni literaturi, vendar konkretno ravnanje tožene stranke ne ustreza tej definiciji.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Odgovora na pritožbo namreč ni mogoče opredeliti kot strošek, ki bi bil nujno potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.