Jedro

Glede na to, da je tožnica neprekinjeno začasno zadržana od dela (v bolniškem staležu) od 18. 5. 2017 dalje, ureditev, kot izhaja iz 34. člena ZIUZDS, velja za naprej, torej za čas, ko je začasna zadržanost od dela nastala v času od 1. 1. 2024 dalje, nikakor pa ne za nazaj. V tem primeru ZIUZDS za odločitev v tej zadevi ni odločilen. Kot izhaja iz 57. člena (prehodna določba) navedenega zakona, kjer je urejen prehod na spremenjeno ureditev nadomestila za čas odsotnosti od dela, se ureditev nadomestila za čas odsotnosti od dela v breme zdravstvenega zavarovanja iz 33. člena tega zakona, osnove za nadomestilo in nadomestila iz 34. člena tega zakona ter nadomestila za čas odsotnosti od dela v breme delodajalca iz spremenjenega tretjega in četrtega odstavka 137. člena ZDR-1, uporablja za začasno zadržanost od dela za čas od 1. 1. 2024 dalje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 1. 8. 2024. Odločbo št. ... z dne 31. 5. 2024 pa je odpravilo v 2. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Tožencu je naložilo, da nov upravni akt izda v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Naložilo mu je, da tožnici povrne stroške postopka v višini 596,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je pri obračunu nadomestila plače dosledno upošteval določbo 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ),¹ v kateri je določeno, da je osnova za nadomestilo plače povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Citirana določba govori o plačah "v koledarskem letu" in ne o plačah "za koledarsko leto", kar je bistvena vsebinska razlika. Zato odločitev sodišča prve stopnje, ki izključuje jasen zapis zakonske določbe, ni materialnopravno pravilna. Neustrezna je tudi primerjava s sistemom pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj gre za izjemo in sicer, da se v pokojninsko osnovo šteje mesečno povprečje osnov zavarovanja za posamezno leto zavarovanja (in ne v posameznem letu zavarovanja) od katerih so bili plačani prispevki za socialno varnost. Pri nadomestilu zaradi začasne zadržanosti z dela se za vsak mesec posebej odloča o pravici oziroma se vsak mesec znova preverja pogoje za izplačilo nadomestila, ki se na mesečni ravni lahko spreminjajo (npr. drugačen razlog začasne zadržanosti z dela idr.). Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo uporabo analogije s petim odstavkom 15. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2),² ki določa, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi. Tožnici se je dohodek iz naslova poračuna plač štel v dohodninsko osnovo za leto 2017, v katerem je bil tudi izplačan. Tudi s tega vidika je po mnenju toženca pravilna razlaga 31. člena ZZVZZ, da se v osnovo upoštevajo plače, ki so bile izplačane v relevantnem letu. Toženec ni ravnal nepravno, kot mu to očita sodišče prve stopnje, saj je z vidika enakopravnega obravnavanja vseh zavarovanih oseb potrebno preračun oziroma izplačane razlike plače zaradi napredovanja, upoštevati v tisto leto (in ne za tisto leto) v katerem je bila izplačana. V konkretnem primeru gre za leto 2017. Osnovo za izračun nadomestila tako predstavljajo plače in nadomestila, ki so bila izplačana v letu 2016 in ne plača, ki bi tožnici pripadala. Na enak način postopajo tudi drugi nosilci socialnih zavarovanj, ki izplačujejo denarna nadomestila podobne narave, kot toženec. Vsem zakonskim podlagam je skupno, da je v zakonskem besedilu pri opredeljevanju obdobja osnove uporabljen predlog "v" in ne "za". Sodišče prve stopnje je tudi materialnopravno napačno zaključilo, da se 34. člen Zakona o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter z zdravstvom povezanih vsebin (v nadaljevanju: ZIUZDS)³ ne more uporabljati za začasno zadržanost od dela, ki je nastala pred 1. 1. 2024, čeprav nepretrgoma traja tudi po 1. 1. 2024 dalje. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da namen spremenjene določbe ni bil v tem, da zakonodajalec drugače uredi 31. člen ZZVZZ glede vprašanja, kaj se všteva v osnovo, temveč da se slednje jasno zapiše. Glede uporabe materialnega prava v času odločanja velja, da če z zakonom ni določeno drugače, je potrebno uporabiti zakon, ki velja v času odločanja o posamezni pravici. 57. člen ZIUZDS ne moremo razlagati na način, kot je razlagalo sodišče prve stopnje, saj takšno razlogovanje povzroča neenakopravno obravnavo zavarovancev ob enakih okoliščinah. Sodišče prve stopnje neutemeljeno tudi ni uporabilo določbe 140. člena in 4. točke prvega odstavka 141. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ),⁴ saj sta slednji povsem skladni z 31. členom ZZVZZ. Določeno je, da se v osnovo za izračun nadomestila ne upoštevajo poračuni plač v tekočem letu za obdobja, na katera se nanaša osnova za obračun nadomestila. Sodišče tudi ni obrazloženo pojasnilo, v čem je bil s strani toženca kršen namen 31. člena ZZVZZ ter tožničina dohodkovna varnost. Namen določbe, da se v osnovo za odmero nadomestila plače upoštevajo zgolj plače, izplačane v koledarskem letu, je tudi v preprečevanju stalnih poračunov nadomestil plače, zaradi poračunov plače, ki se všteva v osnovo za odmero nadomestila. S tem se zagotavlja pravna predvidljivost in s tem pravna varnost tako na strani zavarovanih oseb, kot tudi na strani delodajalcev in toženca. Brez sprememb zakonske določbe je bila naknadno v letu 2022 popravljena tudi ureditev v Pravilih OZZ in sicer, da gre za plače, izplačane v letu, kar prav tako nakazuje, da gre zgolj za konkretizacijo zakonske določbe. Izvajanje pa je že od samega sprejema ZZVZZ potekalo na način, kot ga zatrjuje toženec. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

3.V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno in zakonito presodilo, kar pomeni, da so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Odločitev je tudi skladna z že sprejeto odločitvijo pritožbenega sodišča v zadevi, ki se je vodila med istima strankama glede istega pravnega vprašanja pod opr. št. Psp 259/2019. O sami osnovi je bilo tako že pravnomočno odločeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)⁵ v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)⁶ je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo in tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 1. 8. 2024, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 3. 2018. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je tožnica upravičena do nadomestila plače za vsak posamezen mesec zadržanosti od dela, ki je bil že povrnjen delodajalcu, in sicer za vsak posamezen mesec za obdobje od 1. 4. 2020 do 31. 12. 2021 v višini 3.363,35 EUR (bruto II), za obdobje od 1. 1. 2022 do 29. 1. 2022 v višini 3.203,28 EUR (bruto II), za obdobje od 30. 1. 2022 do 31. 1. 2022 v višini 160,25 EUR (bruto II), za obdobje od 1. 2. 2022 do 28. 2. 2022 v višini 3.363,35 EUR (bruto II), za obdobje od 1. 3. 2022 do 31. 12. 2022 v višini 3.592,18 EUR (bruto II), za obdobje od 1. 1. 2023 do 28. 2. 2023 v višini 3.448,47 EUR (bruto II), za obdobje od 1. 3. 2023 do 29. 2. 2024 v višini 3.801,80 EUR (bruto II) in za obdobje od 1. 3. 2024 do 30. 4. 2024 v višini 3.961,71 EUR (bruto II), pri čemer so bili vsi zneski mesečno nakazovani delodajalcu. Kar je tožnica zahtevala več, je toženec zavrnil.

7.Sporno je, ali se v osnovo za izračun nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni, nastale leta 2017, všteje poračun plače iz koledarskega leta pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela (2016), ki je bil za nazaj izplačan šele naslednje leto, to je v letu 2017.

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je delodajalec tožnici 3. 2. 2017 zaradi napredovanja v višji plačni razred izplačal poračun plače iz naslova izplačila razlike med pripadajočo plačo zaradi napredovanja in dejansko izplačano plačo za obdobje od decembra 2015 do decembra 2016, plačal prispevke za socialno varnost in popravil podatke o osnovah v matični evidenci zavarovancev ter uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnici v osnovo za odmero nadomestila ni bila upoštevana razlika med izplačano plačo v letu 2016 in pripadajočo plačo v tem letu zaradi napredovanja, ki je bila izplačana v letu 2017.

9.Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)⁷ v prvem odstavku 31. člena določa, da je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela.

10.Pritožbeno sodišče je med istima strankama, vendar za drugo obdobje, že razsodilo. V sodbi⁸ je zavzelo stališče, da 31. člen ZZVZZ ne določa, da bi za vštevanje v osnovo morala biti plača v pravno relevantnem koledarskem letu tudi izplačana, niti del zakonskega besedila "v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela", ni mogoče pravilno interpretirati na način, da bi se upoštevalo le dejanska izplačila v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Takšna razlaga bi namreč pomenila prikrajšanje zavarovancev, to še zlasti, ker je tudi pri dolgotrajnih bolniških staležih za odmero nadomestila bistveno le koledarsko leto pred letom nastanka začasne nezmožnosti za delo, ki se kasneje le usklajuje. Takšna razlaga pomensko odprte zakonske določbe je zlasti glede na plačane prispevke tudi ustavno skladna. Glede na navedeno je zmotno stališče toženca, da se v osnovo za nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni lahko šteje le plača, izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, poračuna plač v tekočem letu za obdobja, na katera se nanaša osnova za obračun nadomestila, pa v osnovo ni mogoče šteti.

11.Pri razlagi te določbe je sodišče izključilo (exceptio illegalis) uporabo 140. in 141. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ),⁹ saj podzakonski akt brez izrecnega zakonskega pooblastila ne sme odmero nadomestila podrobneje urejati ali celo omejevati, na način kot izhaja iz 4. točke prvega odstavka 141. člena Pravil OZZ. Kot to izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS,¹⁰ je določitev pogojev za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega varstva in način izvrševanja pravic glede na prvi odstavek 51. člena Ustave RS, izrecno pridržana zakonu. Sistem pravic in tudi njihove omejitve lahko ureja le zakon, ne pa podzakonski splošni akt.

12.Sodišče prve stopnje je pri odločitvi utemeljeno sledilo zavzetemu materialnopravnemu stališču pritožbenega sodišča, pri katerem pritožbeno sodišče vztraja tudi v obravnavani zadevi.

13.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno pri presoji te zadeve upoštevati prvi odstavek 34. člena ZIUZDS, kjer je v prvem odstavku 34. člena določeno, da ne glede na prvi odstavek 31. člena ZZVZZ, je osnova za nadomestilo zavarovančeva povprečna mesečna plača in nadomestila, ki so bila izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. V drugem odstavku pa je določeno, da se ne glede na drugi odstavek 31. člena ZZVZZ v osnovo za nadomestilo ne vštevajo tudi poračuni plač v tekočem letu za obdobja, na katera se nanaša osnova za obračun nadomestila.

14.Navedeni zakon je uredil vprašanje upoštevanja poračunov plač v tekočem letu za obdobja, na katera se nanaša osnova za obračun nadomestila. Vendar pa je, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, za odločitev v tej zadevi odločilen odgovor na vprašanje, ali navedena določba velja tudi za obravnavani primer. Kot izhaja iz 57. člena (prehodna določba) navedenega zakona, kjer je urejen prehod na spremenjeno ureditev nadomestila za čas odsotnosti od dela, se ureditev nadomestila za čas odsotnosti od dela v breme zdravstvenega zavarovanja iz 33. člena tega zakona, osnove za nadomestilo in nadomestila iz 34. člena tega zakona ter nadomestila za čas odsotnosti od dela v breme delodajalca iz spremenjenega tretjega in četrtega odstavka 137. člena ZDR-1, uporablja za začasno zadržanost od dela za čas od 1. 1. 2024 dalje.

15.Glede na to, da je tožnica neprekinjeno začasno zadržana od dela (v bolniškem staležu) od 18. 5. 2017 dalje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ureditev, kot izhaja iz 34. člena ZIUZDS, velja za naprej, torej za čas, ko je začasna zadržanost od dela nastala v času od 1. 1. 2024 dalje, nikakor pa ne za nazaj, kot si to zmotno razlaga toženec. V tem primeru ZIUZDS za odločitev v tej zadevi ni odločilen.

16.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila določba 31. člena ZZVZZ jasna. Da temu ni tako, nenazadnje izhaja že iz tolmačenja k 35. členu ZIUZDS,¹¹

16.kjer je k 35. členu dano pojasnilo, da je z navedeno določbo bolj jasno določeno, kaj je osnova za nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela in kaj se v to osnovo ne všteva. Če bi bila ta določba že pred tem jasna, ne bi bil potreben dodaten poseg v zakonsko določbo.

17.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na, po mnenju toženca, primerljivo ureditev v nekaterih drugih predpisih, razen primerjave s sistemom pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ko je taka primerjava neustrezna. Za odločitev v tej zadevi je ključna uporaba materialnih določb, ki se nanašajo na odmero nadomestila med začasno zadržanostjo z dela. Gre za specialno ureditev, zato za rešitev te zadeve niso odločilne določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: Zdoh-2),¹² niti določbe drugih predpisov.

18.Sodišče prve stopnje zgolj opozarja na primerljivo ureditev v 30. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),¹³ po kateri se v pokojninsko osnovo šteje mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za socialno varnost. Glede uporabe 43. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP-1),¹⁴ pa je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče,¹⁵ da se zaradi preprečitve prikrajšanja pri odmeri starševskega in materinskega nadomestila upošteva tudi izplačana razlika plače za nazaj.

19.Sodišča prve stopnje se je do navedb toženca opredelilo ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe o neobrazloženosti odločitve. Sodba vsebuje bistvene razloge za odločitev in se jo tako tudi da preizkusiti. V tem primeru torej ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi smiselno uveljavlja toženec. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo institut exceptio illegalis s tem, ko ni upoštevalo določb podzakonskega predpisa (140. člena in 4. točke prvega odstavka 141. člena Pravil OZZ), saj kot je bilo že pojasnjeno, podzakonski predpis ne more postavljati dodatnih omejitev pri priznavanju pravic, temveč je omenjeno lahko le predmet zakonskega urejanja.

20.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

21.Glede stroškov odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Navedeni odgovor namreč ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 136/2023 s spremembami.

4Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.

5Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

6Ur. l. RS, št. 2/2004.

7Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.

8Glej Psp 259/2019 z dne 5. 12. 2019.

9Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.

10Glej Up-1303/11-21, U-I-25/14-8 z dne 21. 3. 2014.

11Glej EVA 2023-2711-0137.

12Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami.

13Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

14Ur. l. RS, št. 26/2014.

15Glej Psp 214/2019.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 31, 31/1, 31/2 Zakon o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter z zdravstvom povezanih vsebin (2023) - ZIUZDS - člen 33, 34, 34/1, 34/2, 35, 57 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 137, 137/3, 137/4 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 30 Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (2014) - ZSDP-1 - člen 43 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 51, 51/1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) - člen 140, 141, 141/1, 141/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.