Sodišče druge stopnje po pregledu spisa ugotavlja, da je vsaka od prič izpovedovala, kolikor ji je bilo o zadevi znano, celota teh izpovedb pa ni potrdila zaključka nobene od strank, da bi z delom eden bistveno več prispeval v življenjski skupnosti, kot drugi, kar je tudi pravilni zaključek sodišča prve stopnje.
I.Pritožbi se zavrneta in v III. in IV. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev posebnega premoženja (II. točka izreka), ugotovilo je, da v skupno premoženje spadajo nepremičnine z ID znakom ... 712/24,...712/25 in ... 712/1, in da znaša delež tožeče stranke 70% in delež tožene stranke 30% skupnega premoženja (III. točka izreka), v presežku pa je zavrnilo tožbeni zahtevek (IV. točka izreka) ter odločitev o stroških pridržalo za posebni sklep (V. točka izreka).
2.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na določitev deležev na skupnem premoženju (III. in IV. točka izreka), saj meni, da je prispevek tožnika k nastanku skupnega premoženja večji in je zato upravičen do deleža 90%. Navaja, da je prispevek tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zanemarljiv. Zavzame stališče, da bi o tem moralo sodišče prve stopnje bolj kritično presoditi izpovedbe toženkinih sorodnikov in prijateljev, ker imajo interes za uspeh toženke v pravdi, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje preveč kritično ocenilo izpovedbo skupnega otroka, sina A. A. . Navaja, da ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je toženka veliko delala v službi, skrbela za očeta in še za gospodinjstvo, niso izkustveno mogoče. Očita sodišču prve stopnje, da je s tem zašlo v kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec prispeval znaten del skupnega premoženja predvsem iz naslova njegovega posebnega premoženja, pri čemer je res izvedenec ocenil strošek gradnje višji od njegove odškodnine, ki jo je vložil v gradnjo, a je veliko delal sam. Trdi, da sta s toženko imela podobni plači, sam pa je prispeval več glede dela na hiši, gospodinjstvu in vzgoji otroka, zato bi moral biti njegov delež večji ne samo zaradi njegovega posebnega premoženja, ki ga je vložil v skupno premoženje, ampak tudi zaradi večjega prispevka s svojim delom. Navaja, da je toženka denar pretežno trošila za svoje potrebe, za dedka pa je skrbela le iz svojega koristoljubja. Predlaga spremembo sodbe glede določitve deležev ali njeno razveljavitev v tem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zahteva pritožbene stroške.
3.Toženka v pravočasni pritožbi graja odločitev o višini deležev na skupnem premoženju (III. točka izreka), saj meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo posebnega premoženja pravdnih strank. Tožnik je zagotovo zase porabil nekaj denarja, ki ga je prejel od odškodnine. Priča B. B. je "sovražno" izpovedala kot sorodnica, da je les podarila le njemu. Toženka pa je vložila več svojega posebnega premoženja, kot ga je priznalo sodišče prve stopnje, ki ni upoštevalo, da ji je njej dedek podaril 6.000,00 oziroma 7.000,00 EUR, ki jih je vložila v skupno premoženje. Po mnenju toženke odločitve o deležih na skupnem premoženju zato ni mogoče preizkusiti. Opozarja na njene višje dohodke, kar bi ob njeni skrbi za družino in gospodinjstvo moralo sodišče prve stopnje bolje ovrednotiti v njeno korist. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo priti do zaključka, da je 1/3 stanovanja toženka odplačala z darili dedka, preostali del pa je bil plačan iz skupnih denarnih sredstev, ki štejejo kot skupno premoženje. Opozarja na pričiC. C. in <em>D. D. </em>, ki sta po njenem mnenju potrdili, da sta pravdni stranki stanovanje kupili skupaj. Navaja, da ni plačala le fasade v višini 4.000,00 EUR, ampak je celo kupnino od prodaje hiše v X namenila dokončanju gradnje hiše v Y. Predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče odloči, da znaša delež na skupnem premoženju za tožnika 30%, za toženko pa 70%. Priglaša strošek pritožbe.
4.Tožnik v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki jih napada pritožba toženke in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša strošek odgovora.
5.Pritožbi nista utemeljeni.
6.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu kršitev sodišče druge stopnje ne ugotavlja.
7.Sodišče druge stopnje v skladu z znižano zahtevo po obrazloženosti, ko v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje,1 povzema v svojo obrazložitev izčrpne razloge sodbe sodišča prve stopnje in le še odgovarja na pomembne pritožbene navedbe:
8.Tožnik podaja grajo procesne kršitve pomanjkanja razlogov in protispisnosti na način, da po vsebini graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tak pritožbeni očitek se nanaša na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in ne na navedeni procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb se nanaša na jasnost in izčrpnost razlogov. V obravnavani zadevi je bila navedena zahteva upoštevana. Protispisnosti v zvezi z dokazno oceno listin pa tožnik tudi ne konkretizira, zato na tak očitek sodišče druge stopnje ne more odgovoriti.
