Jedro

Storilčevo lažno prikazovanje, da je zmožen izplačati kupnino in da bo kupnino izplačal v dogovorjenem roku, sicer pomeni enega od znakov kaznivega dejanja goljufije. Vendar pa mora biti pri tem kaznivem dejanju storilčevo ravnanje posebej motivirano, saj mora imeti storilec namen, da zase ali za koga drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so torej v nasprotju z izrekom, kjer se obtožencu očita, da sploh ni imel namena plačati blaga in da si je pridobil protipravno premoženjsko korist, v razlogih sodbe pa je navedeno, da tega ni nameraval storiti v dogovorjenem, niti v nekem krajšem oziroma doglednem kasnejšem roku. Tako iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, ali šteje sodišče za dokazano, da je imel obtoženec že ob sklepanju poslov namen, da si trajno pridobi protipravno premoženjsko korist. Takega namena pa obtožencu ne bi bilo mogoče pripisati, če svojih obveznosti ni nameraval izpolniti v dogovorjenih rokih, pač pa le v primeru, če je imel že ob sklepanju poslov namen, da denarja sploh ne bo vrnil oziroma da blaga sploh ne bo plačal, torej če je že ob sklepanju poslov zasledoval pridobitev protipravne premoženjske koristi.

Izrek

Zahtevi obs.T.R.-P. za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišča prve stopnje in druge stopnje se razveljavita in se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v K. v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo TS v K., enote v P., z dne 2.4.1993, je bil obs.T.R.-P. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po čl.171/III KZ-77 in obsojen na 3 leta in 3 mesece zapora. Po čl.50/I Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) mu je bil v izrečeno kazen vštet pripor od 30.7.1992 do 30.3.1993. Po čl.66 KZJ mu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja samostojne podjetniške dejavnosti za dobo 5 let. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev. Odločilo je tudi, da se obsojencu odvzame protipravno pridobljena premoženjska korist. Razen tega je obsojenca obsodilo na povrnitev stroškov kazenskega postopka. VSK je s sodbo z dne 8.9.1993, ob reševanju pritožbe obtoženca sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je odločilo, da se v izreku pod tč.II/7 izpusti besedilo " 24.4.1991 s predstavnikom BI Export-import D.M. v NG sklenil pogodbo o nakupu 35 pralnih strojev znamke X v vrednosti 322.000,00 tedanjih din, z dogovorom, da bo račun poravnan dne 23.5.1991, zaradi česar so bili stroji na podlagi naročilnice firme I. št. Y tudi izročeni, nakar je račun poravnal" , znesek protipravne premoženjske koristi 8,767.533,00 SIT pa nadomesti z zneskom 8,445.553,00 SIT, obtožencu izrečena kazen pa zniža na 3 leta zapora. Sicer pa je pritožbo obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je dne 23.3.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega postopka po čl.371 tč.7, 8, 11 in 12 ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po čl.372 ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal je, da VS RS sodbi sodišča prve stopnje in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko sicer zatrjuje, da ni imel goljufivega namena, opozarja tudi na tisti del obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kjer je navedeno, da četudi bi se zavedal, da podjetje I. ima v globalu finančno pokritje za svoje posle v premoženju firme, to ne bi pomenilo negacije naklepa. V zvezi s tem tudi navaja, da je tako stališče sodišča prve stopnje brez podlage, zlasti še zato, ker je v razlogih sodbe navedeno, da blaga ne bi plačal v dogovorjenem roku, niti v nekem doglednem krajšem roku.

VS RS je ugotovilo, da obsojenec utemeljeno uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11.točke I.odstavka 371.člena ZKP. Ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka je namreč podana tudi v primeru, če izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe ali če so razlogi sodbe popolnoma nejasni. V izreku sodbe sodišča prve stopnje je pri opisu posameznih dejanj navedeno, da se je obsojenec povsod obnašal kot uspešen podjetnik, ki bo račune poravnal, česar pa ni storil, niti ni imel tega namena, saj je bil tudi poslovno neuspešen in na žiro računu, ki je bil od 22.3.1991 neprekinjeno blokiran, ni imel kritja, s čemer si je na škodo oškodovancev pridobil za skupno 8,767.553,00 SIT (ta znesek je v drugostopenjski sodbi znižan na 8,445.553,00 SIT) protipravne premoženjske koristi.

V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje pa je pri vseh dejanjih, ki so opredeljena kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po III.odstavku 171.člena KZ-77, razen pri dejanjih,opisanih pod tč.I/b, II/2, II/12, II/15, II/16 in II/20, navedeno, da je pri obtožencu že ob sprejemu denarnih zneskov oziroma ob prevzemu blaga obstajala zavest, da denarja ne bo vrnil oziroma da blaga ne bo plačal v dogovorjenem, niti v nekem normalnem (krajšem) roku. Enak zaključek sodišča prve stopnje pa je tudi v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje (stran 44), kjer je navedeno, da je obtoženec tedaj, ko je blago prevzel in obljubil plačilo, zagotovo vedel, da ga ne bo plačal v dogovorjenem, niti v nekem doglednem kasnejšem roku.

Storilčevo lažno prikazovanje, da je zmožen izplačati kupnino in da bo kupnino izplačal v dogovorjenem roku, sicer pomeni enega od znakov kaznivega dejanja goljufije. Vendar pa mora biti pri tem kaznivem dejanju storilčevo ravnanje posebej motivirano, saj mora imeti storilec namen, da zase ali za koga drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so torej v nasprotju z izrekom, kjer se obtožencu očita, da sploh ni imel namena plačati blaga in da si je pridobil protipravno premoženjsko korist, v razlogih sodbe pa je navedeno, da tega ni nameraval storiti v dogovorjenem, niti v nekem krajšem oziroma doglednem kasnejšem roku. Tako iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, ali šteje sodišče za dokazano, da je imel obtoženec že ob sklepanju poslov namen, da si trajno pridobi protipravno premoženjsko korist. Takega namena pa obtožencu ne bi bilo mogoče pripisati, če svojih obveznosti ni nameraval izpolniti v dogovorjenih rokih, pač pa le v primeru, če je imel že ob sklepanju poslov namen, da denarja sploh ne bo vrnil oziroma da blaga sploh ne bo plačal, torej če je že ob sklepanju poslov zasledoval pridobitev protipravne premoženjske koristi.

VS RS je ugotovilo, da je tako podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11.točke I.odstavka 371.člena ZKP. Zato je na podlagi I.odstavka 426.člena ZKP v celoti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča in zadevo poslalo v novo sojenje pred Okrožnim sodiščem v K., ki je glede na višino protipravne premoženjske koristi, ki naj bi si jo obtoženec pridobil, upoštevaje določilo tč.13 čl.126 Kazenskega zakonika, pristojno za postopek na prvi stopnji.