Jedro

V pravdnem postopku, ki se nadaljuje po dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, tvori tožbo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine skupaj s prvo pripravljalno vlogo.

Tožeča stranka bi morala zahtevati plačilo na poseben transakcijski račun etažnih lastnikov, kjer se zbirajo sredstva rezervnega sklada, in ne na račun upravnika.

Razpolagalna sposobnost etažnih lastnikov je zaradi stroge namenskosti in nepovratnosti sredstev rezervnega sklada zelo omejena. Kakršen koli prenos materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov na sredstvih rezervnega sklada mimo dovoljenih namenov uporabe, ki so izrecno in kogentno določeni, ni dovoljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži plačilo terjatve po predlogu za izvršbo v znesku 859,53 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da v roku 8 dni toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 686,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka odločitve sodišča ne sprejema in vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sámo odloči o zadevi; podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vračilo zadeve sodišču v novo odločanje pred drugim sodnikom.

Prejšnji upravnik je napravil napako in napačno vložil predlog za izvršbo v svojem imenu. Novi upravnik je vztrajal pri vloženi izvršbi in predlagal spremembo tožeče stranke, zato gre za subjektivno spremembo stranke na aktivni strani, ki bi jo moralo sodišče izjemoma dopustiti in o tem izdati poseben sklep. Napačna je presoja sodišča, da tožeča stranka ni oblikovala tožbenega zahtevka tako, da bi zahtevala plačilo na račun rezervnega sklada etažnih lastnikov, ki ga vodi nov upravnik. Ker tožeča stranka vztraja, da sklep o izvršbi ostane v veljavi, to pomeni, da vztraja pri dajatvenem zahtevku vplačila v rezervni sklad. Noben predpis ne določa, da mora upnik tožbeni zahtevek po razveljavitvi sklepa o izvršbi formulirati na novo. Navedba računa rezervnega sklada ni obligatorna vsebina tožbenega zahtevka. Sodišče ni navedlo nobenega predpisa za takšno stališče. Aktivno legitimirana stranka za izterjavo sredstev je skupnost etažnih lastnikov in ne upravnik. Etažni lastniki nimajo svojega transakcijskega računa, ta zato niti ne more biti naveden v tožbenem zahtevku. Nosilci materialnih upravičenj so etažni lastniki, zato sprememba upravnika in številka računa nimajo nobenega vpliva na izterjavo sredstev od dolžnika. Številka transakcijskega računa, navedena v sodbi, se lahko ob spremembi upravnika tudi spremeni, kar bi potemtakem onemogočilo uspešno izvršbo. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za zavrnitev zahtevka ni bistveno, da je prejšnji upravnik vodil dva ločena rezervna sklada, niti ali so za tožbo aktivno legitimirani vsi navedeni etažni lastniki. Sodišče se ni opredelilo do trditev v tč. III dopolnitve tožbe, kjer je tožeča stranka obrazloženo pojasnila višino prispevka 0,25 EUR na m2. Starostnemu razredu stavbe tožena stranka ni ugovarjala. Ker se do teh trditev tožeče stranke sodišče ni opredelilo, je bistveno kršilo določbo pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je uporabilo materialne predpise in ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča. 3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem pravdnem postopku od tožene stranke kot etažne lastnice ½ stanovanja ID znak 000-151 zahtevala vplačilo dolgovanih sredstev rezervnega sklada.

6. Sodišče je o tožbenem zahtevku že določilo s sodbo in sklepom V P 000/2020 z dne 5. 5. 2021, ki jo je naslovno sodišče s sklepom I Cp 1334/2021 z dne 22. 10. 2021 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje.

7. Po ponovni presoji pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, vendar deloma obrazložilo z napačnimi razlogi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja oz. je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbenemu sodišču, razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).

9. Napačni so razlogi v izpodbijani sodbi in pritožbeno stališče tožeče stranke, da je v konkretnem primeru prišlo do spremembe pravdne stranke na aktivni strani, o čemer bi bilo treba izdati poseben sklep. Konkretni postopek se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru tožene stranke zoper izdani sklep o izvršbi je sodišče s sklepom z dne 2. 7. 2020 odločilo, da se navedeni sklep o izvršbi v celoti razveljavi, o zahtevku in stroških pa se bo odločalo v pravdnem postopku. Vrhovno sodišče RS1 je že v več odločbah zavzelo jasno stališče, da v pravdnem postopku, ki se nadaljuje po dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, tvori tožbo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik – v pravdnem postopku tožnik – navede dejansko podlago obveznosti dolžnika oz. v pravdnem postopku toženca.

10. To pomeni, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in prva pripravljalna vloga tožeče stranke, ki se obravnava kot dopolnitev tožbe, skupaj upoštevata kot tožba. Prva pripravljalna vloga, v kateri upnik, sedaj tožnik, navede dejansko podlago dolžnikove, sedaj toženčeve obveznosti, šele tvori tožbo. Navedbe tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe), (1) da se predmetna pravda nanaša na izterjavo sredstev rezervnega sklada, (2) da imajo materialnopravna upravičenja za vložitev takšne tožbe etažni lastniki, ter predlog, (3) da se ustrezno spremeni oznaka tožeče stranke in se skupnosti etažnih lastnikov prizna status stranke v postopku, ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del. Navedb tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi, ni mogoče označiti kot spremembo tožbe, saj tožeča stranka tedaj še ni izčrpala svoje pravice, da navede dejansko in pravno podlago svojega zahtevka. Prav tako še ni izčrpala pravice, da se izjasni in navede subjektiviteto tožeče stranke. Gre za posebne okoliščine, ko dve vlogi skupno predstavljata tožbo. Iz predloga za izvršbo in prve pripravljalne vloge (dopolnitev tožbe), ki ju je treba obravnavati enotno kot neločljiva sestavna dela tožbe, v konkretnem primeru jasno izhaja, da na strani tožeče stranke nastopajo etažni lastniki in ne prejšnji upravnik, ki je vložil predlog za izvršbo. Zato v tem pravdnem postopku z dopolnitvijo tožbe ni prišlo do spremembe tožeče stranke.

11. Pomanjkljivo trditveno podlago iz predloga za izvršbo je tožeča stranka dopolnila. Podala je trditve o tem, da zahtevani znesek predstavlja sredstva rezervnega sklada ter da se zahtevek nanaša na plačilo prispevka v rezervni sklad. Navedla je, da je dolžan upravnik v imenu in za račun vsakokratnih etažnih lastnikov ta sredstva izterjati, hkrati pa je postavila tudi tožbeni predlog, da ostane sklep o izvršbi v veljavi. Ob enotni in skupni obravnavi predloga za izvršbo in prve pripravljalne vloge (dopolnitve tožbe) je razumeti, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo sredstev na poseben račun prejšnjega upravnika, naveden v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Pritožbeno sodišče se v tem delu sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe v tč. 18 obrazložitve, da gre za napačno postavljen tožbeni zahtevek. Tožeča stranka bi namreč morala zahtevati plačilo na poseben transakcijski račun etažnih lastnikov, kjer se zbirajo sredstva rezervnega sklada (prvi odstavek 42. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1) in ne na račun upravnika.

12. Po ponovni preučitvi procesnega gradiva pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča, da v konkretnih okoliščinah niso bili podani utemeljeni razlogi, ki bi sodišču v okviru materialno procesnega vodstva nalagali, da tožečo stranko opozori na nepravilno postavljen tožbeni zahtevek. Tožena stranka je že v ugovoru opozarjala na nepravilnosti v zvezi s transakcijskim računom. Obe pravdni stranki sta imeli kvalificiranega pooblaščenca, postopek pa se je vodil po posebnih določbah za spor majhne vrednosti. Tožeča stranka takšnih zaključkov sodišča v pritožbi niti ne izpodbija, ampak navaja, da navedba računa rezervnega sklada ni obligatorna vsebina tožbenega zahtevka, saj so plačilo zahtevali etažni lastniki in ne upravnik. Takšno stališče pa je glede na zakonske določbe in utrjeno sodno prakso napačno.

13. Ureditev v zvezi s sredstvi rezervnega sklada je posebna. Sredstva so strogo namenska in jih je mogoče uporabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem načrtu vzdrževanja, kakor tudi za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije, za plačilo izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, za odplačevanje v te namene najetih posojil in za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad (prvi odstavek 44. člena SZ-1 in četrti odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Prav tako se zbrana sredstva iz naslova rezervnega sklada lahko porabijo samo namensko za potrebe posamezne večstanovanjske stavbe (drugi odstavek 63. člena SZ-1). Sredstva rezervnega sklada so nepovratna in nedeljiva, saj etažni lastnik nima pravice zahtevati vračila vplačil v rezervni sklad, niti zahtevati delitve (peti odstavek 119. člena SPZ). Na premoženje rezervnega sklada je dovoljena izvršba samo za plačilo obveznosti iz pravnih poslov, sklenjenih v skladu s prvim odstavkom 44. člena SZ-1. Posebna je tudi določba, da mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu (prvi odstavek 42. člena SZ-1 in drugi odstavek 119. člena SPZ). Upravnik v sodnem postopku zato ne more zahtevati plačila sredstev rezervnega sklada na kakšen drug račun, kot tisti, o katerem govori prvi odstavek 42. člena SZ-1, saj za to ni nobenih utemeljenih razlogov. Pravilna in popolna izpolnitev v izvršbi ali pravdi za plačilo sredstev rezervnega sklada je torej izključno plačilo na prav poseben transakcijski račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1.2

14. Razpolagalna sposobnost etažnih lastnikov je zaradi stroge namenskosti in nepovratnosti sredstev rezervnega sklada zelo omejena. Kakršen koli prenos materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov na sredstvih rezervnega sklada mimo dovoljenih namenov uporabe, ki so izrecno in kogentno določeni v prvem odstavku 44. člena SZ-1 in četrtem odstavku 119. člena SPZ, tako ni dovoljen. Etažni lastniki, ki zahtevajo plačilo sredstev rezervnega sklada, morajo zato že v tožbenem zahtevku navesti poseben transakcijski račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1. Čeprav so materialno upravičeni, da od dolžnika terjajo neplačana sredstva rezervnega sklada, pa zaradi posebne ureditve in stroge namenskosti s sredstvi ne morejo prosto razpolagati in mora že iz izreka sodbe (ki postane pravnomočen) jasno izhajati, kam naj se ta sredstva nakažejo. V nasprotnem bi etažni lastniki lahko z nakazanimi sredstvi prosto razpolagali.

15. Razjasnitvi, ali gre za sredstva rezervnega sklada in obveznost vplačila sredstev na poseben transakcijski račun (skladno z zakonskimi kongentnimi določbami), je namenjen pravdni in ne izvršilni postopek. Morebitna sprememba številke posebnega transakcijskega računa, kjer se zbirajo sredstva rezervnega sklada, po izdaji sodbe, pa ni ovira za izvršitev sodbe v izvršilnem postopku.

16. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje podrobne in prepričljive razloge o tem, zakaj je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Glavni in bistveni razlog za zavrnitev zahtevka – napačen tožbeni zahtevek – je sodišče prve stopnje podrobno in prepričljivo obrazložilo. Podredno (obiter dictum) pa je navedlo še dodatne razloge, ki bi prav tako narekovali zavrnitev zahtevka.

17. Zahtevek je bil pravilno zavrnjen že iz prej pojasnjenega razloga, zato so se ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dodatne razloge za zavrnitev zahtevka (dva rezervna sklada, domnevno neustrezen sklep etažnih lastnikov in nepojasnjen način izračuna prispevka), izkazale kot nebistvene in pravno neupoštevne za odločitev v zadevi; pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker pritožbeni in uradoma upoštevni razlogi niso podani (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi povračila pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Prim. sodba VSRS III Ips 69/2011 z dne 21. 5. 2013, sodba VSRS II Ips 209/2012 z dne 8. 1. 2015. 2 Prim. sodba in sklep VSRS II Ips 263/2015 z dne 04.04.2016