Jedro

Dejstev, ki spadajo v strokovno področje izvedenca, tožeča stranka ni mogla navesti že na prvem naroku, zato z navedbo le-teh po vročitvi izvedenskega mnenja ni bila prekludirana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za poznejšo sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke proti toženi stranki po temelju v celoti utemeljen.

2. Proti sodbi se tožena stranka pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in sodišču prve stopnje najprej očita absolutno bistveno kršitev postopka, ker je sodišče upoštevalo trditve tožnice, ki so bile glede na določbe ZPP prepozne. Sodišče je po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca iz varstva pri delu B. kljub ugovoru prekluzije tožene stranke tožeči stranki dopustilo podajati nove tožbene trditve, ki pa bi jih tožnica morala podati najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Po mnenju tožene stranke, kot je ta opozorila že v pripravljalni vlogi 11. 3. 2014, je tožnica s svojimi navedbami in pripombami na mnenje izvedenca B. poskušala razširiti trditveno podlago tožbenega zahtevka, ker je šele po mnenju izvedenca ugotovila, da bi lahko bila podana krivdna odgovornost njenega delodajalca zaradi tega, ker tožnice ni pravilno educiral v zvezi z ravnanjem s kartušami, da ni namestil pisnih navodil zamenjave kartuše in določil odgovorne osebe za zamenjavo kartuš. Sodišče je te navedbe dopustilo, ker bi naj šlo za pripombe, ki spadajo v strokovno področje izvedenca, s čimer se tožena stranka ne strinja. Tožnica je namreč v isti vlogi, ko je razširjala trditveno podlago, tudi navedla, da so ta dejstva potrdile tudi priče, ki so bile zaslišane veliko prej, kot pa je bilo izdelano mnenje izvedenca B., že na prvem naroku za glavno obravnavo 16. 5. 2013, zato ni mogoče slediti sodišču, da tožnica tega ni mogla vedeti in da bi bilo od nje prestrogo zahtevati, da poda navedbe v tej smeri. Torej je tožnica v isti vlogi sama potrdila, da se je zavedala, kaj bi lahko bil vzrok za nastanek škodnega dogodka oziroma protipravno ravnanje njenega delodajalca, torej je to vedela tudi, če ne prej, ob zaslišanju prič in bi tako lahko in morala podati tožbene navedbe v tej smeri najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo oziroma po zaslišanju prič. Ker tega ni storila, je bila s svojo trditveno podlago, kot je navedena zgoraj, prepozna in v posledici tega je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko jo je upoštevalo in na podlagi teh trditev odločilo, da je zavarovanec tožene stranke v celoti odgovoren za tožničino škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku in da je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke in poškodbo tožnice. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi, ko je dopustilo razširitev tožbenega zahtevka tožnice po prejemu izvedeniškega mnenja izvedenca kemijske stroke. Sodišče je namreč dopustilo tožnici razširitev v smeri, da je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je prišlo do eksplozije zaradi iskre. Navedenega dejstva tožnica nikoli ni zatrjevala tekom postopka. Prav tako pa bi takšne trditve morala podati do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Ker tega ni storila, je z njimi prekludirana oziroma prepozna. Ko je sodišče takšno trditev dopustilo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je tožena stranka ugovarjala pravočasno v skladu s pravili ZPP, vendar pa naslovno sodišče ni ugotovilo odgovornosti zavarovanca tožene stranke na podlagi te trditve. Glede na navedeno in dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za škodo, ki jo je utrpela tožnica, zaradi nenameščenosti navodil za menjavo kartuš, nedoločenosti odgovornih oseb za zamenjavo kartuš in nezagotovitve ustreznega izobraževanja oziroma usposabljanja delavcev, ki so menjavali kartuše, torej na podlagi trditev, ki jih je tožeča stranka po navedbah pritožbe podala prepozno, tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Če pa bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da je trditvena podlaga tožnice pravočasna in upravičena, pa tožena stranka poudarja, da odločitev sodišča, da tožnica ni prispevala k nastanku škodnega dogodka, ni pravilna. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč mogoče ugotoviti, da je tožnica nepravilno nameščala kartušo v gorilnik. Na navedeno nakazuje tudi izvedenec B., ko v svojem mnenju izpostavi, da je tožnica nepravilno ravnala, saj je pravokotna odprtina na kartuši posledica tega, da je tožnica kartušo v gorilnik vstavila vsaj dvakrat. Navedeno je povzročilo, da je plin uhajal, zaradi česar je prišlo do škodnega dogodka. Ne glede na to, da tožnica naj ne bi bila poučena s strani delodajalca o varnosti, to ne pomeni, da ne more biti soodgovorna za nastali škodni dogodek. V skladu s pravili o varnosti in zdravju pri delu, ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje, je namreč vsak delavec dolžan v prvi vrsti poskrbeti za svojo varnost sam. Tožnica je vedela, kakšen je postopek zamenjave kartuše, saj je to jasno izpovedala, ko je bila zaslišana kot stranka v postopku, zato ni mogoče trditi, da ni bila o tem poučena in da ne bi bila, če ne odgovorna v celoti, vsaj soodgovorna. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tudi v tem delu in sprejme odločitev, da je tudi tožnica soodgovorna za nastali škodni dogodek. Tožena stranka priglaša tudi stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo v 7. točki obrazložitve vmesne sodbe povzete dokaze, z vmesno sodbo po temelju v celoti ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke proti toženi stranki in razsodilo, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke po temelju v celoti utemeljen.

6. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem trditev tožeče stranke, ki jih je podala po prvem naroku za glavno obravnavo, po izdelavi izvedenskega mnenja v pravdi določenega izvedenca iz varstva pri delu, na katere je tudi oprlo svojo odločitev o krivdni odškodninski odgovornosti delodajalca tožeče stranke, zavarovanca tožene stranke, ni storilo pritožbeno očitane bistvene kršitve pravdnega postopka. Pritožba sicer očita absolutno bistveno kršitev postopka, ki pa je glede na določbo drugega odstavka 339. člena ZPP določno ne opredeli, vsebinsko pa očitno meri na neupoštevanje pravil o prekluziji iz 286. člena ZPP. Takšna kršitev, kot je vsebinsko očitana v pritožbi, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve postopka, ampak relativno bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, ki jo je tožena stranka, kot utemeljeno navaja v pritožbi, uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje (primerjaj vlogo tožene stranke z dne 11. 3. 2014).

7. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve pojasnilo, da je tožnica po prvem mnenju izvedenca iz varstva pri delu, določenega v pravdi, dopolnila trditveno podlago glede odgovornosti zavarovanca tožene stranke v smeri, da zaposlenim ni nudil pravilnega izobraževanja, da ni imel izdelanih jasnih navodil za uporabo kartuš in določene odgovorne osebe za zamenjavo kartuš. Takšne trditve tožeče stranke je upoštevalo kot pravočasne, saj so bile podane v roku, dodeljenem za pripombe na mnenje tega izvedenca in gre za okoliščine, ki spadajo v strokovne področje izvedenca, zato bi bilo od tožnice, ki ni strokovnjak s področja varstva pri delu, prestrogo zahtevati, da bi morala najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo podati navedbe tudi v smeri takšnih očitkov, ki predstavljajo strokovno vprašanje.

8. Po določbi četrtega odstavka 286. člena ZPP lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Po določbi petega odstavka 286. člena ZPP pa lahko stranke pod pogojem iz drugega in četrtega odstavka tega člena tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Navajanje novih dejstev in novih dokazov tako ni omejeno zgolj na prvi narok za glavno obravnavo, ampak lahko stranke ob izkazanih pogojih iz drugega in četrtega odstavka tega člena nova dejstva in dokaze navajajo tudi po zaključku prvega naroka.

9. Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala po pisno izdelanem izvedenskem mnenju v pravdi določenega izvedenca iz varstva pri delu, da zavarovanec tožene stranke ni nudil pravilnega izobraževanja delavcem, da ni imel izdelanih jasnih navodil za uporabo kartuš in določene odgovorne osebe za zamenjavo kartuš, so dejstva, ki sodijo v strokovno področje izvedenca iz varstva pri delu, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Da tožnica ni strokovnjakinja na tem področju, tudi ni pritožbeno prerekano. Zato je zavrniti pavšalno pritožbeno oceno, da navedena dejstva ne spadajo v strokovno področje izvedenca, in posledično zato tudi pritožbeno navedbo, da bi torej tožeča stranka lahko ta dejstva navajala že na prvem naroku, ko so bile zaslišane priče. Tudi če je tožeča stranka v pripravljalni vlogi po vročitvi izvedenskega mnenja izvedenca iz varstva pri delu navedla, da so ta dejstva potrdile tudi (že na prvem naroku) zaslišane priče, to ne spremeni pravilne presoje sodišča prve stopnje, da gre za dejstva, ki spadajo v strokovno področje izvedenca in jih je tožeča stranka, ki ni strokovnjak na tem področju, kot pravno relevantna za presojo utemeljenosti krivdne odškodninske odgovornosti, ki jo je sicer utemeljevala in očitala že v tožbi, prvi pripravljalni vlogi in na prvem naroku, še pravočasno navedla po izdelavi izvedenskega mnenja, ki je tako omogočilo konkretizacijo navedb tožeče stranke. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da z navedbo teh dejstev tožeča stranka ni bila prekludirana, saj jih brez svoje krivde prej ni mogla navesti. Zato jih je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno upoštevalo kot del trditvene podlage, s katero je tožeča stranka utemeljevala krivdno odškodninsko odgovornost. 10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je iz enakih razlogov po pridobitvi in vročitvi mnenja izvedenca kemijske stroke kot pravočasne upoštevalo tudi trditve, da je do eksplozije prišlo zaradi iskre (primerjaj pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 27. 8. 2015). Vendar pa, kot pravilno ugotavlja že sama pritožba, na to dejstvo sodišče ni oprlo odločitve o krivdni odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke in posledično tožene stranke. To pa pomeni, da navedba in upoštevanje tega dejstva ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o temelju odškodninskega zahtevka tožeče do tožene stranke. Zato tudi iz tega razloga bistvena kršitev postopka po 286. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, na katero vsebinsko meri pritožba, ni podana.

11. Sodišče prve stopnje je pri presoji o utemeljenosti odškodninskega tožbenega zahtevka po temelju izhajalo iz pravilnih materialno pravnih izhodišč in pravilne materialno pravne podlage, ki jo je navedlo v točkah 12, 13, 14, 15, 30 in 31 obrazložitve.(1)

12. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno zaključilo, da objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke in s tem tudi posledično tožene stranke ni podana, podana pa je krivdna odgovornost. Pravilno in dokazno podprto je zaključilo, da je tožnici uspelo dokazati protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke, tožničinega delodajalca, zaradi nenameščenosti ustreznih navodil za menjavo kartuš, nedoločenosti o odgovornih oseb za menjavo le-teh ter nezagotovljenega ustreznega izobraževanja oziroma usposabljanja delavcev, ki so menjavali kartuše, kar je v vzročni zvezi s poškodbo tožnice, ki jo je utrpela v delovni nezgodi.

13. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici za škodni dogodek ni pripisati odgovornosti.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do eksplozije plina prišlo zaradi nepravilne menjave kartuše (plinske bombice), kot tudi, da tožnica kartuše ni pravilno menjavala. Vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo, dokazno podprto in pravilno obrazložilo, da je nepravilna menjava kartuše v vzročni zvezi z neustrezno poučenostjo tožnice oziroma nedoločenostjo oseb, odgovornih za menjavo kartuš. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo in pravilno obrazložilo, da tožnici odgovornosti niti soodgovornosti, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba, ni pripisati.

15. Ob obrazloženem se pritožba v celoti pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno očitanih postopkovnih kršitev ni storilo, pritožbeno sodišče pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o priglašenih stroških pritožbenega postopka je na podlagi določbe 164. člena ZPP pridržana za poznejšo, končno sodbo.

Op. št.: (1): To so določbe členov 184 ZDR, določbe OZ o krivdni in objektivni odškodninski odgovornosti, določba 964. člena OZ ter določbe v času obravnavane nezgode veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD ter Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme.