Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 44. člena ZDen je za določitev vrednosti podržavljenega zemljišča odločilen status zemljišč ob podržavljenju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19.9.2004, s katero je ta ugodila pritožbi tožeče stranke in spremenila 1. točko izreka dopolnilne odločbe Upravne enote Celje z dne 30.4.2004, tako, da se ta glasi »1. upravičenki do denacionalizacije M. pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 20.554.51 DEM« in odločila, da v preostalem delu ostane dopolnilna odločba Upravne enote Celje z dne 30.4.2004, nespremenjena. Prvostopni organ je z navedeno odločbo odločil, da je SOD zavezanka za plačilo odškodnine v obveznicah upravičenki M. za podržavljena zemljišča v k.o. X. (del parc. št. 154/2, parc. št. 154/3 in del parc. št. 158) in k.o. Y. (del parc. št. 380/1, 377 in 379) v skupni vrednosti 198.555.13 DEM.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev ter se sklicuje na 2. odstavek 71. člena ZUS-1. Po presoji sodišča se je tožena stranka pravilno sklicevala na določbe 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. 42/93-15 z dne 15.12.1994. Ker so imela navedena zemljišča v času podržavljenja status kmetijskih zemljišč in ker tega statusa tudi predpis, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni spremenil, prav tako v času podržavljenja še niso bili sprejeti urbanistični akti, so bila zemljišča pravilno vrednotena kot kmetijska zemljišča v skladu z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92) in ne kot nezazidana stavbna zemljišča s skladu z Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 do 26/2000). Dejstvo da je izvedenka gradbene stroke opredelila zemljišča kot nezazidana, na drugačno odločitev ne more vplivati.

Tožeča stranka vlaga revizijo in dovoljenost revizije opredeli z vrednostjo spornega predmeta. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da dejstvo, da je izvedenka gradbene stroke zemljišča opredelila kot nezazidana stavbna zemljišča, ne more vplivati na drugačno odločitev in se sklicuje na njeno mnenje. Sodišče prve stopnje je zaradi napačne uporabe odločbe Ustavnega sodišča RS (št. U-I-42/93) napačno uporabilo relevantno materialno pravo. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ter prijavlja stroške revizije.

Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava ( 86. člen ZUS-1).V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

V skladu z določbo 1. odstavka 44. člena ZDen, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je za določitev vrednosti podržavljenega zemljišča odločilen status zemljišč ob podržavljenju. Če je bilo zemljišče ob podržavljenju kmetijsko, se vrednoti kot kmetijsko zemljišče na podlagi Odloka. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno v upravnem postopku. V upravnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da so bila navedena zemljišča v času podržavljenja kmetijska zemljišča. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. št. I-42/93-15 z dne 15.12.1994, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje in tožena stranka, sicer izhaja, da je možno kot nezazidana stavbna zemljišča šteti tudi zemljišča, ki so bila sicer po predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena, obravnavana kot kmetijska ali gozdna zemljišča, če so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena, vendar pa v obravnavani zadevi takšno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno.

Zato je bil, ob ugotovitvi, da so bila zemljišča podržavljena kot kmetijska zemljišča, da jim zakon, na podlagi katerega so bila podržavljena, namembnosti ni spremenil in da niso bila ob podržavljenju v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča, za določitev vrednosti teh zemljišč pravilno uporabljen Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati revizijski ugovori, ki se nanašajo na izvedensko mnenje. Opredelitev podržavljenega zemljišča kot zazidanega oziroma nezazidanega stavbnega zemljišča ali kot kmetijskega zemljišča, je pravno vprašanje, do pravnih vprašanj pa se mora opredeliti sodišče oziroma upravni organ, zato ni vezano na mnenje o pravnem statusu podržavljenih zemljišč izvedenca, katerega naloga je, da po pravilih stroke izračuna njihovo vrednost. Ker izpodbijana sodba po presoji revizijskega sodišča vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in je njeno pravilnost in zakonitost mogoče presoditi, revizijsko sodišče kot neutemeljene zavrača revizijske trditve o tem, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (3. odstavek 75. člena ZUS-1).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Ker je bila revizija zavrnjena, v ZUS-1 in v Zakonu o pravdnem postopku, ki se po 1. odstavku 22. člena ZUS-1 primeroma uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, ni podlage za povrnitev stroškov stranki, ki z revizijo ni uspela.