Jedro

Na tožeči stranki (najemodajalcema) je materialno dokazno breme glede poskusa vstopa v stanovanje tožene stranke in ogleda stanovanja – to pa mora dokazati s stopnjo prepričanja, kot drugi stopnji materialne resnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala odpoved najemne pogodbe in izpraznitev enosobnega stanovanja št. 3, v skupni izmeri 49,47 m2, ID št. ..., ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše v ..., stoječe na parc. št. 1, k. o. ... (ID ...). Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 172,50 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vključno s stroškovnimi posledicami. Izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo sklep in ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča, ki ni zahtevalo ponovne izvedbe dokazov, ampak le celovito dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh izvedenih dokazov skupaj. Prvostopenjsko sodišče pa je razpisalo novo obravnavo in ponovno izvajalo vse dokazne predloge. Opozarja na spreminjanje izpovedb tožene stranke, kar kaže na njeno neverodostojnost, do česar pa se sodišče ni kritično opredelilo. Meni, da je bila tožena stranka - v primerjavi z zaslišanjem 30. 5. 2013 - na zaslišanje 19. 3. 2015 pripravljena (naučena), do česar se sodišče ni kritično opredelilo. Iz izpovedb tožene stranke in njene priče izpeljuje zaključek, da sin tožene stranke ob ogledu 21. 4. 2015 ni bil prisoten. Izpovedbo je v postopku prilagodil in spremenil tudi A. A., sin tožene stranke, zato je njegova izpovedba neverodostojna in ji sodišče ne bi smelo slediti. Opozarja na spreminjanje izjav tožene stranke o tem, kdaj je bil 21. 4. 2012 doma, kar ponovno kaže na prilagajanje navedb potrebam postopka ter v zvezi s tem izpostavlja, da je bilo dejansko stanje ponovno napačno ugotovljeno. Meni, da so posnetki neverodostojni in narejeni za potrebe postopka. Sicer pa takšni posnetki, pri katerih ni mogoče preveriti načina in časa nastanka, ne morejo biti uporabljivi v postopku kot dokaz. Sodišče se ni dovolj kritično in natančno opredelilo do izpovedbe tožene stranke in njene priče, še zlasti ne do nenehnega spreminjanja navedb in prilagajanja potrebam postopka. Tako so ponovno podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar narekuje razveljavitev sodbe. Četudi bi bili posnetki verodostojni, ne dokazujejo, da tožeča stranka ob dogovorjeni uri ni želela opraviti ogleda stanovanja. Za 21. 4. 2012 obstaja prvi posnetek šele od 16.07 ure dalje, ne pa od 16. ure, določene kot čas ogleda. Prav tako ne obstaja neprekinjen posnetek, ampak le posnetek v trajanju nekaj sekund, pri čemer pa ni jasno, kaj se je dogajalo med prekinitvami. Ugovarja tudi verodostojnosti posnetka z dne 2. 6. 2012, saj je zapis časa na ročni in stenski uri nastavljiv. Posnetki so bili ustvarjeni in spremenjeni dve uri pred dogovorjenim časom ogleda. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je priča tožene stranke njen sin in tako zasleduje isti interes v postopku. Gre za neenako obravnavo pravdnih strank in kršitev načela enakosti ter pravice do pravičnega sojenja. Odločitev prvostopenjskega sodišča je izrazito pristranska, zato so podane absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj so si odločilni razlogi med seboj v nasprotju, napačno je ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj pritožnikoma, ki sta izpovedovala smiselno enako, prepričljivo in življenjsko, ni verjelo. Celotno zgodbo so potrdile tudi priče, ki sta jih predlagala. Ker so od dogodka potekla že tri leta, je življenjsko logično, da spomin bledi, kar se je zgodilo tudi v primeru prič, ki so nekatere podrobnosti pozabile, spomnile pa so se bistvenega. Dejstvo, da se njihove zgodbe v detajlih razlikujejo, kaže na to, da so verodostojne. Opozarja, da 16. točka obrazložitve ni skladna z zaslišanjem tožeče stranke. Razumevanje pojma „hodnik“ pritožnikoma ne more biti v škodo. Oba pritožnika sta, ko sta govorila o hodniku, imela v mislih le hodnik v stanovanju in ne pred stanovanjem. Pred stanovanjem hodnika sploh ni, saj sta stanovanji eno poleg drugega, vrata pa so v razdalji približno 30 cm.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvega sodišča o nedokazanosti zatrjevanj tožeče stranke, da je 21. 4. 2012 ob 16. uri in 2. 6. 2012 ob 14. uri poskusila vstopiti v najemniško stanovanje tožene stranke, tožena stranka pa ji je vstop v stanovanje onemogočila. Takšno ugotovitev je sprejelo prvo sodišče na podlagi obsežne dokazne ocene, ki je logična in življenjsko prepričljiva ter napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP.

6. Pritožbeni očitek o kršitvah določb pravdnega postopka zaradi oprave nove glavne obravnave in ponovnega zaslišanja pravdnih strank in prič, čeprav so bile že zaslišane, je neutemeljen. Prvo sodišče je pravilno postopalo v skladu z določbo tretjega odstavka 302. člena ZPP, ki določa, da se v primeru oprave naroka pred spremenjenim senatom glavna obravnava začne znova. Prvo sodišče je v skladu z načelom neposrednosti iz 4. člena ZPP pravilno odločilo, da se priče in stranke ponovno zaslišijo, saj je bilo mogoče vrednost posameznih dokazov prosto presoditi le z njihovim neposrednim izvajanjem, ki je sodišču omogočilo, da si ustvari mnenje o verodostojnosti zaslišanih strank in prič.

7. Prvo sodišče je za ugotovitev o neverodostojnosti izpovedb tožeče stranke in njenih prič navedlo tehtne razloge. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti ocene izpovedb pritožnikov in njunih prič. Prvo sodišče je v točkah 16 – 19 obrazložitve zelo natančno analiziralo njihove izpovedbe in z argumentativno močjo pojasnilo razloge za (ne)prepričljivost izpovedb. Na tožeči stranki je materialno dokazno breme glede poskusa vstopa v stanovanje tožene stranke in ogleda stanovanja – to pa mora dokazati s stopnjo prepričanja, kot drugi stopnji materialne resnice. Za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku mora tožeča stranka pravno relevantna dejstva izkazati na stopnji prepričanja, kar pa ji, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni uspelo.

8. Prvo sodišče se je z vso skrbnostjo opredelilo tudi do razhajanj v izpovedbah tožene stranke in njene priče, kot tudi glede razlik o času napovedanega ogleda za dan 21. 4. 2012. Na podlagi širšega konteksta izpovedbe je ugotovilo, da je priča A. A. 30. 5. 2013, ko je izpovedoval glede ogleda 21. 4. 2012, pravzaprav imel v mislih ogled, ki naj bi se opravil 2. 6. 2012. To ugotovitev je prvo sodišče prepričljivo pojasnilo in na podlagi izpovedb ugotovilo, da je bila tožena stranka doma v času obeh predvidenih ogledov.

9. Dodatno težo izpovedbama tožene stranke in priče dajejo tudi posnetki, ki si jih je prvo sodišče ogledalo. Očitek tožene stranke, da so posnetki lažni in posledično neverodostojni, ni utemeljen. Takšnih zatrjevanj tožena stranka tekom postopka ni izkazala. Prvo sodišče je k oceni posnetkov pristopilo zelo analitično: specificirano je navedlo vsak posnetek in obrazložilo svoje zaključke o verodostojnosti posnetkov. Izpovedba tožene stranke, kot tudi z njene strani predlagane priče in predloženi posnetki tvorijo sklenjen dokazni krog, ki s prepričljivostjo potrjuje zatrjevanja tožene stranke, da tožeča stranka 21. 4. 2012 in 2. 6. 2012 ni poskušala opraviti vnaprej predvidenega ogleda stanovanja, do katerega je sicer upravičena, skladno z določbo 3. alineje 94. člena Stanovanjskega zakona.

10. Pritožba pravilno opozarja, da videoposnetek z dne 21. 4. 2012 ne more biti kronski dokaz o tem, da tožeča stranka ob dogovorjeni uri ni poskušala opraviti ogleda stanovanja tožene stranke. Močnejši dokaz predstavljajo posnetki z dne 2. 6. 2012, pri katerih se, kot pravilno poudarja pritožba, čas, naveden kot čas posameznega posnetka, sicer res ne ujema s časom, ko naj bi se ogled opravljal, pa tudi ne s časom, ki je na posnetku razviden iz posnete ročne in stenske ure. Da pa je bil posnetek narejen na dan in v času, ko naj bi se opravljal ogled, je sodišče razbralo iz same vsebine posnetka, in to v točki 23 obrazložitve zelo logično in življenjsko prepričljivo pojasnilo.

11. Tožeča stranka svojih zatrjevanj o možni nastavljivosti zapisa časa na ročni in stenski uri ter oddaj preko storitve SIOL BOX ni izkazala. Tudi vprašanje razumevanja pojma „hodnik“ na samo pravilnost in zakonitost sodbe nima vpliva. Pomemben je tudi neposredni vtis, ki ga je sodišče zaznalo ob zaslišanju pravdnih strank in prič ter številne nedoslednosti v izpovedbah tožeče stranke in njenih prič, na katere je prvo sodišče opozorilo, in pri tem izpostavilo nelogičnost, da bi si družinski člani tožeče stranke potek začetka ogledov zapomnili tako različno.

12. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka pritožbenih stroškov odgovora na pritožbo ni specificirano priglasila, zato sodišče o njih ni odločalo. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

Op. št. (1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP