31. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 16. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cpg 1053/2002 z dne 10. 11. 2004 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. Pg 207/2001 z dne 5. 7. 2002 in s popravnim sklepom št. Pg 207/2001 z dne 27. 9. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je pritožnik (v gospodarskem sporu toženec) od pravnomočnosti sodbe izključen iz družbe C., d. o. o., V.. Njegovo pritožbo je Višje sodišče zavrnilo. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da pritožnik pred vložitvijo tožbe na njegovo izključitev ni veljavno izstopil iz družbe, saj za pogodbeni izstop ni imel podlage v družbeni pogodbi. Zato bi bil po mnenju Višjega sodišča izstop iz družbe mogoč le s tožbo.

Pritožnik ne soglaša z navedenim stališčem sodišč. Sodiščema očita arbitrarnost. V ustavni pritožbi vztraja, da je lahko veljavno izstopil iz družbe, ker naj bi mu to dopuščala družbena pogodba in pojasnjuje zakaj. Sodiščema očita, da sta zmotno uporabili materialno pravo, zlasti prvi odstavek 436. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD). Navaja, da je sodišče prejudiciralo odločitev v zadevi s tem, ko je zadevo opredelilo kot gospodarski spor in ne kot pravdo, saj je ves čas zatrjeval, da ni več družbenik. Zato naj bi mu sodišče odvzelo tudi pravico do revizije, saj je za gospodarske spore zakonsko določen prag za dovoljenost revizije bistveno višji. S temi navedbami utemeljuje kršitev 2., 22., 23. in 25. člena Ustave. Svoj pravni interes utemeljuje z nepopravljivo škodo, ki naj bi jo utrpel z izključitvijo iz družbe.

B.

Z vidika kršitve 22. člena Ustave, bi lahko bil pomemben očitek pritožnika, da je bilo ravnanje sodišča pri opredelitvi zadeve arbitrarno. Vendar je ta očitek neutemeljen. V obravnavanem primeru gre za tožbo na izključitev družbenika iz družbe, ki je klasičen gospodarski spor in ne za zahtevek o ugotovitvi veljavnosti izstopa pritožnika iz družbe. Vprašanje veljavnosti izstopa iz družbe je tako bilo le predhodno vprašanje pri odločanju o izključitvi pritožnika iz družbe.

Arbitrarnost očita pritožnik tudi stališču, da ni mogel veljavno izstopiti iz družbe. Tudi ta očitek ni utemeljen. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa Višjemu sodišču ni mogoče očitati. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je Višje sodišče (enako kot sodišče prve stopnje) ugotovilo, da pogodbeni izstop iz družbe ni bil mogoč, ker ga družbena pogodba ne ureja v zadostni meri in bi pritožnik moral zahtevati izstop s tožbo. V obravnavanem primeru je to stališče razumno in s pravnimi argumenti utemeljilo že sodišče prve stopnje, v izpodbijani odločitvi ga je sprejelo tudi Višje sodišče, pri tem pa pojasnilo, zakaj ga sprejema. V samo pravilnost presoje sodišč pa se Ustavno sodišče ne more spuščati, ker ni naloga Ustavnega sodišča presojati, ali sta sodišči pravilno uporabili družbeno pogodbo in 436. člen ZGD, ki na raven človekovih pravic ne segata. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zgolj dejstvo, da se pritožnik z izpodbijano odločitvijo ne strinja in da pravo razume drugače od sodišč, pa tudi ne utemeljuje zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave.

Pravica iz 25. člena Ustave pritožniku ni mogla biti kršena z opredelitvijo zadeve kot gospodarskega spora. Iz tega člena Ustave izhaja pravica do sodnega postopka na dveh stopnjah, ta pravica je bila v obravnavani zadevi zagotovljena.

Kršitev pravice iz 23. člena Ustave pritožnik le zatrjuje, vendar je v ustavni pritožbi ne obrazloži. Zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić