Jedro

V izreku izpodbijanega sklepa so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter neporavnani zneski davka in zamudne obresti od teh zneskov. Stroški izvršbe so bili tožnici obračunani le enkrat, podlaga za njihov obračun pa je 152. člen ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, kar je pravilno pojasnil upravni organ druge stopnje.

ZDavP-2 ne predvideva izdaje opomina pred izvedbo davčne izvršbe, pač pa je podlaga zanjo le izvršilni naslov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom odločila, da tožnici opravi davčno izvršbo dolžnega zneska, ki na dan 25.9.2014 z glavnico, zamudnimi obrestmi in stroški sklepa znaša 670,10 EUR. Izvršba se opravi z rubežem sredstev, ki jih ima tožnica na računu pri banki A. d.d. V obrazložitvi sklepa prvostopenjski organ navaja, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožnica obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, ni poravnala v predpisanem roku. Prvostopenjski organ je zato v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo, ki se po prvem odstavku 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova. Podlaga za odmero zamudnih obresti sta prvi odstavek 96. člena ZDavP-2 ter Sklep o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku (Uradni list RS, št. 85/2009). Pri obračunu stroškov davčne izvršbe se prvostopenjski organ sklicuje na 152. člen ZDavP-2. 2. Tožnica se je zoper sklep prvostopenjskega organa pritožila, drugostopenjski organ pa je njeno pritožbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa razvidno, za katere obveznosti se terja tožnico, navedeni so izvršilni naslovi ter datumi izvršljivosti kot tudi zneski davka in zamudne obresti. Stroški postopka so tožnici obračunani samo enkrat, podlaga za obračun pa je 152. člen ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Drugostopenjski organ je pred sprejemom odločitve pregledal knjigovodsko evidenco in ugotovil, da je v času izdaje sklepa dolg dolžnice nedvomno obstajal, zato so njene pritožbene navedbe, da prvostopenjski organ ni preveril ali so bile obveznosti plačane, pavšalne in neutemeljene. Ob tem opozarja na uvedbo storitve e-knjigovodska kartica zavezanca za davek, ki omogoča, da vsak zavezanec za davek sproti preverja stanje na svoji knjigovodski kartici, vedno ima vsak zavezanec tudi možnost pregleda dokumentov zadev. Tožničino navajanje, da bi ji moral biti pred izdajo sklepa poslan opomin, je neupravičeno, saj predhodna izdaja opomina glede na določbe ZDavP-2 ni predpostavka za začetek davčne izvršbe.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so v izpodbijanem sklepu od zap. št. 2 do 19 navedeni izvršilni naslovi, čeprav davčni organ ni preverjal ali so bile obveznosti plačane, pač pa sklep izdal pavšalno. Kolikor so bile obveznosti poravnane, tožena stranka ne bi bila upravičena izdati sklepa. Tožena stranka ji tudi ni poslala opomina, kar bi lahko storila. To bi bilo lahko opravičilo za obračunani strošek sklepa v višini 25,00 EUR in strošek banke A., d.d. v višini 37,00 EUR, torej v skupni vrednosti 62,00 EUR. Stroškom tožnica nasprotuje zato, ker ima tožena stranka s tem namen poslabšati njen finančni položaj, izvršba pa mora biti opravljena s čim manjšimi sredstvi. Tožnica predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in izvršba ustavi.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Prvostopenjski in drugostopenjski upravni organ sta po mnenju sodišča v svojih odločbah navedla izčrpne in pravilne razloge, s katerimi sta utemeljila svoji odločitvi. Sodišče zato teh navedb ne ponavlja, temveč se nanje, v skladu z 71. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), sklicuje.

7. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa razvidno, zaradi katerih neporavnanih obveznosti tožnice je bil izdan sklep o davčni izvršbi na njena denarna sredstva. V izreku so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter neporavnani zneski davka in zamudne obresti od teh zneskov. Stroški izvršbe so bili tožnici obračunani le enkrat, podlaga za njihov obračun pa je 152. člen ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, kar je pravilno pojasnil upravni organ druge stopnje. Obenem je utemeljeno navedel, da so stroški posledica postopka, do katerega je prišlo zato, ker tožnica svojih obveznosti ni poravnala in je zato njeno zatrjevanje, da so ti stroški namenjeni le slabšanju njenega finančnega stanja, neupravičeno.

8. Neutemeljene so tudi navedbe tožnice, da bi jo morala tožena stranka pred izdajo sklepa opomniti na plačilo zapadlih davčnih obveznosti. ZDavP-2 namreč ne predvideva izdaje opomina pred izvedbo davčne izvršbe, pač pa je podlaga zanjo le izvršilni naslov. Tožnica sicer trdi, da tožena stranka ni preverila ali je poravnala svoje obveznosti. Te njene trditve so po oceni sodišča pavšalne in brez argumentov, medtem ko je drugostopni organ pred izdajo odločbe preveril stanje knjigovodske evidence za tožnico in ugotovil, da dolg, zaradi katerega je bila uvedena izvršba, dejansko obstaja.

9. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.