Jedro

Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 6.000 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila po prodajnem menjalniškem tečaju NLB v Ljubljani za DEM, z obrestmi za devizne hranilne vloge na vpogled pri NLB za DEM od 2.8.1994 dalje do plačila ter znesek 31.520,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 71.520,90 SIT za čas od 2.8.1994 do 6.6.1995 in od zneska 31.520,90 SIT za čas od 7.6.1995 dalje do plačila. Hkrati je sodišče odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v višini 78.885,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.1997 dalje do plačila. Proti sodbi se je pritožila tožena stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravnem postopku (ZPP/77) in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da temelji izpodbijana sodba zgolj na nesporni ugotovitvi obstoja toženkinega dolga po sporazumu z dne 1.2.1994. Sodišče pa je odločilo, ne da bi izvedlo ponudene in predlagane dokaze tožene stranke, niti ni upoštevalo toženkinih pobotnih ugovorov za plačilo porabljenih kanalščin, elektrike in drugih pristojbin, ki ne bremenijo nje, ampak tožnika in za škodo, ki jo je utrpela po tožnikovi krivdi. Čeprav sta priči C.T. in S.M. na glavno obravnavo pristopili, ju sodišče ni zaslišalo. Šele z izvedbo predlaganih dokazov bi se sodišče lahko opredelilo, ali obstojajo utemeljeni pobotni ugovori toženke o njeni nasprotni terjatvi do tožnika. Pobot nasprotnega zahtevka do višine tožbenega zahtevka je v pravdi mogoč. Zaradi navedene kršitve pravdnega postopka pa sodba nima ustreznih razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, razlogi sodbe pa tudi niso v nasprotju z izrekom sodbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) torej ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve pritožbe pa sodišče druge stopnje še dodaja: Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dopustilo dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala, pa potem teh dokazov ni izvedlo, niti jih formalno ni zavrnilo, niso utemeljene. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje res vabilo na narok dne 7.11.1997 priči B.C.T. in S.M., ki ju je predlagala tožena stranka, vendar pa izhaja iz zapisnika o glavni obravnavni dne 7.11.1997, da sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa, da se dopusti dokaz z zaslišanjem navedenih prič, temveč je ta dokazni predlog zavrnilo. Sodišče prve stopnje je torej formalno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, ki pa jih nikoli prej ni dopustilo. Po določilu 4. odst. 300. čl. pa sodišče v nadaljnjem teku pravde tudi ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep. Ob nespornih ugotovitvah in dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je v izpodbijani sodbi utemeljeno poudarilo, da tožena stranka temelju in višini najemnine, ki jo vtožuje tožeča stranka ni ugovarjala ter da toženka tudi ni ugovarjala temelju in višini obračunanih stroškov. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. To velja tudi za ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka vse do dokonca glavne obravnave ni postavila pobotnega ugovora, ampak je zgolj predlagala, naj tožeča stranka pobota svoje terjatev z njeno terjatvijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je šlo v tem primeru le za toženkino ponudbo, ne pa za izrecno pobotno izjavo. Pobot namreč ne nastane sam po sebi, ko se terjatvi srečata oziroma ko nastanejo pogoji zanj, temveč le tedaj, če poda ena od strank pobotno izjavo. Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, pa se ne more uveljavljati v pritožbi (3. odst. 352. čl. ZPP). Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne zbujajo dvomov o pravilnosti odločitve o zahtevku. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 368. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.