Jedro

Nihče ne more trditi, da je mislil, da je lastnik, če se je izrecno odrekel temu, da se njegova pravica vpiše v zemljiško knjigo.

Tudi če prepustijo družbeniki premoženje v last (societas quoad sortem), to pomeni, da so vsi družbeniki pridobili (samo) pravni naslov, da postanejo lastniki, to pa bi postali (šele) po pravilih stvarnega prava. Potreben je torej tudi ustrezen modus aquirendi, kar je pri prenosu nepremičnin vpis v zemljiško knjigo

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim so zahtevali ugotovitev, da so vsak do 40/300 solastniki nepremičnine, ki je vpisana v vložek številka 423, k. o. B. S. v., toženca pa skupaj do višine 180/300, in da jim slednja izstavita ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila solastnina tožnikov, sicer bo listino nadomestila sodba. V posledici te odločitve je tožnikom naložilo povrnitev stroškov tožencev v višini 1.995,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je odločilo, ker je ocenilo, da na originaren način (ne z gradnjo ne s priposestvovanjem) tožniki oziroma njihovi pravni predniki niso postali lastniki sporne nepremičnine, zahtevek iz naslova pravnega posla med pravnimi predniki pravdnih strank (družbene pogodbe „zadruge P.“) pa je zastaral. (2) Proti sodbi se pritožujejo tožniki iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) in predlagajo spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njihovemu zahtevku oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, in sicer drugemu sodniku. Priglašajo tudi pritožbene stroške. Očitajo, da v sodbi ni razlogov glede izpovedb prič in listine, s katero je bilo B. B. priznano lastništvo, ter da zaključki o tem, da člani zadruge niso postali lastniki, nasprotujejo vpogledanim zapisnikom. Ni res, da po letu 1966 ni več nobenih zapisnikov, tu je še zapisnik iz l. 1976. Sodba napačno povzema vsebino zapisnika z dne 5. 1. 1952. Pritožniki trdijo, da so s skupno gradnjo, ki je originarni način pridobitve lastnine, člani zadruge postali solastniki, kar jim je S. H. priznaval, in to še pred sklenitvijo dogovora o odplačilu njegovega deleža. V spominskem zapisu je navedeno, da so l. 1935 sklenili kočo razširiti, če bi bil H. edini lastnik, sklep ne bi bil potreben. Ob tem je l. 1936 M. J. zgradil svojo sobo z lastnimi sredstvi (izpoved priče Š.). Člani zadruge so bili vsekakor dobroverni, zapisnik z dne 25. 12. 1955 potrjuje priznanje že obstoječe solastnine. Vsi so ravnali in se obnašali kot lastniki, skrbeli so za kočo, jo vzdrževali, obnavljali. Poznavanje zemljiškoknjižnega stanja zato ne more biti pomembno. Po prepričanju pritožnikov se sklep iz leta 1955 o tem, da S. H. ostane vpisan kot edini lastnik, nanaša izključno na S. H., ki ni več vpisan v zemljiško knjigo, za njegove pravne naslednike pa ne velja. Leta 1966 takšna omejitev ni bila več dogovorjena. Menijo, da je napačen sklep, da družbe ni več, saj je živela in delovala tudi po smrti posameznih članov, ki so vanjo vstopali v skladu z dogovorom. Dogovor z dne 1. 8. 1966 je korekcija prvotnega dogovora iz l. 1952, ki ni bil v celoti realiziran. Pritožniki zapišejo, da uveljavljajo več načinov pridobitve lastninske pravice, pravnoposlovnega in originarnega, kar se ne izključuje, pač pa se potrjuje, zastaranje pa zato ni nastopilo. Končno menijo, da nekaterih pomembnih dokazov sodba ne omenja ali pa jih povzema napačno, nekatere navedbe v sodbi pa so same sebi nasprotne.

(3) Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v celoti ugotovilo relevantno dejansko stanje, nato pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer očitanih kršitev pravil postopka ni zagrešilo.

(6) Pravno odločilna dejstva, ki jih je v obravnavanem primeru ugotovilo prvostopenjsko sodišče, so sledeča: leta 1932 se je pok. S. H., pravni prednik tožencev, odločil za nakup zemljišča in gradnjo koče „na P.“; od lastnika zemljišča je le-to kupil (9. 5. 1932) in se kot lastnik (parc. 1024, vl. št. 423 k. o. B. S. v.) vpisal v zemljiško knjigo; leta 1988 je S. H. umrl, po njem sta dedovala toženca, ki sta se po sklepu o dedovanju z dne 19. 5. 1988 vpisala kot lastnika v zemljiško knjigo vsak do ½; pri gradnji koče, ki se je začela in končala l. 1932, so zlasti s svojim delom sodelovali S. P., B. B., R. R., J. R. in S. H.; S. H. je kočo zavaroval ter plačeval davke zanjo ter letno nagrado lovcu, ki jo je nadziral; leta 1935 je bil sprejet sklep, da se koča razširi, dela so se začela in končala v l. 1936; leta 1952 so se B. B., D. B., S. H., M. J., N. P., A. T. in T. Š. (ki so se imenovali za „člane zadruge“) dogovorili, da se z odplačilom 40% deleža vrednosti koče S. H. (200.000 din od sporazumno ugotovljene vrednosti 500.000 din) lastništvo prenese na vse člane zadruge; za odplačilo deleža S. H. je bil dogovorjen rok 10 let, dogovorjeno je bilo tudi, da bodo po tem pravice in dolžnosti določene s pravilnikom in da je delež neprenosljiv na tretje osebe, v primeru smrti člana zadruge pa avtomatično preide na zakonca in otroke; leta 1955 so se dogovorili, da se delež S. H. izplača čimprej, da so solastniki ter da ostane v zemljiški knjigi vpisan S. H.; leta 1959 je bil črtan del dogovora, ki se nanaša na prehod deleža na otroke, tak dogovor je nadomeščen z dogovorom, da na otroka preide delež le po sporazumu z vsemu člani; leta 1966 so člani ugotovili, da znaša delež S. H. 60 %, delež ostalih članov pa 40 %. A. T. je predlagala prenos svojega deleža na svojega nečaka, za kar soglasja ni bilo in je bilo odločeno, da se ji delež vrne z obrestmi od l. 1953; člani so se sestali še leta 1976, ko so obravnavali problematiko obnove, zavarovanja ter davkov; za uporabo koče so se plačevali prispevki, s čimer se je financiralo vzdrževanje, zavarovanje, davki; vsem je bilo vseskozi znano, da je kot lastnik vpisan S. H. in nihče ni predlagal ali zahteval drugače; vsi člani zadruge so že pokojni, in sicer je B. B. umrl l. 1986, S. P. 1944, N. P. l. 2001, M. J. pa l. 1981; tožnikom je bilo znano, da sta toženca podedovala sporno nepremičnino; ob smrti svojega očeta se je prvi tožnik obrnil na S. H., ali naj v zapuščino po pok. očetu prijavi tudi delež na koči; predmetna tožba za izstavitev listine je bila vložena 23. 1. 2004. (7) S tem so vsa pravno pomembna dejstva ugotovljena, katero tako dejstvo še manjka, pritožba ne pove, kot tudi ne, katero dejstvo naj bi bilo ugotovljeno napačno. Neutemeljen je torej očitek, da se zapisa o sestanku iz l. 1976 ni ugotovilo, ni pa jasno, kaj pomeni pritožbena navedba, da je priča Š. izpovedal, da je l. 1936 M. J. zgradil svojo sobo z lastnimi sredstvi. Navedena dejstva si pritožniki samo (bistveno) drugače razlagajo kot prvo sodišče oziroma iz njih izvajajo drugačne pravne zaključke.

(8) Ocena dokazov glede pravno pomembnih dejstev je zadostna. Pravno nepomembnih dejstev ni treba obrazložiti, zato ne moti, da v sodbi ni obrazloženo, kaj vse so povedale posamezne priče. Pritožba ne pove, kaj konkretno naj bi priče, ki jih našteva, pravno pomembnega povedale, pa bi prvo sodišče prezrlo. Dokazi trditev ne morejo nadomestiti, pa tudi pravna pojmovanja prič niso pomembna.

(9) Tudi očitanih nasprotij v prvi sodbi ni: na 9. str. sodbe je navedeno le, da po zapisniku 1. 8. 1966 ni več uporabljenih izrazov „člani zadruge“, čemur zapisnik sestanka iz l. 1976 ne nasprotuje. V zvezi z zapisnikom z dne 5. 1. 1952 ne gre za napačno povzemanje, pač pa za interpretacijo, ki pa je pravilna, kot bo še obrazloženo. Drugih nasprotij pritožba konkretno ne izpostavlja.

(10) Materialno pravo je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo, ko je ocenilo, da tožniki oziroma njihovi pravni predniki niso pridobili lastninske pravice na deležu sporne nepremičnine na originarni način, (morebitna) pravnoposlovna zaveza (pravnega prednika tožencev) pa je zastarala.

(11) Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bili pravni predniki pravdnih strank „člani zadruge“ oziroma „P.“ družbeniki civilne družbe, ali, kot so jo sami imenovali, „tihe družbe“ (družba intuitu personae „P.“). Njihova medsebojna razmerja je torej treba presojati v skladu s pravili družbe in v skladu s pravili Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki v paragrafih 1175 do 1216 ureja societetno pogodbo.

(12) Pravilna je tudi ocena, da družba ne obstaja več. Po določbah ODZ družbene pravice na splošno, same po sebi, ne preidejo na dediče člana (par. 1206). Družba preneha, ko je skupni posel dokončan ali ko poteče čas, ki je bil s pogodbo določen (par. 1205). S smrtjo preneha družba takrat, ko ima le dva člana, saj se, če jih je več, domneva, da hočejo družbo nadaljevati med seboj (par. 1207).

(13) Zapisnik iz l. 1952 (dokazna listina v prilogi A 2), ki ima naravo družbene pogodbe, jasno določa, da so deleži neprenosljivi in da se družba nadaljuje le z ženo pok. člana, dopolnitev teh pravil iz l. 1959 pa je določila, da se z otroki članov družba nadaljuje šele po sporazumu z vsemi drugimi člani.

(14) Ker nihče od družbenikov ni več živ, ne tožniki ne toženca pa niso niti zatrjevali niti dokazali takšnega sporazuma med posameznimi otroki družbenikov in ostalimi tedaj še živimi družbeniki, je pravilen edino zaključek, da družbe ni več. Prenehala je, ko je umrl njen predzadnji član (oziroma njegov zakonec). Tudi zapisnik z dne 1.8.1966 ne kaže drugače, saj so se tedanji člani družbe dogovorili le, s katerimi od njihovih potomcev naj se preostali člani dogovarjajo. Kot že navedeno, pa teh (konkretnih) dogovorov nihče ne zatrjuje. Zato ni jasno, na katere dogovore meri pritožba, kot navaja, da se je družba nadaljevala z nasledniki v skladu z dogovorom. Razmerje med pravdnimi strankami je treba zato obravnavati le kot razmerje med dediči družbenikov družbene pogodbe („P.“), za katere pa družbeni dogovori ne veljajo.

(15) Zaključek, da stvarne (lastninske) pravice člani družbe (razen S. H.) niso pridobili, je pravilen, saj v zemljiško knjigo njihova (so)lastninska pravica ni bila vpisana (431. čl. ODZ, kasneje 33. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), prav tako pa take pravice niso pridobili na originaren način.

