Jedro

Upoštevaje konkretne okoliščine primera bi tožnika morala in mogla vedeti, da nista lastnika kupljenih nepremičnin, in torej nista bila v opravičljivi zmoti oziroma dobroverna. Ne samo, da se nista vknjižila, da davščine niso bile plačane in da predvidena parcelacija ni bila izvedena, kar naj bi bila po njunih lastnih navedbah posledica izmikanja prodajalca, temveč je bistveno predvsem to, da so se pogodbene stranke v sklenjeni pogodbi (izrecno) zavedale, da ni podane odobritve UE in se pogodba sklepa pod pogojem, da bo ta posel odobrila UE. Na podlagi vseh navedenih dejstev sta se tožnika morala in mogla zavedati, da nista pridobila lastninske pravice oziroma neveljavnosti sklenjenega posla, in torej nista imela dobroverne lastniške posesti, pa čeprav sta sklenila pogodbo, plačala kupnino in izvrševala posest. Trditev, da sta tožnika kmeta in da ni razloga, da UE enota ne bi odobrila posla, ne more spremeniti zaključka o njuni nedobrovernosti. Iz te trditve niso mogoči zaključki o opravičljivosti (utemeljenosti) njune zmote, pri čemer je odveč pripomniti, da odobritev UE ni vezana le na presojo statusa kmeta.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, to je II. in III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenita tako, da se glasita: ″II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: ″1. Ugotovi se, da sta tožeči stranki J. F., EMŠO: ... in M. F., EMŠO: ..., vsak do 1/2 celote solastnika: - celotne nepremičnine k.o. ..., parcela 683/3 (ID ...), - dela nepremičnine k.o. ..., parcela 686/2 (ID ...) in sicer tistega dela, ki je v odločbi Območne geodetske uprave ... št. 02112-239/2006-3/2 z dne 21.7.2006 ter k odločbi priloženemu grafičnemu prikazu novega stanja z dne 21.2.2007, označen s št. parcele 686/18 k.o. ..., kar v naravi predstavlja tisti del parcele v izmeri 26.131 m2, ki na zahodu meji na parc. št. 686/3, 683/1, 683/3, na severu na parc. št. 344, na vzhodu na parc. št. 345, 341/2, 354/2 ter na jugu na mejo, ki poteka v ravni črti od parc. št. 354/2 preko parc. št. 686/2 do parc. št. 686/3 vse k.o. ..., oziroma kar po geodetskem elaboratu v postopku imenovanega sodnega izvedenca geodetske stroke, ki je sestavni del te sodbe predstavlja novo nastali parceli ID znak: ... 686/20 in ... 683/13 za prej po legi in velikosti opisano nepremičnino.

2. Na podlagi te sodbe se v zemljiški knjigi pri nepremičninah ID znak: ... 683/3 ter pri novo nastalih parcela k.o. ... ID znak: ... 686/20 in ... 683/13 vknjiži lastninska pravica v korist tožečih stranka: - J. F., EMŠO: ..., do 1/2 celote, - M. F., EMŠO: ..., do 1/2 celote.″

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti 3.183,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.″

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti pritožbene stroške v višini 1.033,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnika oziroma tožnica in tožnik) zahtevala od tožene stranke (toženke) izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 683/3, k.o. ..., in parc. št. 686/2, k.o. ..., in sicer v obsegu, ki je podrobneje razviden iz izreka sodbe sodišča prve stopnje; (II.1.) ugotovilo, da sta tožnika vsak do ½ solastnika celotne nepremičnine k.o. ..., parcela 683/3 (ID ...) in dela nepremičnine k.o. ..., parcela 686/2 (ID ...), in sicer slednje v obsegu, ki je podrobneje razviden iz izreka izpodbijane sodbe (po odločbi GURS Celje z dne 21.7.2006 ter k njej priloženemu grafičnemu prikazu novega stanja oziroma po geodetskem elaboratu v tej pravdi angažiranega izvedenca, ki je sestavni del sodbe in predstavlja dve novo nastali parceli); (II.2.) odredilo zemljiški knjigi vknjižbo omenjene lastninske pravice tožnikov; in (III.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je toženka dolžna v roku 15 dni povrniti tožnikoma 6.438,78 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper II. in III. točko izreka sodbe (izpodbijani del) je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. V pritožbi navaja, da izdelani elaborat odstopa od parcelacije, na katero sta se sklicevala tožnika, a sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Nesporno sta tožnika s pravnim prednikom toženke podpisala prodajno pogodbo, v kateri je bilo nesporno in jasno zapisano, da se sklepa pod pogojem, da bo upravna enota (UE) odobrila pravni posel, do česar nesporno ni prišlo in očitno pogodba niti ni bila predložena v odobritev. Ni bil izpeljan postopek, ki se zahteva za nakup kmetijskih zemljišč, zato tudi do plačila davka ni prišlo. Ne gre samo za administrativen postopek. Šlo je za prodajo kmetijskega zemljišča in se zahteva postopek prodaje po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), sicer gre za neveljaven pravni posel. Tega sta se tožnika zagotovo zavedala, saj je bilo to izrecno navedeno v pogodbi, da je treba izpeljati za veljavnost prodajne pogodbe še postopek po ZKZ, ki ni bil izpeljan. Vedela sta, da prodajna pogodba ni bila sklenjena. Tožnika nista uredila svoje lastninske pravice. Razumen gospodar bi to storil. Zahteval bi odmero in jo realiziral v katastru. Parcelacija iz leta 2006 je nična in njen predmet ni bila parcelacija druge nepremičnine. V letu 2003 tožnika nista bila posestnika (glej pogodbo). Glede te pogodbe sta tožnika izpovedala, da se bo dani znesek poračunal z najemnino, če pogodba ne bo realizirana. Sodišče prve stopnje to trditev, ki se je nanašala na pisno pogodbo, arbitrarno veže na pogodbo iz leta 1999, o kateri ni relevantnega dokaza in ni zavedena v pisni pogodbi. Prodajalec je nepremičnine po sklenitvi pisne pogodbe ogradil z ograjo in je torej štel, da so še vedno njegove ter jih je zavaroval. Tožnika postavitvi ograje in vratom nista nasprotovala, čeprav se jima je omejeval dostop do nepremičnin, ki naj bi jih kupila. Toženka je izrecno nasprotovala arbitrarnemu določanju meje v tej pravdi (elaboratu o parcelaciji in določitvi meje), saj za to ni pravne in dejanske podlage ter ni bilo tožbenega zahtevka za ureditev meje. Sledi se enostranskim željam tožnikov. Priče niso vedele izpovedati, da je zemljišče v lasti tožnikov, in niso na samem kraju pokazale obsega obdelovanja. Tožnika sta obdelovala le ob soglasju pravnega prednika toženke. Ves čas sta vedela, da nista lastnika. Izpovedala sta, da sta kupovala zemljišča in jima je bil zato znan postopek za veljavno sklenitev pogodbe. Meja je bila določena brez postavitve zahtevka in le po željah tožnikov ter brez pravne in dejanske podlage, kar je nedopustno in pomeni kršitev pravice do pravne varnosti, neenakopravno obravnavo in samovoljo sodišča ter rezultatsko odločanje. Storjena je absolutna bistvena kršitev. Toženka je meji oporekala. Gre za sodbo presenečenja. V pričakovanju drugačne pravne ocene toženka ni navajala drugih dejstev in dokazov. Ni mogla vedeti, da bo sodišče prve stopnje brez odobritve UE pravni posel štelo za veljaven in da bo na nesporno nično parcelacijo oprlo potek meje ter da bo pokazani obdelovani del s strani tožnikov štelo kot dobroverno posest. Opustitev materialnega procesnega vodstva o navedenem pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Za enako kršitev gre, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo prerekanja izvedenskega dela iz vloge z dne 30.7.2020, da je elaborat neskladen z elaboratom iz leta 2006. Pripomb toženke sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker naj bi bile podane le po temelju zahtevka. Toženki je bilo onemogočeno, da se izjavi o navedbah tožnikov. Listina ji je bila predložena šele v letu 2017. Tožnika nepremičnin nikoli nista imela v dobroverni lastniški posesti. Morala bi biti v dobri veri glede veljavnosti pravnega naslova in glede pridobitve lastninske pravice. Vedela sta, da se niso stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Nista bila v opravičljivi zmoti. Velja ″ignorantia iuris nocet″. Vedela in zavedala sta se, da je potrebna odobritev UE. Napačna je tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožnika nista uspela z glavnim zahtevkom, pri čemer je pravda pretežno tekla glede tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je brez podlage odločalo o meji, se pa v takšnem postopku o stroških odloča glede na solastniški delež.

3. Tožnika sta v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru med drugim navajata, da ne drži o neizvedbi in ničnosti parcelacije iz leta 2006. Odločba je bila dokončna. Pravni prednik toženke je ni zemljiškoknjižno realiziral oziroma je predlog umaknil. Nerelevantno je, če pogodba ni bila predložena UE v odobritev po določbah ZKZ. To ni bilo storjeno iz razlogov na strani prodajalca. Priposestvovanje izpodbojnost in ničnost pravnega posla sanira. Toženka med postopkom ni določno ugovarjala dobrovernosti tožnikov. Tudi sicer ne obstaja razlog, da bi UE pravni posel zavrnila, saj imata tožnika status kmeta. Dobroverna lastniška posest lahko temelji tudi na neveljavnem pravnem poslu (glej odločbi VS RS II Ips 359/2010 in II Ips 177/2014). V nadaljevanju odgovora tožnika prerekata preostale pritožbene navedbe in delno ponavljata vsebino svoje siceršnje trditvene podlage.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih izpostavlja toženka. V tej pravdi ni prišlo do arbitrarnega določanja meje oziroma parcelacije. Sodišče prve stopnje je imelo podano vso podlago za odločitev, ki je razvidna iz izreka izpodbijanega dela sodbe, v podrejenem tožbenem zahtevku, ki je bil s strani tožnikov skladno z ekspertizo angažiranega izvedenca ustrezno spremenjen. Prav tako sta tožnika prav v tej smeri predlagala angažiranje omenjenega izvedenca in še izpostavila, da bosta tožbeni zahtevek prilagodila ugotovitvam izvedenca. Presoja se priposestvovanje celotne prve nepremičnine in dela druge nepremičnine (glej tretji odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). V takšnih primerih sta angažiranje ustreznega izvedenca in izdelava ustreznega elaborata, ki nato šteje za del sodbe, nujna, saj je treba priposestvovani del nepremičnine individualizirati (op. sodba mora biti izvršljiva v zemljiški knjigi), kar je razvidno tudi iz obširne sodne prakse.1 V sledenju trditvam in dokazom tožnikov ne more biti že sama po sebi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka s strani sodišča prve stopnje, pa čeprav toženka navedeno ravnanje še (pavšalno) obarva z izrazi arbitrarno, samovoljno, rezultatsko, ipd.. Toženkini očitki glede tako imenovane sodbe presenečenja so dejansko očitki zmotne uporabe materialnega prava. Do sodbe presenečenja namreč lahko pride le v primeru, če sodišče pri odločanju uporabi pravno podlago, ki je pravdni stranki kljub zadostni skrbnosti nista mogli pričakovati in se zato glede njene uporabe nista imeli možnosti opredeliti. Takšne sodbe ni, če sodišče pri presoji le zmotno uporabi materialno pravo oziroma pravno podlago, ki je bila pričakovana pravna podlaga in o uporabi katere sta se imeli pravdni stranki zato možnost opredeliti. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana, če priposestvovani del druge parcele, ki je predmet dela angažiranega izvedenca, odstopa od sporne parcelacije iz leta 2006, na kar je toženka opozorila. Izvedenec je opravil delo po navodilu sodišča prve stopnje in sodišče prve stopnje je v tem delu sledilo navedbam in izpovedbam tožnikov. Toženka v tem delu očitno še vedno ne razume, da je v konkretni zadevi obseg priposestvovanja vezan na obseg dejanske oblasti nad stvarjo in ne na tudi sicer sporno ter neopravljeno parcelacijo. Prav tako je imela toženka v tej pravdi možnost opredeliti se do vsega trditvenega in dokaznega bremena, pa čeprav je bila s sporno pogodbo seznanjena šele v letu 2017. 6. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve pritožbeno sodišče ni presojalo vseh pritožbenih očitkov (npr. vprašanja ničnosti odločbe GURS iz leta 2006, ki se nanaša na nerealizirano parcelacijo oziroma ureditev mej), saj je pritožba utemeljena že iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako ni sledilo delno nejasnim in predvsem neutemeljenim očitkom v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se pri presoji priposestvovanja ni oprlo na zatrjevano ustno pogodbo v letu 1999 oziroma 2000, ampak je videlo temelj v pisni pogodbi z dne 28.10.2003. Glede slednje ni bilo nobenih dogovorov med prodajalcem (pravnim prednikom toženke) in kupcema (tožnikoma) o poračunu plačanega z najemnino, če ne bi prišlo do realizacije pogodbe, oziroma predmetno iz spisa (izpovedbe tožnikov) ne izhaja. Posest tožnikov je bila ugotovljena na podlagi številnih izpovedb in dejanskih zaključkov v tej smeri toženka ne more izpodbiti s sklicevanjem na postavitev ograje s strani njenega pravnega prednika. Ugotovitve sodišča prve stopnje namreč kažejo, da predmetna ograja ni povzročila izgube posesti. Kako naj bi priče na kraju samem pokazale obseg posesti je popolnoma nerazumljiv in zato neutemeljen pritožbeni očitek, saj v tej pravdi ni bilo podanega takšnega dokaznega predloga, priče v tej smeri niso bile zaslišane in tudi niso bile zaslišane na naroku na kraju samem. Očitek v smeri uničevanja zemljišč (slabega gospodarjenja) vsekakor ne kaže na izgubo posesti. Pritožbeno zavzemanje v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja torej ni utemeljeno, pri čemer velja že na tem mestu izpostaviti, da je vprašanje posesti dejansko vprašanje, medtem ko je zaključek o dobrovernosti priposestvovalca (zaključek o dobroverni posesti), čeprav ima svoj temelj v konkretnih okoliščinah primera, stvar pravilne uporabe materialnega prava (materialnopravni zaključek).

7. Relevantno dejansko stanje je razvidno že iz izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo. Toženka je na podlagi oporočnega dedovanja lastnica nepremičnin parc. št. 683/3 in 686/2, obe k.o. ... . Tožnika (kupca) sta s pravnim prednikom toženke (prodajalcem) 28.10.2003 sklenila pisno pogodbo za nakup celotne prve nepremičnine in pretežnega dela druge nepremičnine. V predmetni pogodbi so pogodbene stranke med drugim ugotovile, da prodajalec ni imel odločbe UE in se je pogodba sklenila pod pogojem, da bo posel odobrila UE; da imata kupca nepremičnini v posesti že od 1.5.2003 in da je bila dogovorjena kupnina (4 MIO SIT oziroma v sedaj veljavni valuti 16.904,00 EUR) v celoti plačana. S pogodbo je bila predvidena vknjižba lastninske pravice tožnikov v zemljiško knjigo ob izvedbi dogovorjene parcelacije. Odobritve posla s strani UE ni bilo, parcelacija, kljub izdani odločbi GURS v letu 2006, ni bila izvedena, davščine niso bile plačane in tožnika se evidentno na podlagi pogodbe nista vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnika predmetnih nepremičnin. Tožnika sta imela nepremičnini (drugo seveda le delno) v (za priposestvovanje upoštevni) posesti po ugotovitvah sodišča prve stopnje od 1.5.20032 dalje. Tožbo sta vložila 30.3.2018. 8. Sodišče prve stopnje je presojo priposestvovanja opravilo na podlagi določbe drugega (in čeprav to ni izrecno omenjeno tudi tretjega) odstavka 43. člena SPZ, skladno s katerim dobroverni lastniški posestnik (dela) nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let, v zvezi z določbama o lastniški (prvi odstavek 26. člena SPZ) in dobroverni (28. člen SPZ) posesti. Lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti kot da je njegova, v dobri veri pa ni tisti (op. dobra vera se domneva), ki je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Sodišče prve stopnje je, kot pravilno opozarja pritožnica, zmotno uporabilo materialno pravo s presojo, da sta tožnika na predmetnih nepremičninah izkazala dobroverno (lastniško) posest od 1.5.2003 pa vse do vložitve tožbe z dne 30.3.2018 oziroma da toženka domneve o njuni dobrovernosti ni izpodbila. Predmetno sicer na samo pravilnost spodaj pojasnjene odločitve nima relevantnega vpliva, vendar velja na tem mestu še pripomniti, da je bila prodajna pogodba sklenjena 28.10.2003 in da je bila po navedbah tožnikov toženka v zapuščinskem postopku po pokojnem prodajalcu seznanjena z zahtevkom tožnikov že v letu 2015 in naj bi le-tega v letu 2017 priznala, zato je že zgoraj omenjeni časovni okvir dobroverne posesti tožnikov vprašljiv. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je že iz vsebine pogodbe razvidno, da je šlo za dobroverno (lastniško) posest in da je logično ter običajno, da nekaj šteješ za lastno stvar, če to kupiš in plačaš ter dobiš v posest (in nato obdeluješ), saj je bila pogodba sklenjena pod pogojem odobritve UE. Zmotna je presoja, da dejstvo, da pogodbe ni odobrila UE (op. gre za pogoj za njeno veljavnost na podlagi kogentnih določb ZKZ v zvezi z institutom ničnosti iz Obligacijskega zakonika (OZ)) ne pomeni, da kupna pogodb ni veljala, in da gre za (le) administrativno zadevo prodaje. Četudi bi moral za takšno odobritev običajno poskrbeti prodajalec, česar ni storil, pa je zmoten zaključek, da predmetno ni imelo vpliva na dobrovernost tožnikov. Dobroverne lastniške posesti tožnikov tudi vsekakor ni mogoče preprosto izpeljati iz ravnanja tretje osebe (to je ravnanja toženke v zapuščinskem postopku v letu 2017). Že na tem mestu velja še dodati, da je toženka v postopku na prvi stopnji sojenja pravočasno in dovolj konkretno (glej npr. njeno prvo pripravljalno vlogo) ter obširno nasprotovala dobroverni (lastniški) posesti tožnikov z navedbami o njunem zavedanju, da nista lastnika (v zvezi z vknjižbo, pogojem z odobritvijo UE, plačilom davščin in izvedbo parcelacije ter zatrjevanim izmikanjem prodajalca), in so drugačne navedbe tožnikov v odgovoru na pritožbo neutemeljene. V tem delu se tožnika v odgovoru na pritožbo neutemeljeno zavzemata za zaključek, da je nepomembno, če pogodba ni bila predložena pristojni UE za odobritev pravnega posla po ZKZ, in da tudi sicer ne obstoji razlog, da bi UE pravni posel zavrnila, saj sta tožnika kmetovalca.

9. Ob navedenem sicer tožnika v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavljata, da lahko dobroverna lastniška posest temelji na neveljavnem pravnem poslu (izpodbojnem ali ničnem) in se ob tem sklicujeta na zadevi VS RS II Ips 359/2010 z dne 19.12.2013 in II Ips 177/2014 z dne 10.12.2015, vendar spregledata celotno vsebino omenjenih odločb. Prav v prvi zadevi je VS RS še poudarilo, da je dobroverna lastniška posest podana pri opravičljivi zmoti, ko posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice (pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost). Obenem ni izključilo možnosti ovrženja dobre vere s presojo, da je zmota glede obstoja lastninske pravice neopravičljiva, a to s konkretno revizijo ni bilo uveljavljano. V drugi zadevi je presojalo pravnomočno zamudno sodbo, pri čemer se je šele pred VS RS prvič izpostavilo dejstvo kulture zemljišča oziroma se je pojavilo vprašanje neveljavnosti pogodbe v zvezi z uporabo ZKZ. Povedano drugače, VS RS ni presojalo (ne)opravičljivosti zmote priposestvovalca, temveč je le izpostavilo, da neveljavnost pravnega posla dobrovernosti ne izključuje. Podobna stališča je VS RS sprejelo tudi v zadevi II Ips 75/2012 z dne 18.9.2014 (da nevknjižba in neveljavnost pravnega posla ne onemogočata priposestvovanja), a obenem poudarilo, da je dobra vera moralno-vrednosti pojem in (implicitno še) da je lahko izključena ob nemoralnem in premalo skrbnem ravnanju. V zadevi VS RS II Ips 66/2014 so se očitki v zvezi s sklepanjem pogodbe po ZKZ pojavili šele v revizijskem postopku in ni bilo podanih dvomov, da je priposestvovalec več kot 10 let živel v prepričanju, da je pogodba skladna z zakonom. Povedano sklepno, predmetne določbe VS RS za konkretni primer niso uporabljive, saj niso povsem primerljive s tukajšnjim dejanskim stanjem, v katerem je bistveno to, da sta se pogodbeni stranki ob sklepanju pogodbe zavedali, da UE ni odobrila predmetnega posla in sta pogodbo sklenili pod pogojem, da bo UE le-to odobrila. Za takšen primer, ko prisilni predpisi niso bili spoštovani oziroma ko bi jih pogodbeni stranki morali in mogli spoštovati, je tako že VS RS v odločbi II Ips 1044/2008 z dne 16.2.2012 poudarilo, da mora biti dobroverni posestnik v opravičljivi zmoti, da je lastnik; da so določbe o prodaji kmetijskih zemljišč po ZKZ prisilne in so posli, ki niso skladni z njimi, nični (glej ustrezno določbo Obligacijskega zakonika (OZ)); ter (kar je bistveno), da je pravilen zaključek nižjih sodišč, da priposestvovalec ni bil v opravičljivi zmoti, da je lastnik, saj posla ni sklepal po prisilnih predpisih in bi moral vedeti, da gre za ničen posel. V tej zvezi je relevantna še odločba VS RS II Ips 94/2017 z dne 21.12.2017, s katero je VS RS pravzaprav združilo vsa sprejeta stališča iz svojih prejšnjih odločb, to je stališča, ki so bila sprejeta upoštevaje konkretne okoliščine vsakega (tudi zgoraj izpostavljenega) primera posebej. Bistvo te odločbe je v tem, da je sicer možno priposestvovanje nepremičnine oziroma je možen zaključek o dobrovernosti posesti, če ni izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo; če ni plačan davek in če ni vknjižbe lastninske pravice. Prav tako ni samodejne izključitve obstoja dobrovernosti, če je šlo za prodajo v nasprotju z določbami ZKZ, vendar pa je treba v tej zvezi vsakič posebej in upoštevaje konkretne okoliščine primera ter kogentne določbe ZKZ oceniti, če je pridobitelj izkazal, da je bil v opravičljivi zmoti (op. dobroveren). Ustaljena sodna praksa že glede na povedano in tudi sicer ni naklonjena priposestvovanju (zaključkom o dobri veri) v primerih, ko se niso spoštovale kogentne določbe ZKZ, ki sta se jih pogodbeni stranki morali in mogli zavedati. Tako je VSL v zadevi II Cp 854/2010 z dne 19.5.2010 (op. VS RS revizije v tej zadevi z odločbo II DoR 383/2010 z dne 2.12.2010 ni dopustilo) izpostavilo, da mora biti priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice; da mora utemeljeno misliti; da so se stekle predpostavke za pridobitev lastninske pravice; da je za prodajo gozda naknadna odobritev UE odložni pogoj za veljavnost posla (op. šlo je za realizirano ustno pogodbo); da ni bilo dobroverne lastniške posesti, saj se je kupec zavedal, da ni bilo odobritve, da je pogodba neveljavna, da nima veljavnega pravnega naslova in da nima za vknjižbo sposobne listine. Povsem primerljiv3 z obravnavanim pa je primer VSL II Cp 2177/2016 z dne 28.9.2016 (op. VS RS tudi pri tem primeru z odločbo II DoR 363/2016 z dne 12.1.2017 ni dopustilo revizije). VSL je sprejelo stališča, da mora biti priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega posla kot glede pridobitve lastninske pravice; da je dobrovernost podana, ko ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice (pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost); in da opravičljive zmote ni mogoče graditi na nepoznavanju prava, saj nepoznavanje prava škoduje (glej tudi odločbo VS RS II Ips 426/2011 z dne 20.3.2014).

