Jedro

Tožnik je na razgovoru 22. 4. 2021 priznal odtujitev gotovine, vendar pa pri tem ni pojasnil na kak način je to storil, kolikokrat, kdaj oziroma v katerem časovnem obdobju in do kakšnih posledic je prišlo; svoje izjave je tudi spreminjal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožencu, da se je z vsemi kršitvami seznanil, ko je prejel poročilo z dne 17. 5. 2021, v katerem so časovno opredeljena in natančno opisana tožnikova ravnanja (načini manipulacij s stavomati in prilastitve gotovinskih iztržkov) ter posledice le-teh (zneski povzročene škode oziroma odtujene gotovine). Na podlagi teh natančnih ugotovitev je bila tožniku nato podana izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 1. 6. 2021 tožniku izdal toženec, nezakonita; in da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo in še vedno traja; ter da je toženec dolžan tožniku vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje, tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonite odpovedi priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške tega delovnega spora.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je edini razlog, da je vložil tožbo, v tem, da je bila izpodbijana izredna odpoved podana prepozno. Meni, da je zmotno izhodišče sodišča prve stopnje, da je upravičeno in utemeljeno sklepati o okoliščini seznanitve z razlogi za izredno odpoved takrat, ko je bilo izdano poročilo z dne 17. 5. 2021. Vsi elementi storitve kaznivega dejanja so bili delodajalcu znani in je bil o njih obveščen že 22. 4. 2021, ko je bil opravljen informativni pogovor, na katerem je sodeloval toženec, pri čemer je bilo izrecno zapisano, da je tožnik priznal odtujitev gotovine in je torej priznal storitev kaznivega dejanja. Delodajalec je bil 22. 4. 2021 seznanjen z vsemi potrebnimi dejstvi, ki se nanašajo na storitev kaznivega dejanja. Posledično je delodajalec zamudil rok za podajo odpovedi in se ne more sklicevati na zaključke raziskave, ki v bistvenem delu ni spremenila ničesar. Interna preiskava je le potrdila ugotovitev, ki je bila znana že 22. 4. 2021. Enako velja tudi glede očitanih kršitev po drugi alineji 110. člena ZDR-1. 3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec tožniku pravočasno in posledično zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Skladno z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je bila izpodbijana odpoved podana prepozno, po poteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora torej delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti tedaj, ko se delodajalec seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Kdaj je delodajalec ugotovil ta razlog, je odvisno od okoliščin konkretnega primera (sodba VS RS VIII Ips 15/2018).

8. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da se je toženec kot delodajalec z vsemi elementi in okoliščinami, ki opravičujejo podajo in utemeljitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, seznanil dne 17. 5. 2021, in da je torej izredna odpoved, podana dne 1. 6. 2021, pravočasna. Drži, kar navaja pritožba, da je tožnik na razgovoru 22. 4. 2021, na katerem je bil prisoten tudi toženec, priznal odtujitev gotovine, vendar pa pri tem ni pojasnil na kak način je to storil, kolikokrat, kdaj oziroma v katerem časovnem obdobju in do kakšnih posledic je prišlo; svoje izjave je tudi spreminjal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožencu, da se je z vsemi kršitvami seznanil, ko je prejel poročilo z dne 17. 5. 2021, v katerem so časovno opredeljena in natančno opisana tožnikova ravnanja (načini manipulacij s stavomati in prilastitve gotovinskih iztržkov) ter posledice le-teh (zneski povzročene škode oziroma odtujene gotovine). Na podlagi teh natančnih ugotovitev je bila tožniku nato podana izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi1. Pri poročilu z dne 17. 5. 2021 ni šlo zgolj za izvedbo nekih dodatnih dokazov oziroma za podkrepitev že ugotovljenih dejstev, kot poizkuša prikazati pritožba, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik v razgovoru dne 22. 4. 2021 priznal prav vse očitke, ki mu jih toženec konkretizirano očita v odpovedi, in časovno opredelil ter pojasnil način svojega ravnanja in posledice le-tega. Pavšalnega priznanja s spreminjajočimi se izjavami glede zneskov odtujene gotovine in časovnega obdobja odtujevanja gotovine ni mogoče šteti kot trenutka, ko je bil toženec seznanjen z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Delodajalec mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1).