(16) V pogodbi družbeniki izjavijo, v kakšno izkoriščanje prepuščajo svoje premoženje družbi, bodisi v last bodisi v uporabo. Tudi če prepustijo premoženje v last (societas quoad sortem), to pomeni, da so vsi družbeniki pridobili (samo) pravni naslov, da postanejo lastniki, to pa bi postali (šele) po pravilih stvarnega prava (par. 1181 ODZ). Potreben je torej tudi ustrezen modus aquirendi, kar je pri prenosu nepremičnin vpis v zemljiško knjigo. Skupna gradnja ipso facto torej ne pomeni originarnega načina, saj je šlo za dogovor, torej za zavezo. Prvo sodišče je pravilno ocenilo (zlasti zapise S. H.), da je šlo pri gradnji koče na P. za dogovor, saj se je lastnik zemljišča s prijatelji (ki celo niso bili vsi čisto isti kot kasnejši družbeniki, glej zgoraj) dogovoril za pomoč pri gradnji.

(17) Tudi ocena, da za priposestvovanje pogoji niso izpolnjeni, je pravilna, ker tožniki in njihovi pravni predniki nepremičnine niso imeli v (so)posesti v opravičljivo zmotnem prepričanju, da so lastniki. Ni sporno, da je bilo vsem vseskozi jasno, da je v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine vpisan S. H.. Celo izrecen dogovor med družbeniki je bil ta, da tudi po plačilu denarnih vložkov S. H. le-ta ostane vpisan kot (edini) lastnik (glej zgoraj). To pa tudi pomeni, da je bil in ostal edini lastnik nepremičnine prav on. Ostali družbeniki niso imeli nobene podlage, da bi mislili, da ni tako. Res so se imenovali za „ostale lastnike“ in za „solastnike“, za lastnike, vendar so ta pojem uporabljali v napačnem pomenu. Nihče ne more trditi, da je mislil, da je lastnik, če se je izrecno odrekel temu, da se njegova pravica vpiše v zemljiško knjigo. Da je dogovor o tem, da se družbeniki ne vpišejo kot lastniki, veljal le med njimi, ne pa tudi med njihovimi pravnimi nasledniki, je sicer res, vendar slednji sploh nobene pravice (glede na že zgoraj povedano) niso niti pridobili.

(18) Končno pa je pravilna tudi ocena, da je zahtevek za izstavitev listine, primerne za vpis (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo, iz zavezovalnega pravnega posla zastaral. Ugotovitve prvega sodišča, ki so po oceni pritožbenega sodišča pravilne, povzemajo dogovor med S. H. in ostalimi družbeniki o tem, da mu izplačajo določen delež vrednosti koče, a da on ostane vpisan kot lastnik. S tem je dogovor celo izrecno vseboval odklonitev izstavitve ustrezne listine, primerne za vpis (so)lastninske pravice na nepremičnini. Pa tudi v primeru, če bi bil proti družbeniku, ki naj bi se ostalim družbenikom zavezal prenesti v solast ustrezen delež na svoji nepremičnini, zahtevek za izročitev takšne listine utemeljen, je zastaral, kot pravilno ugotavlja in pojasnjuje prvo sodišče. Tak zahtevek je bil mogoč že v l. 1966 in je zastaral v desetih letih, po Zakonu o zastaranju terjatev (UL FLRJ 40/1953).

(19) Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, uradni preizkus prve sodbe pa tudi ni pokazal napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) je bilo treba pritožbo zavrniti, izpodbijano sodbo pa potrditi (353. čl. ZPP), ter ugotoviti, da svetli zgledi starejše generacije o žrtvovanju osebnega udobja niso zalegli ter da se želja pokojnega gospoda H., da bo tudi mlada generacija živela na P. v slogi in tovarištvu, ni uresničila.

(20) Izrek o stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo stroške, ki so jim pri tem nastali. Toženca povračila svojih pritožbenih stroškov nista opredeljeno zahtevala.