Jedro

Na podlagi trditve, da je nekdo nekaj plačal prostovoljno, ne da bi bilo zatrjevano, da je vedel, da plačila ne dolguje, še ni mogoče odločiti, da po 211. členu ZOR tega nima pravice zahtevati nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od 7.192,00 SIT od 26.2.1992 do 21.7.1992 ter izvršilne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in predlagala njeno razveljavitev. Trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo stališča, da plačilo vtoževane glavnice ne pomeni priznanja višje obrestne mere od zakonite. Meni ravno nasprotno in zato po njenem stališču tožena stranka po določbi 221. člena ZOR (misli verjetno na 211. člen ZOR) nima pravice zahtevati vrnitve nečesa, kar je prostovoljno plačala. Meni tudi, da so stroški toženi stranki previsoko odmerjeni.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da plačilo vtoževane glavnice (ki predstavlja zamudne obresti, obračunane po višji obrestni meri od zakonite) ne pomeni priznanja take višje obrestne mere, ne potrebuje dodatne obrazložitve, zato pritožba nima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje tega svojega stališča ni obrazložilo. Sodišče je natančno ugotovilo in v sodbi tudi obrazložilo, kakšna je bila obveznost tožene stranke. Razložilo je tudi svojo ugotovitev, da je tožena stranka svojo obveznost vključno s procesnimi obrestmi, katerih plačilo je sporno v pritožbenem postopku, plačala. Stališče pritožbe, da po 211. členu ZOR ni mogoče zahtevati nazaj nečesa, kar je prostovoljno plačano, pa ni točno. Po tej zakonski določbi namreč tisti, ki je nekaj plačal, nima pravice tega zahtevati nazaj samo, če je vedel, da plačila ne dolguje (razen če si je pridržal tako pravico ali če je plačal, da bi se izognil sili, kar pa v tej zadevi ni pomembno). Tega, da je tožena stranka vedela, da plačila previsoko obračunanih obresti ne dolguje, tožeča stranka nikoli ni trdila, tožena pa je navedla, da je plačala preveč zato, ker takrat še ni imela ustreznega računalniškega programa (torej da ni vedela, da plačuje preveč).

Glede odločitve o pravdnih stroških pritožnica ni konkretno navedla, kateri stroški in za koliko naj bi bili toženi stranki previsoko odmerjeni. Samo s povsem splošno trditvijo v tej smeri pa pritožba ni mogla omajati dovolj jasne in tudi obrazložene odločitve o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od upoštevnih pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.