Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kadar tožnik od lastnika, ki mu je bilo stanovanje vrnjeno z denacionalizacijo, zahteva sklenitev najemne pogodbe, je zavarovanje z začasno odredbo, s katero naj se tožencu prepove sklenitev take pogodbe s tretjo osebo, brez podlage, ker tožnika, ki kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice stanovanje zaseda, ščitijo določila SZ o pogojih za oddajo v najem.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Stroške odgovora na pritožbo nosijo toženke same.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženkam do pravnomočnosti te pravde prepovedalo vsako razpolaganje in upravljanje s stanovanjem, ki ga tožnik zaseda v pritličju hiše na ulici X 4 v Ljubljani, vključno s shrambo in drvarnico na dvorišču, prepovedalo pa bi se toženkam tudi skleniti s komerkoli drugim najemno ali prodajno pogodbo za to stanovanje, prepoved razpolaganja pa vpisala v zemljiško knjigo.
Tožnik se proti sklepu pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je s sprejeto odločitvijo njegov pravni položaj poslabšan. Zaradi določil ZPP bo v primeru, če bodo toženke z nepremičnino razpolagale, prekludiran glede navajanja dejstev in dokazov, prisiljen pa bo v nove in nove spremembe zahtevka. Onemogočeno mu bo tudi uveljavljanje predkupne pravice, ki mu kot prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice gre po 18. in 19. členu SZ. Pri vsem tem pa gre tudi za preprečitev uporabe sile, saj toženke v dopisih tožniku grozijo s psihičnimi pritiski in izvedbo določenih dejanj na skupnem funkcionalnem zemljišču. Izpodbijani sklep naj se torej spremeni tako, da se predlagana začasna odredba izda.
Toženke v odgovoru na pritožbo opozarjajo na določila 2. odst. 386. člena ZPP, 16. in 141. člena SZ, 508. člena ZOR in 272. člena ZIZ, v zvezi s katerimi so vse tožnikove trditve pravno zmotne in naj se zato izpodbijani sklep potrdi.
Pritožba ni utemeljena.
Tožnik kot imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91-I-23/96) od toženk, ki so to stanovanje pridobile v last po denacionalizaciji, v tej pravdi zahteva sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino. V sedanji situaciji, ko torej stanovanje zaseda na podlagi stanovanjske pogodbe v smislu prejšnjih predpisov - ZSR/82, so torej njegove pravice in pravni položaj zaščitene že po določbah Stanovanjskega zakona. Ta v 42. členu določa, da mora lastnik stanovanja izročiti stanovanje kot predmet najema po najemni pogodbi v stanju, ki najemniku omogoča normalno uporabo stanovanja, skladno z veljavnimi normativi in standardi. To praktično nedvomno pomeni, da lahko v najem odda le prazno stanovanje, saj ga mora najemniku izročiti v posest. Toženke torej že po samem zakonu najemne pogodbe s tretjo osebo za stanovanje, ki ga zaseda tožnik, ne morejo veljavno skleniti, zato je predlagana prepoved v tej smeri brezpredmetna. Enako pa velja tudi glede morebitnega uveljavljanja predkupne (oz. odkupne) pravice. Čeprav sicer tožnik takega zahtevka ni postavil, kar v sedanji fazi postopka seveda izključuje predlagano zavarovanje s prepovedjo razpolaganja z nepremičnino, pa ni odveč pojasniti, da so tožnikova upravičenja na tem področju prav tako varovana že z določbo 10. odst. 125. člena Stanovanjskega zakona, ki lastniku z denacionalizacijo vrnjenega stanovanja, ki odkloni prodajo prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice (celo pod pogoji SZ), za pet let po odklonitvi prepoveduje odsvojitev stanovanja s pravnimi posli med živimi. Uporabe sile oz. grožnje z njo tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navajal, zato tega razloga v pritožbi ne more uveljavljati. Tožnikove procesne pravice pa so varovane po določilih 190. člena in 2. odst. 286. člena ZPP.
Iz navedenih razlogov je torej odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe pravilna, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (člen 365, tč. 2 ZPP).
Izrek o stroških odgovora na pritožbo temelji na določilu 366. člena ZPP, po katerem tak odgovor, ko gre za sklep, ni predviden.