Jedro

Boljši materialni pogoji za bivanje otroka pri enem od razvezanih staršev ne morejo prevladati nad pogoji čustvene, psihološke in socialne narave pri drugem od staršev, pri katerem otrok že živi (5/a člen in 3. odstavek 105. člena ZZZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (po že pravnomočno razvezani zakonski zvezi med pravdnima strankama) odločilo, da se mld. hči pravdnih strank M. J., roj. 20.10.2001, zaupa v vzgojo in varstvo materi S. J.. Tožniku J. J. je naložilo, da mora k preživljanju hčerke prispevati mesečno po 30.000 SIT (sedaj 125,18 EUR) od 15.12.2006 dalje. Odločilo je tudi o stikih med deklico in očetom.

Pritožbo sta vložili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o preživninski obveznosti spremenilo tako, da je tožniku naložilo, da mora dosojeno preživnino plačevati mesečno od 11.3.2005 dalje, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji. Sicer pa je pritožbo tožeče stranke in pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z odločitvijo, da se mld. hčerka dodeli v vzgojo in varstvo tožniku, sicer pa naj se odločitev sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Po stališču revizije je bilo kršeno načelo ustnosti in neposrednosti, določeno v 4. členu ZPP. Ni bilo namreč ugodeno dokaznemu predlogu tožeče stranke, naj se izvede dokaz z neposrednim zaslišanjem izvedenca. O navedeni kršitvi se tudi sodišče druge stopnje ni opredelilo. To je imelo za posledico napačno pravno odločitev, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je toženka izgubila pravice kot brezposelna oseba, kar vpliva na višino preživninske obveznosti tožnika. Toženka ne živi z otrokom v svoji stanovanjski hiši, temveč v skupnem gospodinjstvu z materjo in bratom, ki je nasilen alkoholik. Izvedenec bi si moral ogledati stanovanjske razmere, v kakršnih živi tožnik in stanovanjske razmere, v katerih biva toženka z otrokom.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Razlogi, s katerimi sta sodišči druge in prve stopnje utemeljili svojo odločitev o dodelitvi hčerke pravdnih strank toženki, v veliki meri temelje na izvedenskem mnenju, ki ga je podal izvedenec psiholog dr. A. P.. Pri tem je v določbi prvega odstavka 253. člena ZPP sicer predpisano, da izvedenec poda svoje mnenje ustno (na obravnavi), vendar pa kršitev zapovedanega načela ustnosti v tem primeru ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbenem postopku opisane kršitve načela ustnosti ni treba upoštevati, kadar je ugotovljeno, da kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe do navedenega očitka vsebinsko opredelilo s tem, da je sicer (le) pisno podano izvedensko mnenje upoštevalo. V tem obsegu so v postopku na drugi stopnji bile upoštevane vse okoliščine, v katerih pri toženki živi mld. hči pravdnih strank, torej tudi okoliščine, ki jih v zvezi s skromnimi stanovanjskimi razmerami in z alkoholizmom toženkinega brata revizija posebej izpostavlja, izpostavila pa jih je tudi pritožba proti sodbi sodišča prve stopnje. Z zapisom v izpodbijani sodbi, da "pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti odločitve prvostopnega sodišča" je sodišče druge stopnje pritrdilo tudi odločitvi sodišča prve stopnje o tem, da ogled stanovanjskih razmer, v katerih živita pravdni stranki, ne bi omogočil morebitne spremembe dokazne in pravne presoje. Sodišče druge stopnje je torej odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), zaradi česar izpodbijani sodbi ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

V reviziji je postavljena dilema, ali je na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, mogoče spremeniti odločitev o dodelitvi mld. M. J. v varstvo in vzgojo materi. Čeprav je res, da so materialni pogoji, v katerih otrok živi pri materi, skromnejši od tistih, v katerih je živel pri očetu, pa je mogoče pritrditi sodišču druge stopnje, da je pri koristih otroka treba upoštevati vse elemente, vendar s prevladujočimi elementi psihosocialne narave. V skladu z določbo 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) morajo starši v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Ravnanje v otrokovo korist pomeni zadovoljevanje njegovih materialnih, čustvenih in psihosocialnih potreb. Otrok je rojen v zakonski zvezi pravdnih strank, v kateri je začelo prihajati do nesoglasij, ta pa so imela za posledico, da se je toženka iz dotlej skupnega bivališča odselila v O. in s seboj vzela hčerko. Odločilna je torej opredelitev do vprašanja, ali je obstoječe stanje v otrokovo korist, ali pa bi zaradi koristi in interesov otroka bilo potrebno odločiti v skladu s tožnikovim zahtevkom.

Pri odgovoru na opisano dilemo je vsekakor odločilno izvedensko mnenje. Njegova razlaga utemeljuje sklepanje, da nobeden od staršev glede osebnostih lastnosti nima znakov, ki bi bili takšne narave, da bi mu onemogočali izvrševanje starševske funkcije. Oba sta torej sposobna nege, vzgoje in oskrbe otroka, čeprav so njune osebnostne karakteristike različne. Osebnostna ocena obeh staršev pa daje prednost materi, ki je glede na starost otroka (rojen leta 2001) bolj prisotna v dekličinem življenju in doživljanju. Končno pa deklica kljub daljšemu bivanju pri materi ne razvila odpora do očeta. Odločilno je, da se deklica nahaja v tisti fazi razvoja, o kateri izvedenec govori kot o fazi identifikacije. Gre za obdobje, ko se začne otrok enačiti z določeno osebo istega spola ali določeno vlogo. Očitno se je deklica vživela v življenje pri materi, ne samo zaradi daljšega časa bivanja pri njej, temveč predvsem zaradi čustvenega odnosa od matere kot osebe istega spola, s katero se identificira. Materialni pogoji, v katerih otrok živi, so slabši od tistih, v katerih bi živela pri očetu, vendar pa nimajo takšne teže, kakor čustveni, psihološki in socialni pogoji. Premestitev v drugo okolje bi torej nasprotovala določbi 5.a člena ZZZDR in bi otroku bila očitno v škodo. Ob tem se revizijsko sodišče strinja z razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da postopanje toženkinega brata ni bilo naperjeno proti deklici in torej ni kvarno vplivalo na njen razvoj. Pri tem tožnikovo čustveno doživljanje ne more preseči prej opisanih okoliščin, ki so v otrokovo korist. V sklop te koristi pa nedvomno spada tudi ugotovitev, ki jo je izvedenec psiholog izrecno poudaril, da deklica rabi ob nespreminjajočem okolju tudi čimbolj pogoste stike z očetom. Odločitev o dodelitvi otroka toženki v vzgojo, varstvo in oskrbo, je torej pravilna.

V okviru revizijske trditvene podlage tožnik višine dosojene preživnine, ki jo mora plačevati za hčerko, opredeljeno ne izpodbija. Preizkus po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) v tej smeri pokaže, da dosojena preživnina v znesku 125,19 EUR ustreza tako otrokovim potrebam kot tudi premoženjskim zmožnostim staršev. Toženkina nezaposlenost je bila upoštevana ob hkratni ugotovitvi, da je prejemnica socialne pomoči in otroškega dodatka, navedeni dohodek pa je ob upoštevanju tožnikove plače omogočil izračun, ki tožnikovo denarno preživninsko obveznost postavlja v realne meje.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).