9.Toženka neutemeljeno podaja procesni očitek, da pravilnosti odločitve o deležih na skupnem premoženju ni mogoče preizkusiti, kar je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je pojasnilo podrobno, kaj je upoštevalo in česa ni upoštevalo pri presoji deležev, drugačno prepričanje toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati v celoti darilo dedka, pa se nanaša na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Naveden očitek toženka utemeljuje z drugačnim pogledom na trditve strank in oceno izvedenih dokazov.
10.Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek, v katerem sta obe pravdni stranki lahko učinkovito sodelovali z dokaznimi predlogi, ki so bili vsi (razen umaknjenega) izvedeni, vključno s pritegnitvijo izvedenca, s področja gradbeništva, zaslišanjem številnih prič na obeh straneh in vpogledom v predložene listine. Pravdni stranki vsaka v svoji pritožbi poudarjata selektivno vidike posameznih izvedenih dokazov, ki so jima v korist, zanemarita pa temeljno procesno napotilo o dokazni oceni iz 8. člena ZPP, da mora sodišče prve stopnje ugotavljati dejstva na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Tak pristop, kjer obe stranki, v pritožbah diametralno nasprotno, vsaka zase trdi, da ji pripada mnogo večji delež na skupnem premoženju, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, hkrati pa zmanjšujeta prispevek drug drugega, je sicer lahko razumljiv v sporu bivših zakoncev, a je preozek ter ne odraža argumentiranega prizadevanja sodišča prve stopnje v postopku, da celovito ugotovi odločilno dejansko stanje.
11.Sodišče druge stopnje ne more konkretno odgovoriti na pritožbene očitke, s katerimi oba zavrneta izpovedbe priče nasprotne strani kot neverodostojne le zato, ker so prijateljsko ali sorodstveno povezane z eno od strank (s sklicevanjem na željo po uspehu ene strani, toženka celo s posplošenim zatrjevanjem "sovražne izpovedbe kot sorodnice"). Oba sta predlagala priče, ki so jima na nek način blizu, tako ta argument v celotni dokazni oceni ne more imeti teže. Sodišče druge stopnje po pregledu spisa ugotavlja, da je vsaka od prič izpovedovala, kolikor ji je bilo o zadevi znano, celota teh izpovedb pa ni potrdila zaključka nobene od strank, da bi z delom eden bistveno več prispeval v življenjski skupnosti, kot drugi, kar je tudi pravilni zaključek sodišča prve stopnje.
12.Tožnikove pritožbene navedbe o tem, da ni izkustveno sprejemljivo, da bi toženka ob veliko dela v službi in skrbi za dedka še veliko prispevala pri vzgoji sina in k skrbi za gospodinjstvo, zgrešijo materialnopravno izhodišče, ki ga je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za golo matematično vrednotenje prispevka strank v obliki dela, ampak presojo vseh okoliščin primera, kjer se manjše razlike v prispevku ne upoštevajo (prvi odstavek 74. člena Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ). Izkustveno sprejemljivo je, da v družini v različnih časovnih obdobjih v določenem pogledu bolj obremenjeni zakonec prispeva nekoliko manj na drugem področju, s čimer se skupni prispevek še vedno giblje znotraj zakonske domneve, da sta deleža enaka, in zakoncu morebitni manjši prispevek, ki ga uravnoteži na drugem področju, ne sme iti v škodo. Prav take razlike (v plači, skrbi za otroke in gospodinjstvo) pa tožnik in toženka poudarjeno izpostavljata, čeprav nimajo odločilnega pomena.
13.Tako tožnik zatrjuje, da je delal veliko na hiši, pri tem pa ne upošteva, da tedaj izkustveno gledano tudi ni mogel v enaki meri sam poskrbeti za skupnega otroka in gospodinjstvo, kar očita toženki, ko nižje ocenjuje njen prispevek zaradi skrbi za sorodnika in več dela v službi. Sodišče druge stopnje tudi ne more odgovoriti drugače na posplošen očitek tožnika, da je toženka denar pretežno trošila za svoje potrebe, za dedka pa je skrbela le iz svojega koristoljubja, kot da pritrdi razlogom sodišča prve stopnje o tem, da je dokazni postopek pokazal, da je tudi toženka prispevala enakovreden delež skrbi za družinsko skupnost. Enako sodišče druge stopnje odgovarja toženki, ki zatrjuje, da je skrbela za družino več, kot je njen prispevek ovrednotilo sodišče prve stopnje. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je izpovedbi sina A. A. dalo manjšo težo zaradi njegove starosti, je prepričljiva. Prizadevanje tožnika, da bi imela izpovedba sina pravdnih strank, v krogu vseh izvedenih dokazov, odločilni pomen, ni utemeljeno.
