Jedro

Ker se toženka ni odločila za uveljavljanje svojega večjega deleža na skupnem premoženju, ga sodišče tudi ne bi smelo ugotavljati, saj je tožnik pri svojem zahtevku izhajal iz zakonske domneve o enakih deležih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Opis zadeve in odločitev sodišča prve stopnje: Pravdni stranki sta bivša izvenzakonska partnerja. Tožnik je zahteval ugotovitev, da v skupno premoženje sodijo stanovanje na S., garaža ter nepremičnina parc. št. 471/2 k. o. K. (v nadaljevanju tudi počitniška hišica na D.). Odločitev o prvem delu skupnega premoženja (stanovanju in garaži) ter odločitev o tem, da v skupno premoženje sodi tudi parcela št. 471/2 k. o. K. je postala pravnomočna s sodbo tega sodišča I Cp 228/2008 z dne 27. 8. 2008. V ponovljenem postopku je sodišče odločalo le še o deležih na nepremičnini parc. št. 471/2 k. o. K. in zahtevku na plačilo polovice zneska, ki ga je toženka pridobila z oddajanjem te nepremičnine.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

1. ugotovilo, da znaša delež tožnika na nepremičnini, parc. št. 471/2 – travnik v izmeri 245 m2, stanovanjska stavba v izmeri 22 m2, vpisani pri z. k. vložku 2198 k.o. K., ½ in da je toženka tožniku dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo,

2. da je toženka dolžna tožniku plačati 3.222,00 EUR z zamudnimi obrestmi, kot jih priznava NLB za hranilne vloge na vpogled za evre, vendar le do višine zakonskih zamudnih obresti, od dne vložitve tožbe; višji zahtevek iz naslova uporabnine pa zavrnilo,

3. odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj obsežno povzema navedbe pravdnih strank, se spušča v dele zahtevka, o katerih je že odločeno, navaja teoretične konstrukcije, ki naj bi jih ponujala zakonodaja in sodna praksa, odločilnih razlogov pa ni.

Glede deleža na še sporni počitniški hišici pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. V tem delu pritožbe toženka vztraja pri prvotnem stališču, da v obdobju, ko je kupila sporno nepremičnino, tožnik ni imel lastnih dohodkov in da v tem obdobju med njima ni bila vzpostavljena ekonomska skupnost. V tem času prispevek tožnika ni obstajal in ga ni mogoče vrednotiti. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ne upošteva prispevka toženkine matere k nakupu hišice in zakaj ne upošteva prispevkov njenih sestra. Tudi ni jasno, zakaj sodišče ne verjame toženki, da je v nakup hišice vložila svoje izključne prihranke. Pritožnica izpodbija dokaze o podatkih na tožnikovem žiro računu, ki jih je predložil tožnik sam in meni, da bi jih moralo pridobiti sodišče s poizvedbami.

Toženka navaja, da se sodišče prve stopnje sicer sklicuje na določbo 2. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1), a ga ne uporabi ustrezno. Pritožbenih navedb o tem, česa sodišče pri določitvi deležev ni upoštevalo, pa bi moralo, glede na naravo odločitve pritožbeno sodišče, natančneje ne povzema.

Pritožnica ne razume, zakaj se sodišču ne zdi pomembno, da je tožnik od leta 1999 dalje v hišici na B. stanoval z novo prijateljico, pa za uporabo hišice ni plačeval ničesar, vse stroške vode, elektrike in prispevka za mestno zemljišče je celo plačevala toženka.

Toženka glede odločitve sodišča, da mora tožniku plačati 3.222,00 EUR meni, da je sodišče v tem delu enostavno sledilo tožbenim navedbam. Edini dokaz, ki naj bi tožbene navedbe potrjeval, naj bi bila izpoved ene od zaslišanih prič. Sodišče te izpovedi ni ustrezno ocenilo in je ni primerjalo z drugimi izpovedmi. Pritožnici ni jasno, zakaj sodišča ni prepričala njena izpoved, da je dohodek, ki ga je dobivala ob oddaji nepremičnine na B., le pokrival njene stroške, ki so se nanašali na elektriko, vodo in tekoča popravila. Če bi sodišče priznavalo kakršnokoli uporabnino, bi jo moralo opredeliti kot korist, ki je toženki ostala. Toženka ni imela od zatrjevane najemnine nobene koristi. Popolnoma neobrazloženo je sodišče sledilo trditvam, da naj bi bila najemnina za hišico toliko, kot je izpovedala priča. Sodišče ni presojalo, ali je ta znesek primeren, ni odbijalo stroškov. Tožnik bi moral dokazati, da je nepremičnina sposobna prinesti koristi z oddajanjem v višini, kot jo zatrjuje. Brez strokovne presoje z izvedencem tega ni mogoče ocenjevati.

Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

O očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka: Izpodbijana sodba je res obsežna, še posebej v delu, ko sodišče nepotrebno natančno povzema trditve pravdnih strank. Ne glede na to pa vsebuje tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni. Iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati, v katerem delu naj bi se obrazložitev spuščala v dele zahtevka, o katerih je že odločeno. Pritožbeno sodišče česa takšnega ne zazna. Sodišče je odločilo in obrazložilo odločitev o še spornih delih zahtevka, to je o deležu pravdnih strank na počitniški hišici na D. ter o zahtevku na povrnitev ½ najemnine, ki jo je toženka prejela, ker je v času po razpadu izvenzakonske skupnosti oddajala počitniško hišico. Razlogi o teh dveh delih tožbenega zahtevka niso nejasni, očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti, torej ni utemeljen.

O deležu na počitniški hišici na D.: V tem delu je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo, vendar pa ne glede na to o tožbenem zahtevku pravilno odločilo.

Pritožbeno sodišče opozarja, da je treba pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju vselej izhajati iz zakonske domneve, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, če ne dokažeta, da sta k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju (59. člen ZZZDR). Tožnik je zatrjeval, da sporna nepremičnina spada v skupno premoženje, toženka pa da spada v njeno posebno premoženje. Višje sodišče je v odločbi z dne 27. 8. 2008 razsodilo, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje. Poudarilo je tudi, da toženka glede na določbo 59. člena ZZZDR sicer lahko dokazuje, da je njen delež na skupnem premoženju večji od ½, vendar pa sodišče, ki je vezano na postavljeni tožbeni zahtevek, toženki v okviru tožbe, s katero tožnik zahteva, da se ugotovi, da sta deleža pravdnih strank enaka, ne more priznati več kot polovičnega deleža na skupnem premoženju (2). Ker toženka nasprotne tožbe, s katero bi uveljavljala, da je njen delež na skupnem premoženju večji od ½, ni vložila, je sodišče lahko odločilo le v skladu z zakonsko domnevo, ki jo določa 59. člen ZZZDR.

Sodišče prve stopnje meni, da je toženkin položaj v obravnavani zadevi drugačen (da je torej mogoče o njeni trditvi, da je njen delež na skupnem premoženju večji od ½, odločati zgolj na podlagi ugovora), ker je le ona vpisana v zemljiško knjigo kot izključna lastnica sporne nepremičnine. Takšno stališče pa ni pravilno. Kadar je v zemljiško knjigo vpisan le eden od zakoncev kot izključni lastnik, v resnici pa gre za zunajknjižno skupno premoženje in tudi skupno lastnino, je takšna vknjižba materialnopravno neskladna ne le glede višine solastniških deležev, ampak tudi v kvalitativnem smislu. Bistvena prvina skupne lastnine je (v nasprotju s solastnino) tudi nedoločenost deležev. Skupna lastnina je v vsebinskem smislu torej bistveno drugačne narave kot solastnina ali izključna lastnina. Posledica ugotovitve, da tako vpisana nepremičnina, v resnici predstavlja skupno lastnino, v celoti nadomešča vse kvalitativne prvine doslej (napačno) vknjižene izključne lastnine. Takšna ugotovitev se ne razteza le na domnevni del (se pravi polovični del) tistega, ki toži (v tem primeru torej na tožnikov del), ampak na celoten objekt stvarnega prava. Toženka se torej ni mogla zanašati na to, da je doslej tako ali tako vknjižena kot izključna lastnica. Ugotovitev, da je nepremičnina v resnici del skupnega premoženja in s tem v celoti skupna lastnina, vzpostavlja tudi pravilo o nedoločenosti deležev. Ko se nato v pravdi, kakršna je tudi ta, ti deleži določajo, je izhodiščna domneva, da sta deleža strank enaka (3). Sodišče lahko odloči drugače le v okviru postavljenih tožbenih zahtevkov tako na eni kot na drugi strani. Takšnega zahtevka s toženkine strani ni bilo, zato je odveč vsako razpravljanje o tem, kaj je in česa ni sodišče prve stopnje ugotavljalo pri presoji deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Toženki glede na postavljeni zahtevek ne more pripasti več kot ½.

Glede na to, da gre za področje, na katerem sodna praksa ni povsem enotna, je sodišče razloge za svoje stališče podalo obsežneje. Pri tem še pojasnjuje, da je isto sodišče enako stališče zavzelo tudi v odločbah I Cp 4185/2008 z dne 26.3.2009, I Cp 2233/2008 z dne 17.12.2008 in I Cp 2630/2008 z dne 10.9.2008. Glede odločb, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, pa je treba poudariti, da je stališče, za katerega se zavzema sodišče prve stopnje, izrecno podano le v odločbi I Cp 1186/2005 z dne 1.2.2006, vendar nikakor ni zavzeto kot nosilni razlog, saj je šlo v tisti zadevi prav za nasprotno situacijo (4). V odločbah II Ips 423/2006 in II Ips 58/2006, na kateri se prav tako sklicuje sodišče prve stopnje, stališče, za katerega se sklicujoč nanju zavzema, sploh ni zavzeto. Iz odločbe I Cp 624/2005 (5) (oziroma iz odločbe sodišča prve stopnje v tej zadevi) pa celo izhaja, da je bila v tej zadevi v situaciji, enaki kot je obravnavana, vložena nasprotna tožba, ki so jo sodišča obravnavala. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso torej ni na mestu.

O plačilu 3.222,00 EUR: Tožnik je v tožbi trdil, da je toženka počitniško hišico na D. vsaj 18 mesecev oddajala za 358,00 EUR mesečno. Edini pravočasen toženkin ugovor na takšne trditve in z njimi povezan zahtevek je bil, da v zvezi z nepremičnino tožniku nič ne pripada, saj je toženka izključna lastnica, da naj tožnik pove, kdo so bili najemniki in da hišica predstavlja zgolj provizorij. Ko je bila toženka zaslišana, je potrdila, da je nepremičnino dejansko oddajala.

Glede na to je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožniku povrniti sorazmerni del koristi, ki jo je pridobila, ker je v času po prenehanju izvenzakonske skupnosti oddajala skupno počitniško hišico, pravilna. Ni namreč pomembno, koliko je mogoče zaslužiti z oddajanjem hišice, ampak le, koliko je toženka prejemala. Tožbeni trditvi, da je prejemala 358,00 EUR mesečno toženka ni pravočasno nasprotovala. Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca je bila torej že zato utemeljena. Tega, koliko je toženka prejemala, pa z izvedencem niti ni mogoče dokazati.

Toženka je ob zaslišanju res izpovedala, da je znašala najemnina le toliko, kot so znašali stroški, vendar pa njena izpoved manjkajočega ugovora oz. trditev v tej smeri ne more nadomestiti.

Sodišče prve stopnje se pravilno ni ukvarjalo s toženkinimi trditvami o tem, da je tožnik nekaj časa sam uporabljal isto nepremičnino. Sodišče mora odločati v okviru postavljenih zahtevkov. Tožbenega zahtevka, ki bi izviral iz tožnikove uporabe stvari, pa toženka ni postavila.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo: Pritožbeni razlogi torej niso podani. Višje sodišče tudi ni našlo kakšne od kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (6) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških: Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške. Odločitev o tem temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Z vložitvijo odgovora na tožbo tožnik ni mogel v ničemer spremeniti svojega procesnega položaja, zato odgovor ni bil potreben in tožnik sam krije stroške zanj.

(1) Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; v nadaljevanju ZZZDR

(2) Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v pravnem mnenju, sprejetem na občni seji 21. in 22.12.1992 (Poročilo VSS 2/92, str. 16).

(3) Takšne razloge je podalo Višje sodišče v Ljubljani v obrazložitvi sklepa I Cp 4185/2008 z dne 26.3.2009. (4) Toženec ni bil vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi in sodišče je poudarilo, da bi moral vložiti nasprotno tožbo.

(5) O reviziji zoper to je bilo odločeno s sodbo II Ips 58/2006. (6) Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo in Uradni list RS, št. 45/2008; v nadaljevanju ZPP.