Jedro

Sodne odločbe rednih sodišč je mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi pred temi sodišči, oziroma v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. ZUS-1 v 4. členu določa, da upravno sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To varstvo pa je bilo tožniku zagotovljeno. V okviru pravnih sredstev zoper posamezne odločitve sodišč je lahko varoval pravice, ki jih želi uveljavljati v tem postopku. Ali in kako je te možnosti izkoristil, pa tožniku možnosti za sprožitev postopka po 157. členu Ustave oziroma 4. členu ZUS-1 ne daje. Da bi to možnost imel, mora obstojati ureditev, ko drugo sodno varstvo sploh ni predvideno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine. V obrazložitvi pojasnjuje, da je prosilec pri naslovnem sodišču vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi plačila odškodnine zaradi kršitve 54. člena Ustave RS. Prosilec kot mladoletni otrok očitno ni bil deležen vzdrževanja s strani očeta, čeprav bi ta preživnino mogel in moral plačevati. Do poplačila preživninskih terjatev pa ni prišel niti po sodni poti. Pravica do povračila škode je v Ustavi opredeljena v 26. členu. Ker prosilec meni, da je zato, da od očeta ni uspel izterjati preživnine, odgovorna država in bi od države, kot povzročitelja škode, želel iztožiti odškodnino, bi materialnopravno podlago za odločanje v takšni pravdni zadevi predstavljalo določilo 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odškodninski odgovornosti. V konkretnem primeru pa predpostavke za odškodninsko odgovornost Republike Slovenije niso podane, saj ni izkazano nedopustno ravnanje Republike Slovenije kot države, s čimer odpade tudi predpostavka vzročne zveze. Republika Slovenija ima vzpostavljene mehanizme za prisilno izterjavo terjatev skladno z Zakonom o izvršbi in zavarovanju. Če stranka brez škode za svojo preživljanje ne bi mogla uresničevati pravice do sodnega varstva, pa ima na razpolago Zakon o brezplačni pravni pomoči. Neplačevanje preživnine je opredeljeno tudi kot kaznivo dejanje po 194. členu Kazenskega zakonika. Nadalje je z Zakonom o javnem jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije zagotovljena pravica do nadomestila preživnine, ki jo med drugim ima otrok in ki jo zavezanec ne plačuje. Glede prosilčevega zatrjevanja, da mu je kršena pravica do dedovanja po 128. členu Zakona o dedovanju, pa sodišče ugotavlja le, da ni mogoče razbrati, kaj prosilec sploh želi doseči z omenjenim zatrjevanjem. V svoji prošnji namreč ne navaja, da bi bil stranka kakšnega zapuščinskega postopka, pač pa celo trdi, da ni prejemnik denarne socialne pomoči ter da nima nikakršnega premoženja. V konkretnem primeru bi lahko šlo kvečjemu za nepravilno in pomanjkljivo ravnanje izvršitelja v določenem izvršilnem postopku ali za prepočasno delo izvršilnega sodišča, v zvezi s čimer pa bi moral prosilec ukrepati v okviru takšnega postopka. Glede na navedeno prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh. To pa pomeni, da ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, ki mora biti izpolnjen poleg pogoja finančnega in premoženjskega stanja prosilca, in sicer, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Ker pristojni organ za BPP tako ugotavlja, da je prošnja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči neutemeljena, jo je, skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP, kot tako zavrnil. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Meni, da je bila zavrnjena povsem neutemeljeno po sami vsebini, saj se jo ne da preizkusiti zaradi kršitve pravice do pravnega sredstva in pravnega varstva. Prav tako je bilo poseženo v pravico do odločanja v razumnem roku. Meni pa tudi, da je bilo poseženo v njegove ustavne pravice, ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da mu ni zagotovljenega drugega sodnega varstva za pravično zadoščenje in povračilo škode. Pri tem se sklicuje na 157. člen Ustave RS. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku omogoči pravno pomoč za vložitev odškodninske tožbe zoper RS zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic zaradi neučinkovitih pravnih sredstev oziroma načinov in poti za uresničevanje pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb ter ugotovi nezakoniti poseg v pravice tožeče stranke do pravnega varstva v postopku pri uveljavljanju pravic do dostopa do sodišča. O zadevi naj odloči samo na podlagi 157. člena ZUS.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči je po mnenju sodišča pravilna in zakonita in jo je mogoče tudi preizkusiti. Vsebuje pravno podlago za odločitev kot tudi relevantna dejstva, na katerih je bila izpodbijana odločitev sprejeta. Z njimi se sodišče strinja in se nanje zato, da ne bi prišlo do ponavljanja sklicuje, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi z zatrjevanjem tožnika, da je bilo z izdajanjem sodnih odločb poseženo v pravice tožnika, sodišče pripominja naslednje: V upravnem sporu je mogoče izpodbijati zakonitost dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, pri čemer je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni enostranski oblastni posamični akt, izdan v okviru izvrševanj pravne funkcije. Zato v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati odločitev sodišč, saj gre za odločitve organov sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njihovih ustavnih pristojnosti. Sodne odločbe, izdane pred rednimi sodišči, je tako mogoče izpodbijati le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred temi sodišči, oziroma v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. ZUS-1 v 4. členu določa možnost odločanja Upravnega sodišča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To varstvo pa je bilo tožniku glede na zgoraj povedano zagotovljeno. V okviru pravnih sredstev zoper posamezne odločitve sodišč, pa je imel tožnik možnost uveljavljati tudi varstvo pravic, ki jih želi uveljavljati v tem postopku. Ali in kako je te možnosti izkoristil, oziroma kako bi bil z uveljavitvijo svojih pravnih sredstev uspešen, pa je dejstvo, ki mu možnosti za sprožitev postopka po 157. členu Ustave oziroma 4. členu ZUS-1 ne daje. Da bi tožnik to možnost imel, mora obstojati ureditev, ko drugo sodno varstvo sploh ni predvideno. Dejstvo, da je bilo sodno varstvo morda neučinkovito, pa za odločanje na podlagi 157. člena Ustave RS, ne zadostuje.

Glede na navedeno je sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodne odločbe. Ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.