Jedro

Tožeča stranka se je med pravdo poslužila pravice do spremembe tožbe (1. odstavek 190. člena ZPP) in sicer s tem, da je poleg obstoječega postavila nov tožbeni zahtevek (1. odstavek 191. člena ZPP) ter temu zahtevku določila v razmerju s prvotnim zahtevkom položaj primarnega zahtevka nasproti podrejenemu zahtevku. Pri eventualni kumulaciji zahtevkov gre za samostojne zahtevke, ki jih sme sodišče obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni pogoji (2. in 3. odstavek 188. člena ZPP). Povedano velja tako za začetno kakor tudi za naknadno kumulacijo (za slednjo gre v tej zadevi). V takšnih primerih je potrebno dovoljenost revizije (po določbah 382. člena v zvezi s 1. odstavkom 35. člena in z 2. odstavkom 40. člena ZPP, kadar gre za nedenarne zahtevke v premoženjskopravnih sporih) presojati posebej glede vsakega spora - torej posebej glede spora po primarnem zahtevku in posebej glede spora po podrejenem zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano delno sodbo odločilo: 1) o tožbenem zahtevku iz tožbe, ki ga je tožnica A. B. postavila naknadno in ga določila kot svoj primarni zahtevek, in sicer tako, da je zavrnilo ta zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja, ki sta ga dne 6.1.1992 sklenila tožnica A. B. in pok. F. B.; 2) o delu tožbenega zahtevka iz tožbe, ki ga je tožnica prvotno postavila kot edini (sicer tridelni) zahtevek, pa ga po postavitvi naknadnega primarnega zahtevka določila kot svoj podrejeni zahtevek, in sicer tako, da je ugodilo prvemu delu tega zahtevka in razvezalo sporazum o razdružitvi skupnega premoženja, ki sta ga dne 6.1.1992 sklenila tožnica A. B. in pok. F. B.; 3) o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe in sicer tako, da je zavrnilo celotni zahtevek tožencev - nasprotnih tožnikov: a) da se ugotovi pravna veljavnost sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja, ki sta ga sklenila A. B. in F. B. dne 6.1.1992; b) da je tožnica - nasprotna toženka dolžna sprejeti na račun izpolnitve iz sporazuma pod a) osebni avto Opel Kadett reg. št..., s tem da kot kupovalka sklene pogodbo s P. B. d.o.o. kot prodajalcem tega avtomobila; c) da je tožnica - nasprotna toženka dolžna sprejeti na račun izpolnitve iz sporazuma pod a) solastninski delež do 40/100 na poslovnem prostoru v hiši L., T. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožnice A. B. proti odločitvi o njenem primarnem tožbenem zahtevku (točka 1 prejšnjega odstavka) in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Obenem je s sklepom (ki ni predmet revizijskega obravnavanja) razveljavilo sodbo prve stopnje glede odločitve o ugotovitvenem zahtevku iz nasprotne tožbe (točka 3a prejšnjega odstavka) in v tem delu zavrglo nasprotno tožbo, ter hkrati ugodilo pritožbi prve in druge tožene - hkrati nasprotne tožeče stranke, tako da je razveljavilo delno sodbo prve stopnje v preostalem delu (točki 2 in 3b-c prejšnjega odstavka) in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica A. B. vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji, podrejeno pa spremembo obeh sodb z ugoditvijo zahtevku za ugotovitev ničnosti.

Na vročeno revizijo je odgovorila prva toženka - nasprotna tožnica in predlagala zavrnitev revizije. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

V pravdni zadevi po tožbi, ki jo je vložila revidentka, je šlo za premoženjskopravni spor z nedenarnim zahtevkom - v smislu 2. odstavka 382. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku). V takih premoženjsko - pravnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi. Predpogoj za dovoljenost revizije v takem sporu je, da je tožnik vrednost spornega predmeta v tožbi sploh navedel. Navedba vrednosti spornega predmeta je posebna sestavina tožbe v vsakem sporu, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (2. odstavek 186. člena ZPP). Med take spore sodi tudi obravnavani.

Tožeča stranka je s tistim delom prvotnega tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno z obravnavano delno sodbo sodišča prve stopnje (točka 2 prvega odstavka te obrazložitve - ta del odločitve je bil na drugi stopnji razveljavljen!), zahtevala razvezo sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja, sklenjenega s sedaj pokojnim F. B. dne 6.1.1992. Kot podlago tega zahtevka je navedla, da sopogodbenik ni izpolnil obveznosti iz tega sporazuma in da ji to po določbi sporazuma daje pravico do razveljavitve sporazuma. Naknadno je ta zahtevek utemeljila (v pripravljalni vlogi, vloženi 1.10.1993, l. št. 26 spisa) še s sklicevanjem na določbe 111. člena v zvezi z 61. členom ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih), tj. na bistveno zmoto kot razlog izpodbojnosti navedenega sporazuma.

V tožbi, v kateri je tožnica A. B. navedla vrednost spornega predmeta 6,000.000 SIT, je poleg tega zahtevka hkrati z njim postavila še zahtevek za ugotovitev skupnega premoženja in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. S tem se je poslužila možnosti objektivne kumulacije zahtevkov iz drugega stavka 1. odstavka 188. člena ZPP (uveljavljanje več zahtevkov zoper istega toženca, ko ti zahtevki sicer nimajo iste dejanske in pravne podlage, je pa za obravnavanje vseh zahtevkov stvarno pristojno isto sodišče v istovrstnem postopku).

Med pravdo se je tožnica A. B. poslužila pravice do spremembe tožbe (1. odstavek 190. člena ZPP) in sicer s tem, da je poleg obstoječega postavila nov tožbeni zahtevek (1. odstavek 191. člena ZPP) ter temu zahtevku določila v razmerju s prvotnim zahtevkom položaj primarnega zahtevka nasproti podrejenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je (na glavni obravnavi dne 16.5.1995, l. št. 104 spisa) tako spremembo tožbe dovolilo (2. odstavek 190. člena ZPP). S tem je prišlo do naknadne eventualne kumulacije zahtevkov (2. odstavek 188. člena v zvezi s 1. odstavkom 191. člena in 1. odstavkom 190. člena ZPP). Pri eventualni kumulaciji zahtevkov gre za samostojne zahtevke, ki jih sme sodišče obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni pogoji (2. in 3. odstavek 188. člena ZPP). Povedano velja tako za začetno kakor tudi za naknadno kumulacijo (za slednjo gre v tej zadevi). V takšnih primerih je potrebno dovoljenost revizije (po določbah 382. člena v zvezi s 1. odstavkom 35. člena in z 2. odstavkom 40. člena ZPP, kadar gre za nedenarne zahtevke v premoženjskopravnih sporih) presojati posebej glede vsakega spora - torej posebej glede spora po primarnem zahtevku in posebej glede spora po podrejenem zahtevku.

Naknadno uveljavljeni (in kot primarni določeni) novi tožničin tožbeni zahtevek je zahtevek, o katerem je bilo pravnomočno odločeno z izpodbijano sodbo. To je zahtevek za ugotovitev ničnosti spornega sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja, ki ga je tožnica utemeljila s tem, da pri sklenitvi tega sporazuma ni bilo tožničine svobodne volje (sklicujoč se na določbe 28. člena ZOR), in s tem, da v spornem sporazumu ni bilo navedeno vse premoženje, ki je bilo skupno premoženje pogodbenikov, zaradi česar predmet sporazuma ni bil določen oziroma določljiv (sklicujoč se na določbo 47. člena ZOR). Tožnica je pozneje (v pripravljalni vlogi z dne 23.10.1995, l. št. 161-166) sicer še dopolnila zatrjevano pravno podlago za ničnost spornega sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja in sicer z opredelitvijo tega sporazuma kot nemoralnega (sklicujoč se na določbo 103. člena ZOR) in z zatrjevanjem obstoja elementov oderuške pogodbe (sklicujoč se na določbo 141. člen ZOR) - vendar pa ob nespremenjenem primarnem tožbenem zahtevku, kar pomeni, da pri tem ni šlo za spremembo tožbe (3. odstavek 191. člena ZPP).

Seveda je iz pravkar povzete tožbene podlage tega (primarnega) zahtevka na ugotovitev ničnosti spornega sporazuma jasno, da gre za zahtevek, ki ima drugo dejansko in pravno podlago, kakor pa jo ima zahtevek za razvezo istega sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja in ki je bila pred tem povzeta. Niti v pripravljalni vlogi z dne 28.4.1995 (l. št. 101-103 spisa), v kateri je (po svojem novem pooblaščencu) na opisani način postavila novi - in za ta revizijski postopek edini pomembni tožbeni zahtevek - ter s tem spremenila tožbo, niti na prvem potem opravljenem naroku za glavno obravnavo 16.5.1996 (l. št. 104), ko je spremembo tožbe ustno podala - tožnica ni navedla vrednosti spornega predmeta v sporu po zahtevku za ugotovitev ničnosti sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja.

Spor, v katerem je bilo odločeno z izpodbijano pravnomočno sodbo, to je spor o ničnosti sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja, ki sta ga sklenila tožnica A. B. in sedaj pokojni F. B. dne 6.1.1992, se po doslej obrazloženem ni začel tedaj, ko je tožnica dne 3.5.1993 vložila tožbo in v njej navedla vrednost spornega predmeta 6,000.000 SIT. Začel se je tedaj, ko je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 28.4.1995 spremenila tožbo z uveljavljanjem drugega zahtevka poleg obstoječega, namreč za ta revizijski postopek edino pomembnega zahtevka za ugotovitev ničnosti istega sporazuma, temu zahtevku določila položaj primarnega zahtevka (v razmerju do odtlej podrejenega prvotnega zahtevka za razvezo sporazuma). Za ta spor o ničnosti spornega sporazuma, ki se je tedaj začel, pa ni navedla vrednosti spornega predmeta.

Navedba vrednosti spornega predmeta kot posebna sestavina tožbe je način, s katerim tožnik zagotovi pravico do revizije tako sebi (za primer svojega neuspeha v pravdi) kakor svojemu nasprotniku - toženi stranki (za primer svojega uspeha v pravdi). S tem, ko tožnica ni navedla vrednosti spornega predmeta v sporu, v katerem je bilo odločeno z izpodbijano pravnomočno sodbo, si ni zagotovila pravice do revizije. Pravica do revizije je pravica, ki si jo v sporih iz 3. odstavka 382. člena ZPP tožnik le lahko zagotovi, ni pa nujno, da si jo zagotovi. Po vsem povedanem se je tako izkazalo, da revizija ni dovoljena in da jo je na podlagi določbe 392. člena ZPP zato treba zavreči.