Jedro

Za uporabo določb tretjega odstavka 46. in 33. člena ZIPRS1314 zadošča, da obstaja terjatev do tožnice iz naslova vračila neupravičeno prejetih sredstev, katere poplačilo pristojni organ skladno s prvim odstavkom 33. člena ZIPRS1314 zahteva takoj in ne šele po pravnomočni ugotovitvi sodišča ali upravnega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožeče stranke za sofinanciranje projekta „Izgradnja cest ...“, ki ga je občina opredelila v načrtu porabe za leto 2013. V obrazložitvi navaja, da je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo dne 4. 1. 2013 objavilo izračun deležev razpoložljivih sredstev občin za sofinanciranje občinskih investicij v skladu z 21. in 23. členom Zakona o financiranju občin (ZFO-1) za leti 2013 in 2014 in 5. 3. 2013 s povabilom občinam k oddaji načrta uporabe za navedeni leti. Tožeča stranka je dne 12. 4. 2013 posredovala načrt porabe za leto 2013 za navedeni projekt. Po pregledu vloge je tožena stranka na podlagi obvestila finančne službe ugotovila, da občina dolguje v državni proračun neporavnane terjatve iz naslova namenskih sredstev EU v znesku 173.479,50 EUR. V zvezi s tem dolgom je bil izdan nalog za izterjavo neupravičeno plačanih sredstev v navedeni višini, ki ga tožeča stranka ni poravnala. Po določbi tretjega odstavka 46. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leto 2013 in 2014 (ZIPRS1314) občini, ki ne zagotovi vračila namenskih sredstev EU, pravica do sredstev za sofinanciranje investicij po 21. členu ZFO-1, ne pripada. O navedenem je bila tožeča stranka obveščena z dopisom z dne 28. 5. 2013, vendar svoje obveznosti ni poravnala. Zato je bilo treba njeno vlogo zavreči. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka, zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) je podana, ker tožeči stranki ni bila dana možnost, da se kot stranka v postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Posledica te kršitve je absolutna kršitev pravil upravnega postopka, zato bi bilo treba odločbo že iz tega razloga odpraviti. Tudi kolikor bi bile v obrazložitvi izpodbijanega sklepa opisane ugotovitve dejansko in pravno pravilne, bi morala tožena stranka o vlogi tožeče stranke vsebinsko odločiti in jo ali zavrniti, ali pa ji ugoditi. Poleg tega je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka je poziv za vračilo domnevnega dolga v državni proračun zavrnila z utemeljeno obrazložitvijo. Kljub temu je tožena stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, sodišče pa je sklep o izvršbi razveljavilo in zadevo odstopilo v odločanje pristojnemu pravdnemu sodišču. To pomeni, da tožena stranka vsaj do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku nima pravnega temelja, da bi zaradi domnevne terjatve tožečo stranko prikrajšala pri njenih pravicah do sofinanciranja po ZFO-1. Enostranska trditev tožene stranke pa ne more biti pravni temelj za uporabo določbe 46. člena ZIPRS1314. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka. Predlaga tudi združitev zadev v skupno obravnavanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Navaja, da postopek financiranja nalog iz občinske pristojnosti prvenstveno ureja ZFO-1, določbe upravnega postopka pa se le smiselno uporabljajo. Tretji odstavek 46. člena ZIPRS1314 določa, da občini, ki ne zagotovi vračila namenskih sredstev EU, v skladu s 33. členom ZIPRS1314 pravica do sredstev za sofinanciranje investicij po 21. členu ZFO-1, ne pripada. Iz drugega odstavka 33. člena ZIPRS1314 jasno izhaja, da je občina dolžna izvršiti vračilo prejetih neporabljenih ali neupravičeno porabljenih prejetih namenskih sredstev na zahtevo pristojnega organa in ne šele na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Niti ZFO-1, niti ZIPRS1314, v postopku sofinanciranja ne predpisujeta zaslišanja strank, ker gre v konkretnem primeru za sui generis postopek, v katerem se ZUP le smiselno uporablja. Meni, da je vlogo tožeče stranke utemeljeno zavrgla, ker v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za začetek postopka. Tudi dejansko stanje je bilo v zadevi pravilno in popolno ugotovljeno, o čemer je bila tožeča stranka tudi seznanjena. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katero je le-ta vlogo tožnice za sofinanciranje zgoraj navedenega projekta, ki ga je tožnica opredelila v načrtu porabe za leto 2013, zavrgla. V konkretnem primeru se v skladu s 4. členom ZUP smiselno uporablja upravni postopek.

Financiranje nalog iz občinske pristojnosti ureja Zakon o financiranju občin (ZFO-1). Po določbi prvega odstavka 21. člena ZFO-1 se v državnem proračunu zagotavljajo dodatna sredstva za sofinanciranje investicij v lokalno javno infrastrukturo in investicij posebnega pomena za zadovoljevanje skupnih potreb in interesov prebivalcev občine, ki so uvrščene v načrte razvojnih programov občinskih proračunov. Po določbi prvega odstavka 23. člena ZFO-1 se delež navedenih sredstev določi za vsako proračunsko leto tako, da ga lahko občina porabi v tekočem proračunskem letu na podlagi načrta porabe za financiranje. Delež posamezne občine se izračuna na podlagi enačbe, kot jo določa drugi odstavek 23. člena ZFO-1, in sicer po sprejetju državnega proračuna in povabilu občinam k oddaji načrtov porabe njihovega deleža. Občine lahko nato koristijo pripadajoči delež sredstev na podlagi oddanega načrta porabe.

ZIPRS1314 v 46. členu določa, da, ne glede na 21. člen ZFO-1, tisti občini, ki ne zagotovi vračila namenskih sredstev ali namenskih sredstev donacij finančnih mehanizmov v skladu s 33. členom tega zakona, pravica do sredstev za sofinanciranje investicij po 21. členu ZFO-1 ne pripada (tretji odstavek 46. člena ZIPR 13/14). Po določbi drugega odstavka 33. člena mora namreč neposredni uporabnik državnega ali občinskega proračuna, ki je prejel namenska sredstva iz EU na zahtevo pristojnega organa izvesti vračilo sredstev na podračun v okviru enotnega zakladniškega računa države.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnici dne 4. 4. 2013 izdan nalog za izterjavo neupravičeno plačanih sredstev v višini 173.479,50 EUR in da je bila na podlagi slednjega začeta sodna izvršba na podlagi verodostojne listine in da po ugovoru tožnice teče pravda pred pristojnim pravdnim sodiščem. Po navedenem je bila torej po presoji sodišča podana podlaga za uporabo tretjega odstavka 46. člena ZIPRS 1314; to pa pomeni, da tožnici pravica do sredstev po 21. členu ZFO-1 ne pripada. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka določbo 33. člena ZIPR 13/14 razlagati tako, da je lahko temelj zahtevka za vračilo sredstev le pravnomočna sodna ali upravna odločba. Za uporabo določb tretjega odstavka 46. in 33. člena ZIPR 13/14 namreč zadošča, da obstaja terjatev do tožnice iz naslova vračila neupravičeno prejetih sredstev, katere poplačilo pristojni organ skladno s prvim odstavkom 33. člena ZIPRS1314 zahteva takoj in ne šele po pravnomočni ugotovitvi sodišča ali upravnega organa. Zato tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bilo v zadevi materialno pravo nepravilno uporabljeno. Tožnica pa je bila v postopku z dopisom z dne 28. 5. 2013, ki je sestavin del upravnih spisov, tudi seznanjena s tem, da v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZIPRS1314 obstaja ovira za odobritev sredstev po 21. členu ZFO-1, ker tožnica dolguje namenska sredstva v zgoraj navedeni višini. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožnici ni bila dana možnost, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Glede na zgoraj navedeno tožnica torej ni izpolnjevala pogoja iz 23. člena ZFO-1, da lahko koristi svoj delež sredstev. Zato je odločitev tožene stranke o zavrženju tožničine vloge po presoji sodišča pravilna in zakonita.

Po vsem navedenem je zato po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče je zato tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V zvezi s tožbenim predlogom, da naj sodišče združi zadeve v skupno obravnavanje, sodišče pojasnjuje, da temu predlogu ni sledilo. Namen združitve zadev je namreč pospešitev obravnavanja in zmanjšanje stroškov. Tožnica je zoper toženo stranko že sama vložila ločene tožbe in ker je tožnica kot lokalna skupnost na podlagi ZST-1 oproščena plačila sodnih taks, sodišče njenemu predlogu za združitev zadev ni sledilo.