Jedro

Vsaka stranka je dolžna svojo ustavno pravico do sodnega varstva izvrševati obzirno in z zadostno mero procesne skrbnosti. Dolžnik zoper vsak sklep sodišča (tudi zoper plačilne naloge za plačilo sodne takse) vlaga pravna sredstva, večinoma s povsem pavšalno utemeljitvijo ali celo brez nje. S tem se izvršilni postopek zavlačuje. V takem primeru je lahko podan dejanski stan zlorabe pravice in v kolikor bo dolžnik s takim ravnanjem nadaljeval, bo možno kaznovanje zaradi zavlačevanja postopka z zlorabo procesnih institutov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo pritožbo dolžnika z dne 6. 9. 2013 zoper sklep z dne 12. 7. 2013 za umaknjeno.

2. Zoper sklep pravočasno vlaga pritožbo dolžnik in navaja, da sklep izpodbija v celoti, saj se nikakor ne strinja s sklepom, da se šteje, da je pritožba umaknjena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5. V skladu z določbo prvega odstavka 29.b člena ZIZ mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. V drugem odstavku istega člena je določeno, da mora biti sodna taksa plačana najkasneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče tudi opozori stranko na posledice neplačila sodne takse iz tretjega odstavka tega člena, ki določa, da če taksa ni plačana v roku in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.

6. Dolžnik je 6. 9. 2013 vložil pritožbo zoper sklep z dne 12. 7. 2013. Ker ob vložitvi pritožbe ni plačal sodne takse, je sodišče 13. 9. 2013 izdalo plačilni nalog, s katerim ga je pozvalo, naj v 8 dneh od vročitve naloga plača sodno takso za pritožbo v višini 125,00 EUR. Zoper plačilni nalog je dolžnik 28. 9. 2013 ugovarjal z navedbo, da je sodišče napačno odmerilo sodno takso, ta njegov ugovor pa je bil s sklepom 18. 11. 2013 zavrnjen, to odločitev sodišča prve stopnje pa je s sklepom z dne 12. 12. 2013 potrdilo Višje sodišče v Ljubljani. Nato je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugotovilo, da dolžnik sodne takse ni plačal, zato je štelo pritožbo za umaknjeno.

7. Dolžnik v pritožbi plačila sodne takse niti ne zatrjuje, svojo pritožbo pa utemeljuje zgolj z navedbo, da se nikakor ne strinja s sklepom, da se šteje, da je pritožba umaknjena. Ker dolžnik sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 12. 7. 2013 ni plačal, ravno tako pa niso podani pogoji za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, niso izpolnjene predpostavke za obravnavo pritožbe zoper sklep z dne 6. 9. 2013, izpolnjeni pa so pogoji za nastop pravne posledice - domneve umika pritožbe zaradi neplačane sodne takse, kot jo določa tretji odstavek 29.b člena ZIZ, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo.

8. Pritožba tako ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ob tem višje sodišče dolžnika opozarja na možnost kaznovanja v skladu z določbo 11. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ zaradi zavlačevanja postopka z zlorabo procesnih institutov. K temu višje sodišče dodaja, da je bistveni pogoj za izrek denarne kazni obstoj zlorabe pravice z namenom škodovati drugemu, in tistega, ki svoje pravice zlorablja, sme izvršilno sodišče tudi kaznovati. V izvršbi se določbe ZPP uporabljati smiselno, v duhu določb ZIZ in ob upoštevanju specifičnih značilnosti izvršilnega postopka, ki se po svoji naravi v marsičem, zlasti pa po poudarjenem načelu hitrosti (primerjaj prvi odstavek 11. člena ZIZ) razlikuje od pravdnega postopka. ZIZ v 33. členu ureja primere denarnega kaznovanja dolžnika (1), ki ravna tako, da otežuje oziroma onemogoča izvršbo. Določba je bila uvrščena v ZIZ prav zaradi procesne nediscipline izvršilnih dolžnikov, ki povzroča dolgotrajnost in neučinkovitost izvršilnih postopkov (2), slednje pa izničuje osnovni smoter izvršbe, ki je v hitrem in učinkovitem poplačilu upnika. Pogoj za obstoj zlorabe je obstoj pravice (3), zato je lahko za zlorabo kaznovan le tisti, ki je imetnik določene procesne pravice. Vsaka stranka je dolžna svojo ustavno pravico do sodnega varstva izvrševati obzirno in z zadostno mero procesne skrbnosti. V obravnavanem primeru višje sodišče ugotavlja, da dolžnik zoper vsak sklep sodišča (tudi zoper plačilne naloge za plačilo sodne takse) vlaga pravna sredstva, večinoma s povsem pavšalno utemeljitvijo ali celo brez nje. S tem se izvršilni postopek zavlačuje. V takem primeru je lahko podan dejanski stan zlorabe pravice in v kolikor bo dolžnik s takim ravnanjem nadaljeval ter bo ugotovljeno, da s tem posega v upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva oziroma v samo bistvo učinkovitega izvršilnega postopka, je mogoče denarno kaznovanje.

(1) Kaznovanju upnika je namenjena zgolj določba devetega odstavka 33. člena ZIZ.

(2) Glej Poročevalec Državnega zbora, št. 45/1997 z dne 25. september 1997, str. 43. (3) Primerjaj, Varanelli, L., „Zloraba procesnih pravic“, Pravna praksa, št. 8, letnik 2009, GV Založba, Ljubljana, 2009 ter, Zobec, J., „Zloraba procesnih pravic“, Podjetje in delo, št. 7, letnik 2009, GV Založba, d. o. o., Ljubljana, 2009.