14.Nadaljnja pritožbena graja se osredotoča na razloge sodišča prve stopnje o tem, kako je pri deležu na skupnem premoženju upoštevalo prispevke (vložke) pravdnih strank iz posebnega premoženja. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, vložek posebnega premoženja v skupno premoženje vpliva na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju.2 Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno vrednost skupnega premoženja razdelilo na delež tožnika (51%) in delež toženke (okoli 13%), ki odpadeta na njuna vložka posebnega premoženja, ter preostali del, ki odpade na premoženje nastalo z delom v času zakonske zveze (okoli 36%). Sodišče prve stopnje je nato seštevek deležev zaokrožilo na 70% za tožnika (51+18) in 30% za toženko (13+18) in pri tem upoštevalo, da je bil prispevek z delom v času zakonske zveze vsakega enak.
15.Tožnik si za višji delež (90%) prizadeva le iz razloga več opravljenega dela, kar je po obrazloženem neutemeljeno, toženka pa svoje prizadevanje za višji delež (70%) neuspešno opira tako na več opravljenega dela, kot tudi na večji obseg njenega posebnega premoženja in manj tožnikovega, kot ju je sodišče prve stopnje upoštevalo.
16.Toženka nasprotuje temu, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le 4.000,00 EUR delnega plačila za fasado iz njenega posebnega premoženja. Ta znesek je bil za tožnika nesporen, plačila zatrjevanega višjega zneska 7.000,00 EUR, kolikor je stala fasada, pa toženka ni uspela dokazati. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je toženka takoj po prejemu 15.900,00 EUR kupnine za prodani delež na hiši v X, dvignila iz svojega bančnega računa 10.000,00 EUR, pri čemer ni pojasnila, za kaj je dvignjen denar porabila. Navedene okoliščine o dvigu denarja toženka v pritožbi ne omenja, zato je bilo sodišče druge stopnje na navedeno ugotovitev kot neizpodbijano vezano. Prepričljiva je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da v letu 2014 prejeto kupnino ni mogla nameniti za gradnjo hiše, razen za fasado, saj so bila vsa pomembna dela že izvedena.
17.Toženka tudi nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o nakupu stanovanja v Z, katerega kupnino sta pravdni stranki po prodaji namenili gradnji hiše, ki stoji na nepremičninah, ki so predmet obravnavanega postopka. Toženka v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik prispeval 2/3 kupnine iz svojega posebnega premoženja iz odškodnine, ki jo je prejel kot oškodovanec v prometni nesreči. Toženka sicer v pritožbi soglaša, da je bila kupnina plačana s tožnikovega računa, kjer je bila njegova odškodnina, vendar navaja, da je bil na tem računu tudi njen denar. Pri tem zanemari nosilne razloge sodišča prve stopnje, da je o obročnem plačilu kupnine za stanovanje v Z v postopku spreminjala svojo izpovedbo, da je obroke plačevala sama po položnici in nato, da ji je dajal denar za plačilo kupnine njen dedek ter nato, da je najela kredit. Da bi bil tožnikov denar tudi njen, kar trdi sedaj v pritožbi, nasprotuje njeni izpovedbi, do katere se je sodišče prve stopnje opredelilo, a je nato ni moglo upoštevati, ker v postopku niti toženka, niti zaslišani priči C. C. in D. D., ki jih izpostavlja toženka v pritožbi, niso poznali zneska denarja, ki bi ga naj toženka prejela (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženkino stališče v pritožbi, da sodišče prve stopnje nerealno pričakuje, da bi se o tem kdo od zaslišanih še spomnil, da pa listin o tem nima, pravzaprav potrjuje pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da ni uspela izpolniti svojega dokaznega bremena (212. člen ZPP). Le to, da sta za stanovanje v Z prispevala denar oba, kar potrjujeta obe s strani toženke izpostavljeni priči C. C. in D. D., pa še ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je delno plačilo izvedel tožnik iz svojega posebnega premoženja, kot neutemeljeno zavzame stališče toženka v pritožbi.
18.Sodišče prve stopnje se je o posebnem premoženju pravdnih strank pravilno oprlo zlasti na predložene listine in tudi oceno vrednosti gradnje, ki jo je podal izvedenec gradbene stroke. Z navedenimi dokazi podprte vložke posebnega premoženja pa je nato tudi pravilno upoštevalo pri deležih strank na skupnem premoženju. Drugačna pritožbena prizadevanja niso utemeljena.
19.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje neutemeljeni pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in IV. točki izreka) potrdilo (353. člen ZPP).
Stranki, ki nista uspeli s pritožbo, krijeta sami svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Nepotrebni pa so bili stroški odgovora na pritožbo, v katerem tožnik pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP).
-------------------------------
1USRS Sklep U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10; USRS Odločba Up-147/09; USRS Odločba Up-498/15, 11. točka obrazložitve.
2VSRS Sodba II Ips 424/2011.