10. Glede na zgoraj izpostavljena stališča, pri čemer pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališči VSL iz zadnje omenjene zadeve in jih na tem mestu ne bo ponavljalo, pritožbeno sodišče v konkretnem primeru, to je upoštevaje vse konkretne okoliščine primera ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s presojo, da sta tožnika izkazala dobroverno lastniško posest v trajanju 10 let oziroma da toženka domneve njune dobrovernosti ni izpodbila. Po presoji pritožbenega sodišča bi upoštevaje konkretne okoliščine primera tožnika morala in mogla vedeti, da nista lastnika kupljenih nepremičnin, in torej nista bila v opravičljivi zmoti oziroma dobroverna. Ne samo, da se nista vknjižila, da davščine niso bile plačane in da predvidena parcelacija ni bila izvedena, kar naj bi bila po njunih lastnih navedbah posledica izmikanja prodajalca, temveč je bistveno predvsem to, da so se pogodbene stranke v sklenjeni pogodbi (izrecno) zavedale, da ni podane odobritve UE in se pogodba sklepa pod pogojem, da bo ta posel odobrila UE. Na podlagi vseh navedenih dejstev sta se tožnika morala in mogla zavedati, da nista pridobila lastninske pravice oziroma neveljavnosti sklenjenega posla, in torej nista imela dobroverne lastniške posesti, pa čeprav sta sklenila pogodbo, plačala kupnino in izvrševala posest. Trditev, da sta tožnika kmeta in da ni razloga, da UE enota ne bi odobrila posla, ne more spremeniti zaključka o njuni nedobrovernosti. Iz te trditve niso mogoči zaključki o opravičljivosti (utemeljenosti) njune zmote, pri čemer je odveč pripomniti, da odobritev UE ni vezana le na presojo statusa kmeta (glej ustrezne določbe ZKZ).

11. Ob izpostavljeni zmotni uporabi materialnega prava, ki pa ni rezultirala v zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v celoti ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je (podredni) tožbeni zahtevek, ki temelji na priposestvovanju, pri čemer ni šlo za dobroverno lastniško posest v trajanju 10 let, zavrnilo.

12. Ker toženka drugih očitkov zoper sodbo ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov, z izjemo zgoraj izpostavljene zmotne uporabe materialnega prava, ki je terjala spremembo izpodbijane odločbe, ni našlo.

13. Posledično je toženkin uspeh v tej pravdi na prvi stopnji sojenja 100 %, saj je bila tožnica s tožbenim zahtevkom v celoti neuspešna. Spremenjeni uspeh je terjal poseg v odločitev o povrnitvi prvostopenjskih pravdnih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Toženki se prizna priglašenih 600 točk za odgovor na tožbo, 450 točk za 1. pripravljalno vlogo, 300 točk za pripravljalni narok, 8 x 300 točk za nadaljnje pripravljalne vloge, 600 točk za prvi narok za glavno obravnavo, 300 točk za drugi narok za glavno obravnavo, 250 točk za narok na kraju samem, 2% materialne stroške do 1000 točk nagrade in 1% od presežka (20 točk in 39 točk), 333,00 EUR kilometrine (5 x 180km x 0,37 EUR na relaciji L.-Š.-L.) ter 22% DDV, kar ob takrat veljavni vrednosti točke v višini 0,459 EUR skupaj znaša 3.183,20 EUR. Toženki se ne priznajo presežno zahtevani stroški, ki niso skladni z Odvetniško tarifo, in stroški, ki niso samostojni in so vsebovani v zgoraj priznanih nagradah (3 x 50 točk, priglašenih v odgovoru na tožbo za pregled listin, posvet s stranko in za končno poročilo stranki).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v II. točki izreka te sodbe odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji morata tožnika povrniti njene pritožbene stroške, medtem ko tožnikoma ne pripadajo priglašeni stroški glede odgovora na pritožbo. Toženki se prizna 567,00 EUR takse za pritožbo (brez DDV), 625 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialni stroški (12,5 točk) in 22 % DDV, kar ob sedanji (upoštevaje čas pritožbenega postopka) vrednosti točke v višini 0,6 EUR skupaj znaša 1.033,65 EUR.

1 Glej npr. odločbe VSL II Cp 1151/2008, II Cp 7552/2006, I Cp 341/2010 in II Cp 2244/2010, odločbo VSK I Cp 257/2014 in odločbo VS RS II Ips 978/2007 z dne 11.11.2010 ter številne druge. 2 Tožnika sta sicer izpostavljala že leto 1999 oziroma 2000, vendar takrat očitno še ni šlo za nakup nepremičnin in gre torej za posest, ki ne more biti pravno relevantna za presojo vprašanja priposestvovanja. 3 Šlo je za pisno pogodbo v letu 2004, po kateri je šlo za kmetijsko zemljišče in je bila v njej izražena potreba po pridobitvi odobritve UE (pogodbeni stranki sta se zavedali pogoja za veljavnost pogodbe). Odobritev ni bila nikoli pridobljena in do vknjižbe ni prišlo.