Jedro

Vrhovno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da zaslišanja stranke kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega, če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s strankino odsotnostjo), na katere bi se sklicevala v pritožbi in o katerih bi lahko izpovedala le ona sama in bi to tudi navedla v dokaznem predlogu; v takem primeru bi bil takšen dokazni predlog lahko utemeljen. V ostalih primerih pa višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka (224. člen ZPP), terja, da je za oceno pristnosti podpisa na vročilnici poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Če v takem primeru pritožnik postavitve izvedenca ni predlagal, je zaradi neprimernosti dokaza mogoča zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdita zamudna sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da se v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin z ID znaki *** 719/16, *** 719/26 in *** 719/27, katerih lastnik je prvo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) do celote ter nepremičnine z ID znakom *** 719/6, ki je v solasti tožnika in drugo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) vsakega do 1/2 od celote, kot gospodujočih nepremičnin, ugotovi obstoj služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili zaradi dostopa do njih po celotni nepremičnini z ID znakom parcele *** 717 kot služečega zemljišča, ki je v zemljiškoknjižni lasti tožene stranke (v nadaljevanju toženka).

2.Z dopolnilnim sklepom je toženki naložilo, da tožnikoma v roku 15 dni nerazdelno povrne pravdne stroške v znesku 724,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Toženka je z vlogo z dne 14. 5. 2026 vložila tako pritožbo zoper zamudno sodbo kakor tudi pritožbo zoper dopolnilni sklep. Obe pritožbi sta pravočasni, toženka pa obe izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja na nezakonitost vročitve tožbe ter poziva za odgovor nanjo po Uredbi (EU) 2020/1784 Evropskega parlamenta in Sveta z dne novembra 2020 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju Uredba o vročanju), saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo ključnih okoliščin vročitve, toženki kot češki družbi pa pisanji nista bili vročeni v jeziku, ki ga razume, niti ni bila poučena o pravici do zavrnitve pisanja na predpisan način z obrazcem L iz omenjene uredbe. Hkrati navaja, da zaradi napake v elektronskem sistemu (Data Box) obvestila o prispeli pošti ni prejela. Ker pravilna vročitev tožbe predstavlja nujni pogoj za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, bi moralo sodišče prve stopnje obstoj tega pogoja ugotoviti zanesljivo in ga tudi konkretno obrazložiti, česar ni storilo in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Pritožba v nadaljevanju navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, ker je tožba nesklepčna in ne ponuja zadostne trditvene podlage oziroma konkretnih dejstev glede obsega, načina in časa trajanja zatrjevanega priposestvovanja stvarne služnosti, s čemer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da so pogoji za priposestvovanje izpolnjeni, pri čemer se je zmotno sklicevalo na 227. člen SPZ, ki ne predstavlja ustrezne materialnopravne podlage za odločitev. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je obrazložitev pomanjkljiva, saj se sodišče prve stopnje v njej ne opredeljuje do ključnih elementov priposestvovanja, sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih ter je arbitrarna in v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Pritožnica se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka in razveljavitev izpodbijanega dopolnilnega sklepa, podrejeno pa za razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe in dopolnilnega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

4.Tožnika v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene prerekata pritožbene navedbe, se zavzemata za potrditev izpodbijane odločitve in priglašata stroške.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

7.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev določb postopka in da je na ugotovljeno dejansko stanje1 pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju kot pravilne povzema ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje in v nadaljevanju zgolj še odgovarja na pritožbene navedbe.

O pritožbi zoper zamudno sodbo

8.Sodišče druge stopnje glede v pritožbi očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ugotavlja, da ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov te kršitve. Zlasti ni podana pritožbeno uveljavljana pomanjkljivost, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ker se je sodišče prve stopnje zgolj sklicevalo na zakonske določbe brez navezave na konkretno dejansko stanje v obravnavani zadevi. Te pritožbene navedbe ne držijo. Obrazložitev zamudne sodbe mora obsegati zlasti ugotovitev o izpolnjenosti procesnih pogojev za njeno izdajo (pravilna vročitev, izostanek odgovora na tožbo) ter presojo, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je v 4. točki obrazložitve navedlo pogoje za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, nato pa ugotovilo, da so vsi omenjeni pogoji v obravnavani zadevi izpolnjeni, ker je bila tožba pravilno vročena toženki (5. točka obrazložitve) in je na podlagi dejstev, ki sta jih tožnika navedla v tožbi in se zaradi pasivnosti toženke štejejo za resnična (7. točka obrazložitve), zaključilo, da so podani vsi pogoji za priposestvovanje služnosti po drugem odstavku 227. člena ZPP, ker sta tožnika in njuni pravni predniki stvarno služnost izvrševali dvajset let, lastnik služeče nepremičnine pa temu ni nasprotoval (6. in 8. točka obrazložitve). Razlogi sodišča prve stopnje so povsem konkretni, ne pa pavšalni, kot v pritožbi zatrjuje toženka, zato ta pritožbeno uveljavljana kršitev ni podana.

9.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizpolnjenosti pogojev za izdajo zamudne sodbe. Bistvo tosmerne pritožbene graje je, da pred izdajo zamudne sodbe toženki tožba ni bila pravilno vročena in da ob vročitvi tožbe ni bila obveščena o pravici do zavrnitve sprejema pisanja v svojem jeziku v skladu z 12. členom Uredbe o vročanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da podatki spisa tega ne potrjujejo. Kot izhaja iz 2. in 3. točke obrazložitve zamudne sodbe, je bila tožba toženki pravilno vročena dne 22. 1. 2026 v skladu z Uredbo o vročanju ter pravom zaprošene države (Češke), toženka pa na tožbo v zakonsko določenem 30 dnevnem roku (ki se je iztekel 23. 2. 2026) ni odgovorila.

10.Iz podatkov v spisu in priložene javne listine - obrazca K (potrdila o vročitvi ali nevročitvi pisanj - list. št. 13), ki ga je izdal pristojni češki organ za sprejem, izhaja, da je bila tožba toženki vročena dne 22. 1. 2026. Na istem obrazcu je češki organ za sprejem tudi izrecno potrdil, da je bil naslovnik ob vročitvi v skladu z drugim odstavkom 12. člena Uredbe o vročanju pisno obveščen o pravici do zavrnitve pisanja, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročanja oziroma če mu ni priložen prevod v enega od teh jezikov.

11.Obrazec K, s katerim tuj organ za sprejem in vročanje potrdi opravljeno vročitev, je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP). Toženka je v pritožbi za dokazovanje svojih trditev, da ji tožba ni bila vročena, da je elektronski predal v elektronskem sistemu Data Box ni deloval oziroma ni pravilno deloval, da tožbi ni bilo priloženo obvestilo o pravici do zavrnitve pisanja po 12. členu Uredbe o vročanju, predlagala dva dokaza, in sicer dokaz s kopijo osebnega dokumenta zakonitega zastopnika toženke, na kateri je njegov podpis (priloga B2), in njegovo zaslišanje. Ne z enim ne z drugim dokazom verodostojnosti vsebine javne listine ne more omajati. Pritožbeno sodišče je v listino v prilogi B2 vpogledalo in jo prebralo ter meni, da domneve resničnosti vsebine javne listine (obrazca K) ne more omajati listina v prilogi B2, na kateri je podpis zakonitega zastopnika toženke, saj v obravnavani zadevi ni šlo za vročanje v fizični obliki, kjer bi naslovnik vročilnico podpisal, temveč za vročanje v elektronski obliki, kjer fizičnega podpisa ni.

12.Dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke pa sodišče druge stopnje ni izvedlo (niti ni sodišču prve stopnje naložilo oprave poizvedovalnega postopka po tretjem odstavku 346. člena ZPP, v okviru katerega bi bil izpeljan tudi dokazni postopek v zvezi s pritožbeno uveljavljanimi procesnimi kršitvami),2 ker gre v obravnavani zadevi glede na trditveno podlago v pritožbi za neprimeren dokaz. Sodišče druge stopnje v tej zvezi ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS3 pojasnjuje, da načeloma drži, da ima vsaka stranka ne le pravico do predlaganja dokazov, temveč tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov in da naš pravni sistem pozna prosto dokazovanje dejstev (8. člen ZPP). Vendar pa navedeno še ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena, saj obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Pravico do izvedbe dokazov je upoštevajoč zahteve učinkovitosti, pospešitve in ekonomičnosti postopka mogoče omejiti tudi z zavrnitvijo predloga, naj se izvede dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Res je, da je pri tem razlogu potrebna posebna previdnost, da se ne pretvori v t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno, vendar v obravnavani zadevi za tak primer ne gre.

13.Vrhovno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da zaslišanja stranke kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega, če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s strankino odsotnostjo), na katere bi se sklicevala v pritožbi in o katerih bi lahko izpovedala le ona sama in bi to tudi navedla v dokaznem predlogu; v takem primeru bi bil takšen dokazni predlog lahko utemeljen. V ostalih primerih pa višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka (224. člen ZPP), terja, da je za oceno pristnosti podpisa na vročilnici poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Če v takem primeru pritožnik postavitve izvedenca ni predlagal, je zaradi neprimernosti dokaza mogoča zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.4

14.Za podoben primer gre v obravnavani zadevi, kjer toženka v pritožbi ne navaja nobenih posebnih okoliščin v zvezi s svojo odsotnostjo (nenazadnje gre za pravno osebo, ki pojmovno ne more biti odsotna) in se sklicuje zgolj na nedelovanje oziroma nepravilno delovanje sistema elektronskega vročanja na Češkem in na to, da obvestila, da lahko zavrne prejeme neprevedenega pisanja, ni prejela. Teh svojih trditev ne more dokazovati zgolj s svojim zaslišanjem, saj je za ugotavljanje teh spornih dejstev potrebno še bodisi sodelovanje izvedenca bodisi oprava poizvedb pri češkem organu za vročanje.5 Ne enega ne drugega toženka v pritožbi ni predlagala, zato je njen dokaz z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika neprimeren in ga sodišče druge stopnje ni izvedlo.

15.Tudi sicer so podani ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe. Izdajo zamudne sodbe ureja 318. člen ZPP, ki določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ne odgovori na tožbo, ob izpolnitvi sledečih pogojev: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke, ki se po sistemu afirmativne litiskontestacije, ocenjuje kot priznanje tožnikovih navedb o dejstvih.

16.Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe. V skladu s 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP je pogoj za izdajo zamudne sodbe, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožbene navedbe so sicer skope, vendar sta tožnika v tožbi navedla, da sta gospodujoče nepremičnine kupila pred dvema letoma, da služeča nepremičnina z ID znakom 717 v naravi v celoti predstavlja cesto ter da so pravni predniki tožnikov to nepremičnino nemoteno in neprenehoma uporabljali za dostop z vsemi vozili več deset let, pri čemer lastnik služeče nepremičnine temu ni nasprotoval. Navedba o več desetletni uporabi pomeni uporabo ceste vsaj dve desetletji, kar zadosti zakonsko zahtevanemu pogoju 20-letne uporabe po drugem odstavku 217. člena SPZ. Glede na naravo nepremičnine (služeča nepremičnina v naravi predstavlja cesto) ter trditve o naravi uporabe (neovirana neprestana hoja in vožnja z vsemi vozili) in vštetju posesti pravnih prednikov (7. točka obrazložitve), tožba vsebuje zadostno trditveno podlago o vseh odločilnih dejstvih za priposestvovanje stvarne služnosti po drugem odstavku 217. člena SPZ. Utemeljenost tožbenega zahtevka torej izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pri čemer ta dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi, prav tako pa ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati.

17.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker se je v 8. točki obrazložitve sklicevalo na 227. člen SPZ. Iz celotnega besedila izpodbijane zamudne sodbe (zlasti iz 6. točke obrazložitve) jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago zahtevka pravilno štelo 217. člen SPZ (priposestvovanje stvarne služnosti). Sklicevanje na 227. člen SPZ v 8. točki 8 obrazložitve predstavlja zgolj očitno pisno napako, ki sama po sebi ne vpliva na zakonitost sprejete odločitve.

18.V posledici navedenega, ob izpolnjenih predpostavkah iz prvega odstavka 318. člena ZPP in ob pravilni uporabi materialnega prava je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zoper zamudno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo ter zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

O pritožbi zoper dopolnilni sklep

19.Pritožnica pritožbe zoper izpodbijani dopolnilni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, ni posebej vsebinsko utemeljila. Svojo grajo stroškovne odločitve opira izključno na očitke o nezakonitosti odločitve o glavni stvari (zamudne sodbe). Glede na to, da toženka s temi očitki ni uspela, konkretizirano pa ne navaja nobenih drugih pritožbenih razlogov zoper dopolnilni sklep, je sodišče druge stopnje opravilo zgolj uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki pa nepravilnosti ni pokazal.

20.Posledično je sodišče druge stopnje pritožbo zoper dopolnilni sklep kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani dopolnilni sklep (2. točka 365. člena ZPP).

21.Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnika pa z odgovorom na pritožbo nista bistveno pripomogla k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP).

-------------------------------

1Toženka v pritožbi ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi sicer je v primeru zamudnih sodb ta pritožbeni razlog izključen (drugi odstavek 338. člena ZPP).

2Tovrstno postopanje sodna praksa dopušča (VSRS sklep Cp 19/2023 z dne 15. 2. 2023).

3VSRS sklep Cp 19/2023 z dne 15. 2. 2023 in VSRS sodba II Ips 256/2013 z dne 9. 4. 2015.

4VSRS sodba II Ips 256/2013 z dne 9. 4. 2015.

5Poizvedbe na slovenski pošti so lahko npr. ustrezno dokazno sredstvo za ugotavljanje pravilnosti vročitve (VSM sklep II Ip 804/2023 z dne 10. 05. 2024, VSL sklep IV Cpg 36/2005 z dne 11. 5. 2005), zato ni ovir, da ne bi smiselno enako veljalo za poizvedbe pri tujem organu za vročanje sodnih pisanj.