Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje kot način prodaje izbralo enak način prodaje kot ga je odobrilo ob prvi, sicer neuspešni prodaji istega premoženja. Upnica bi torej lahko, v kolikor bi menila, da je ob drugi prodaji primernejši kakšen drug način prodaje, to tudi izrecno v pritožbi navedla, česar pa ni storila. Zmotno pa je njeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje navesti tudi za vsakega izmed zakonsko predvidenih načinov prodaje, zakaj se zanj ni odločilo. V kolikor bi upnica izrecno nasprotovala zavezujočemu zbiranju ponudb kot primernemu načinu prodaje dolžnikove nepremičnine, bi bilo na njej trditveno in dokazno breme o tem, zakaj bi bil primernejši način prodaje javna dražba ali nezavezujoče zbiranja ponudb. Pritožnica pa v zvezi z določenim načinom prodaje niti ne predlaga kakšnega drugega načina prodaje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o prodaji premoženja stečajnega dolžnika in sicer njegove nepremičnine k. o. ..., parcela 33/2 (ID 0000) tako, da se prodaja opravi na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb, določilo je izhodiščno ceno 162.500,00 EUR ter varščino v višini 16.250,00 EUR.

2. Zoper sklep se je pritožila upnica A. A. Uveljavljala je bistveno kršitev določb postopka zaradi nepreizkusljivosti sklepa, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker je v sklepu določena izhodiščna cena previsoka glede na stanje nepremičnine, ki je predmet prodaje ter posledično zmotno uporabo materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sklepa o prodaji v celoti.

3. Po pozivu sodišča se je o pritožbi izjavil stečajni upravitelj. Skliceval se je na zakonske določbe o prodaji premoženja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep ni preizkusljiv, saj iz njega jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje o prodaji odločalo na predlog upravitelja, ki ga je vložil 3. 11. 2021 (p. d. 78), potem ko prodaja na podlagi predhodnega sklepa o prodaji z dne 16. 8. 2021 na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb z izhodiščno ceno 198.000,00 EUR ni bila uspešna. Iz sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje predlogu upravitelja v celoti ugodilo, da je določilo enak način prodaje, kot je bil določen tudi predhodno za prvo prodajo in za koliko je izhodiščno ceno znižalo. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje še zapisalo, da je pozvalo ločitvene upnike, ki imajo na premoženju, ki je predmet prodaje, priznano ločitveno pravico, da sporočijo mnenje o nameravani prodaji ter da ni v postavljenem roku nihče od njih sporočil, da nasprotuje predlaganim pogojem prodaje. To pa so vsa relevantna dejstva, ki omogočajo preizkus izpodbijanega sklepa. Drugačno stališče pritožnice, ki ga temelji na očitku sodišču prve stopnje, da ni pojasnilo, zakaj je kot najprimernejši način ponovno izbralo ravno zavezujoče zbiranje ponudb, ne pa kakšnega drugega načina prodaje, ni utemeljeno, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje kot način prodaje izbralo enak način prodaje kot ga je odobrilo ob prvi, sicer neuspešni prodaji istega premoženja. Upnica bi torej lahko, v kolikor bi menila, da je ob drugi prodaji primernejši kakšen drug način prodaje, to tudi izrecno v pritožbi navedla, česar pa ni storila. Zmotno pa je njeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje navesti tudi za vsakega izmed zakonsko predvidenih načinov prodaje, zakaj se zanj ni odločilo. V kolikor bi upnica izrecno nasprotovala zavezujočemu zbiranju ponudb kot primernemu načinu prodaje dolžnikove nepremičnine, bi bilo na njej trditveno in dokazno breme o tem, zakaj bi bil primernejši način prodaje javna dražba ali nezavezujoče zbiranja ponudb. Pritožnica pa v zvezi z določenim načinom prodaje niti ne predlaga kakšnega drugega načina prodaje. Zato s podanimi pritožbenimi trditvami in predlogom za razveljavitev izpodbijanega sklepa ne more uspeti.

6. Nerazumljiv je tudi njen nadaljnji pritožbeni očitek, da je izhodiščna cena v izpodbijanem sklepu previsoka. Pritožnica sicer v pritožbi opozarja, da pri cenitvi predmetne nepremičnine, ki je bila podlaga za določitev izhodiščne cene, ni bilo upoštevano dejstvo, da se nepremičnina nahaja na poplavnem območju in da je vsako leto najmanj dvakrat tudi poplavljena. Ne pove pa, za koliko naj bi izhodiščna cena v izpodbijanem sklepu presegla dejansko ceno. Samo tako bi lahko namreč pritožbeno sodišče zaznalo kakšne anomalije pri določitvi izhodiščne cene, ki bi bile pri odločitvi relevantne. Sicer pa je neutemeljen očitek pritožnice, da je sodišče prve stopnje pri določitvi izklicne cene zmotno uporabilo materialno pravo, saj ZFPPIPP višine izhodiščne cene navzgor ne omejuje.

7. S tem se izkaže, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe tudi ni zaznalo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo upnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP)