Jedro

Za uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine je izhodišče ugotovitev obstoja in obsega nepremoženjske škode, torej dejstev. Ta se primerjajo z drugimi nepremoženjskimi škodami in umeščajo v razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in vrednotijo glede na relevantne subjektivne okoliščine ter okoliščine primera. Določitev pravične denarne odškodnine, ki pomeni uporabo materialnega prava, je torej rezultat upoštevanja načela individualizacije in hkrati objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožnikovi pritožbi ugodi za nadaljnjih 200.000 SIT, tako da se poslej prvostopenjska sodba v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 350.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2002 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 24.150 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2002 dalje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." Sklep o pritožbenih stroških se delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 22.900 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2002 dalje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku 18.144 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2004 dalje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

V zvezi s poškodbo pri delu je tožnik vložil tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1.350.000 SIT.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je za telesne bolečine primerna odškodnina 350.000 SIT, kolikor pa je tožena stranka kot akontacijo že plačala. Do odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnik ni upravičen.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo. Ocenilo je, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 400.000 SIT in za strah 100.000 SIT, zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je bil utemeljeno zavrnjen. Upoštevaje plačano akontacijo v znesku 350.000 SIT je naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v znesku 150.000 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo.

Izpodbija pravnomočno sodbo v obsegu, kolikor z zahtevkom ni uspel, torej glede zneska 1.200.000 SIT. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Obrazložitev višine denarne odškodnine je nepopolna in ni sposobna preizkusa.

Odmera odškodnine pomeni uporabo materialnega prava. Sodbe ni moč preizkusiti, saj je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava zagrešilo absolutno kršitev pravil postopka. Tako sodišče v celoti zavrača tožbeni zahtevek, kljub temu, da za to nima podlage, saj je v obrazložitvi ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen v višini 500.000 SIT, pri tem pa ne odloči o delu, ki je že plačan, ampak v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Tožnik ima interes, da se o njegovem zahtevku meritorno odloči. V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka (veže namreč le izrek) je tožnik lahko izpostavljen šikaniranju toženca z zahtevkom za vrnitev plačane akontacije, saj bi lahko bil mnenja, da je neupravičeno obogaten. Dejstvo je, da če je sodišče mnenja, da je tožena stranka del zahtevka izpolnila, bi o tem sodišče moralo odločiti, še bolj, ker gre za plačano akontacijo, ne pa za plačilo nespornega dela odškodnine. Posledica te napačne odločitve je tudi, da je tožnik stroškovno propadel, kar pa je v nasprotju z razlogi v sodbi in dejstvom, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini 500.000 SIT. Sodišče ne obrazloži, kolikšna bi bila pravična denarna odškodnina in tudi ne, kakšna odškodnina se priznava v sodni praksi. Sodnik mora namreč pri odločitvi o višini nepremoženjske škode v sodbi opisati standardno višino denarne odškodnine za določen obseg škode (pravno vprašanje) in šele nato določiti ustrezno višino v primeru konkretno ugotovljenega dejanskega stanja. Samo tako je mogoče takšno sodbo preizkusiti.

Tožnik v nadaljevanju revizije zatrjuje, da je odškodnina za strah prenizka, saj sodišče ni pravilno ocenilo njegove izpovedi ter navedb, ki jih je podal v tožbi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni najprej ovrednotilo in obrazložilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine s tem, da bi navedlo, da se za podobne primere v sodni praksi priznava taka in taka odškodnina, nato pa bi z opisom izvedenskega mnenja in drugih izvedenih dokazov višino odškodnine individualiziralo. S takšno pravilno uporabo materialnega prava bi sodišče prišlo do objektivnega in subjektivnega kriterija odmere pravične denarne odškodnine. Sodišče je tudi prenizko odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Nedvomno je tožnik trpel hude bolečine ves čas zdravljenja, bolečine pa trpi še danes. Poleg tega je trpel takšne nevšečnosti, da bi bilo potrebno zahtevku po višini ugoditi v celoti. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče odločalo preuranjeno. Po pregledu pri izvedencu T. je bil tožnik pregledan v ZD Postojna in tam je navedeno, da ni sposoben za delo in da svetuje specialist še lažja dela zaradi zmanjšane moči roke. Iz tega izhaja, da se predvidevanja izvedenca T. niso uresničila. Tožnik ima trajne posledice, ki se kažejo v telesnih bolečinah, v nezmožnosti za vsakršno težje delo, v nezmožnosti opravljanja popoldanskih zidarskih del, obdelovanja vrta, pa tudi v službi mora opravljati lažja dela. Tožnikova nepopolna izpoved je posledica neizobraženosti, poleg tega bi bilo treba angažirati izvedenca.

Po drugem odstavku 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da na nekatere revizijske trditve ni mogoče ustrezno odgovoriti, ker so do neke mere nejasne, kolikor pa so nekonkretne, odgovora niti ne potrebujejo. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podan na prvi pogled razumljivo, ko je zatrjevano, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Konkretizacija teh pomanjkljivosti pa je tako nejasna, nekonkretna in v nasprotju z dejstvi, da se revizijskemu sodišču nakazuje popolna zmotnost revidenta o pravilih za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo in o tem, kaj mora v zvezi z odmero odškodnine vsebovati sodba (324. člen ZPP).

Pravična denarna odškodnina v smislu 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) je res pravni standard in odmera pravične denarne odškodnine res pomeni uporabo materialnega prava, kot pravilno navaja revizija.

Zmotna pa je trditev, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo skuša uveljavljati tožeča stranka, bi bila v tem, če sodba sploh ne bi imela razlogov ali če v sodbi ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali če bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju ali če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Revident pa ne navaja nobenih tovrstnih pomanjkljivosti ali nasprotij. V obrazložitvi zatrjevane kršitve revident terja, da bi moralo biti o njegovem zahtevku meritorno odločeno, kar je tudi bilo in nadalje, da je v obrazložitvi ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek utemeljen v višini 500.000 SIT, tožbeni zahtevek pa je v celoti zavrnjen. To nikakor ne drži. Tožnik z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, ki je delno spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča. Končna odločitev je bila, da je pravična denarna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo 500.000 SIT, tožena stranka pa mora tožniku plačati še 150.000 SIT, ker je že pred pravdo plačala akontacijo v znesku 350.000 SIT. Tožbeni zahtevek torej ni zavrnjen. Upoštevana pa je akontacija odškodnine, kar je pravilno in tudi skladno s tožnikovo lastno navedbo, saj je v tožbi izrecno navedel, da uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo v znesku 1.350.000 SIT, v kar je potrebno všteti odškodnino v višini 350.000 SIT, ki jo je tožena stranka že plačala. Obe sodišči sta v razlogih jasno zapisali, koliko znaša pravična denarna odškodnina in od nje odšteli plačano akontacijo, razlika pa je naložena v plačilo toženi stranki. Nikakršne nejasnosti ali nasprotja ni v taki odločitvi in v razlogih zanjo, zato so očitki o pomanjkljivostih, ki naj bi pomenile kršitve postopka, neutemeljeni.

Nerazumljiva je revizijska trditev, češ da sodišče pri odmeri odškodnine ni obrazložilo, kakšna bi bila pravična denarna odškodnina, saj je vendar v izpodbijani sodbi za obe vrsti nepremoženjske škode, za kateri je prisojena odškodnina, obširno obrazloženo, zakaj je prisojena prav takšna odškodnina. Revident pa v nadaljevanju prikazuje povsem zmotno metodo, kako bi bilo po njegovem treba odmeriti pravično denarno odškodnino. Stališče, da mora sodnik v sodbi opisati standardno višino denarne odškodnine za določen obseg škode, kar naj bi bilo pravno vprašanje in šele nato določiti ustrezno višino v primeru konkretno ugotovljenega dejanskega stanja, je povsem v nasprotju s smislom določb 200. člena ZOR, s pravno teorijo in s sodno prakso. Naše pravo in praksa ne poznata tarif ali tabel odškodnine za določeno nepremoženjsko škodo, saj je predpisana prisoja pravične denarne odškodnine za vsako vrsto pravno priznane nepremoženjske škode. Uveljavljan je torej pravni standard, katerega vsebino opredeli sodišče v vsakem konkretnem primeru, tako da je omogočena kar največja individualizacija prava. Za uporabo tega standarda je izhodišče ugotovitev obstoja in obsega nepremoženjske škode, torej dejstev. Ta se primerjajo z drugimi nepremoženjskimi škodami in umeščajo v razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in vrednotijo glede na relevantne subjektivne okoliščine ter okoliščine primera. Določitev pravične denarne odškodnine, ki pomeni uporabo materialnega prava, je torej rezultat upoštevanja načela individualizacije in hkrati objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Na opisan način sta ravnali sodišči prve in druge stopnje ter glede na dejanske ugotovitve določili denarni odškodnini za obe vrsti nepremoženjske škode ter odločilna dejstva ter odločilne okoliščine v razlogih sodb primerno pojasnili. Revizijski očitek, da sodb ni mogoče preizkusiti, torej da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je zato neutemeljen.

Delno pa je utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Ne sicer glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, glede katere je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Razen v izjemnih primerih pripada oškodovancu odškodnina samo v primeru trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne pa začasnega, kot je ugotovljeno pri tožniku.

Dejanskih ugotovitev, da ni trajnih posledic nezgode in da tožnik ni dokazal trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožnik v reviziji ne more uspešno izpodbijati s sklicevanjem na posamezne listine ali izpovedi. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga na tej stopnji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato lahko v skladu z ugotovljenimi dejstvi samo pritrdi pravnemu zaključku nižjih sodišč, da tožnik ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Delno so utemeljene revizijske trditve o prenizki odškodnini za telesne bolečine in za strah. V tem delu je sodišče druge stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo. Določilo je sicer odškodnini v zneskih 400.000 SIT oziroma 100.000 SIT, vendar v konkretnem primeru zvišanje odškodnin glede na merila iz 200. člena ZOR ni bilo ustrezno. Tožnik je v nezgodi utrpel pritisnjenje mehkih delov desne podlahti (brez nevroloških motenj in skeletnih poškodb) s prehodnimi podpludbami mehkih delov na podlahti in oteklinami po manjših kapilarnih krvavitvah v mišicah upogibalkah ter obtolčeninsko raztrganino na iztezni strani srednje tretjine podlahti in odrgnine na iztezni in upogibni strani podlahti. Zaradi tega je imel dva dni zelo močne telesne bolečine, osem dni močnejše, tri tedne zmerne in tri tedne manj intenzivne telesne bolečine. Zdravil se je ambulantno in bil dva meseca v bolniškem staležu. En mesec je imel imobilizirano roko na doramenski mavčni longeti, zaradi česar je bila roka omejeno gibljiva. Trpel je še nevšečnosti, kot so rendgensko slikanje, šivanje rane, zdravila proti oteklini in fizioterapija. Za opisano stopnjo in trajanje telesnih bolečin je v primerjavi z odškodninami, ki jih slovenska sodišča prisojajo za nepremoženjsko škodo primerljivega obsega, odškodnina prenizka, zato revizijsko sodišče glede na vse relevantne okoliščine ocenjuje, da je primerna za 100.000 SIT višja odškodnina. Za tožnikove telesne bolečine torej znaša pravična denarna odškodnina 500.000 SIT, kar je narekovalo delno ugoditev reviziji.

Tudi za strah je prisojena prenizka odškodnina. Neupoštevno je sicer revizijsko navajanje drugačnega trajanja primarnega in sekundarnega strahu v primerjavi s tistim, kot je ugotovljeno v sodbah nižjih sodišč, saj v revizijskem postopku izpodbijanje dejanskega stanja ni dovoljeno. Neprimerna je revidentova ponujena primerjava s prisojenimi odškodninami za strah v treh konkretnih primerih, kjer je šlo za bistveno hujše poškodbe in hkrati za bistveno drugačno trajanje in stopnjo strahu. Vendar pa po presoji revizijskega sodišča subjektivne in objektivne okoliščine primera terjajo višjo odškodnino od prisojene. Tožnik je imel ob nezgodi roko stisnjeno v valj deset minut in za ta čas je ugotovljen močan primarni strah. Ta se je nadaljeval še eno uro do prejema kirurške pomoči v Kliničnem centru. Sekundarni strah, to je zaskrbljenost za izid zdravljenja, je trajal deset do štirinajst dni, kajti kasneje ni bilo več pričakovati posledične invalidnosti. Do tedaj pa je tožnika upravičeno skrbel potek zdravljenja roke, saj je bil glede na odvisnost od fizičnega dela zaskrbljen glede možnosti preživljanja družine. Opisana stopnja in trajanje strahu sta bila s strani pritožbenega sodišča prenizko ocenjena, nekoliko prezrta je bila tudi objektivna stran določanja odškodnine. Upoštevajoč primerljive primere sodne prakse ter glede na vse relevantne okoliščine, ki konkretizirajo merila iz 200. člena ZOR, revizijsko sodišče zaključuje, da je za strah primerna odškodnina v znesku 200.000 SIT, kar je tudi v tem delu narekovalo delno ugoditev reviziji.

Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugotovilo za obe vrsti škode pravično denarno odškodnino v skupnem znesku 700.000 SIT. Ker je tožnik že pred pravdo prejel akontacijo 350.000 SIT, je njegov tožbeni zahtevek utemeljen v višini 350.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2002 dalje, kar je narekovalo spremembo nižjih sodb v opisanem smislu. Kot sledi iz navedenega, je revizija v ostalem neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Zaradi spremembe sodb je bilo treba odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je zahteval odškodnino 1.350.000 SIT, prisojeno mu je 350.000 SIT. Njegov uspeh je približno 25 %. Tožnikove pravdne stroške na prvi stopnji je pritožbeno sodišče odmerilo na 96.600 SIT, stroške pritožbenega postopka pa na 91.600 SIT. Glede na spremembo na revizijski stopnji je torej uspeh 25 %, zaradi česar mora tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti tožniku 24.150 SIT stroškov postopka na prvi stopnji in 22.900 SIT stroškov postopka na drugi stopnji. Plačati mora tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od izdaje prvostopenjske oziroma drugostopenjske sodbe dalje.

V revizijskem postopku je bilo sporno 1.200.000 SIT, tožnik pa je uspel z zneskom 200.000 SIT, torej s približno 16 %. Stroške revizije je revizijsko sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika po odvetniški tarifi in po Zakonu o sodnih taksah na 113.400 SIT, glede na 16 % uspeh pa mora tožena stranka povrniti tožniku revizijske stroške v znesku 18.144 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2004 dalje.