Jedro

Ugovor, v katerem je pritožnik (dolžnik) navedel, da je obveznost plačal in predlagal lastno zaslišanje, ni obrazložen. Zatrjevano dejstvo mora biti konkretizirano - ne zadošča le zatrjevanje abstraktnega zakonskega dejanskega stanu (obveznost sem izpolnil s plačilom). Konkretizacija trditve o plačilu je pomembna tudi zaradi časovnih omejitev pravno pomembnih trditev iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na popolno odsotnost pravno pomembnih trditev in neprimernost predlaganega dokaza (zaslišanje dolžnika). Dokazni predlog je bil dan v informativne namene, zato ga sodišče upravičeno ni izvedlo.

Upniku je treba vročiti v odgovor le obrazložen ugovor, zato sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane relativno bistvene kršitve določb postopka, ko je odločilo, ne da bi ugovor vročilo upniku v odgovor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik krije sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I) zavrnilo dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi in (II) odločilo, da sam krije svoje ugovorne stroške.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik po začasni zastopnici. Uveljavlja vse pritožbene razloge.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo terjatve, ki je izkazana z izvršilnim naslovom, tj. sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je pravnomočen in izvršljiv. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ugovor, v katerem je pritožnik (dolžnik) navedel, da je obveznost plačal in predlagal lastno zaslišanje, ni obrazložen. Dolžnik mora v okviru ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova iz 8. točke 55. člena ZIZ navesti dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje obstoj ugovornega razloga po 8. točki 55. člena ZIZ (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Zatrjevano dejstvo mora biti konkretizirano – ne zadošča le zatrjevanje abstraktnega zakonskega dejanskega stanu (obveznost sem izpolnil s plačilom). V primeru plačila med drugim tudi kdaj, koliko, komu in predvsem kako je plačal. Zlasti v primeru, kot je ta: izvršba poteka na podlagi izvršilnega naslova (gl. časovno omejitev ugovornega razloga iz 8. točke 55. člena ZIZ), upnik oziroma njegov pravni predhodnik v času do ugovora pa je bila banka, zato je način plačila jasen. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na popolno odsotnost pravno pomembnih trditev in neprimernost predlaganega dokaza (zaslišanje dolžnika; gl. 9. točko obrazložitve). Dokazni predlog je bil dan v informativne namene, zato ga sodišče upravičeno ni izvedlo (prim. 213. člen ZPP). Pritožbena trditev, da je obveznost plačal v celoti, ne spremeni ničesar.

5. Sodišče prve stopnje je v 10. do 12. točki obrazložitve razložilo, zakaj je zavrnilo ugovor zastaranja. Pritožbena trditev, da na ta pravno pomembni ugovor ni odgovorilo, ni utemeljena. Kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Upniku je treba vročiti v odgovor le obrazložen ugovor (tretji odstavek 53. člena ZIZ), zato sodišče prve stopnje tudi ni storilo zatrjevane relativno bistvene kršitve določb postopka, ko je odločilo, ne da bi ugovor vročilo upniku v odgovor.

6. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Pritožbeni razlogi iz drugega odstavka 350. člena ZPP niso podani. Odločitev višjega sodišča temelji na 2. točki 365. člena ZPP.

7. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ.