Jedro

Ker je toženec zgradil novo stvar na že obstoječi zgradbi, je na originaren način pridobil lastninsko pravico na novo ustvarjeni stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 842,28 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 797/2014 z dne 13. 2. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da je tožeča stranka A. M., lastnik nepremičnine k.o. ..., stavba 418, del stavbe 21, ki je določen v spremembi vpisa stave v kataster stavb Geodetskega zavoda ... z dne 13. 11. 2012, ki je sestavni del izreka te sodbe. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je glede na odgovorne navedbe tožene stranke najprej ugotovilo, da so v konkretnem primeru tožene stranke etažni lastniki in ne samo lastniki posameznega dela stavbe, temveč tudi solastniki skupnih delov, med katere spada tudi sporno podstrešje, ki je predmet tega spora. Ugotovilo je, da je tožeča stranka pravilno tožila tožene stranke in da je podana njihova pasivna legitimacija. Celo 17. tožena stranka je že na prvem naroku zanikala, da bi Občina ... imela lastninsko pravico na skupnih prostorih, katerih solastniki so etažni lastniki, na drugem naroku pa je navajala, da ji je znano, da potekajo zemljiškoknjižni postopki, razvidni iz dopisa vodje zemljiške knjige pri Okrajnem sodišču v Celju št. Rz 503/2017 z dne 23. 11. 2017. Občina ... ni etažni lastnik nobenega od stanovanj na naslovu B. in tega tudi nobena pravdna stranka ni zatrjevala. Dejstvo, da je lastninska pravica v korist Občine ... vpisana še na skupnih delih zgradbe je posledica prenosa dotedanjih vpisov v lastninske pravice na skupnih prostorih o vpisu etažne lastnine v podvložke. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka ob odsotnosti drugačnih navedb toženi stranki izkazala obstoj stvarne legitimacije na pasivni strani glede na postavljeni zahtevek, ki ga je naperila zoper tiste, ki bi tej tožnikovi uveljavljeni pravici nasprotovali. Nato je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka z izvedenimi deli ustvarila novo stvar. Tožene stranke trditvi o tem niso nasprotovale in sodišče je na podlagi identifikacije dela nepremičnine, označene kot posamezen del št. 21 ugotovilo, da je nastala nova stvar in je izpolnjen pogoj za originarno pridobitev lastninske pravice na prostorih, v katere je vlagal tožnik in so se nahajali na podstrešju, in sicer na podlagi določb o gradnji na tujem. Uporabilo je določbo člena 25 ZTLR. Ker pa gre za nedokončano etažno lastnino je sodišče prve stopnje štelo, da etažna lastnina v zemljiški knjigi ni vpisana na stavbi kot celoti in zato pridobitev elaborata ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča prve stopnje in je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bo imela tožeča stranka na podlagi te izdane sodne odločbe možnost oziroma pravico, da v zemljiški knjigi zahteva ustrezno vknjižbo (40. člen ZZK-1) in da to stori sama, torej na predlog, vendar potem, ko bodo za takšen vpis podani pogoji (dokončna etažna lastnina). Zato je ugodilo primarnemu in podrednemu tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da bo nadaljnje postopanje tožeče stranke v njeni dispoziciji. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je sodišče odločilo na podlagi uspeha pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje 17. tožena stranka po svoji pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi pa navaja, da sodbi ni bil priložen dokument o spremembi vpisa v kataster stavb Geodetskega zavoda ... z dne 13. 11. 2012. Sodba je zato v tem delu nepopolna. Po mnenju te tožene stranke elaborat ne ustreza predpostavki iz 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin ter drugem odstavku 6. člena Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov z zemljiškim katastrom. To mnenje namreč ni izdelal sodni izvedenec geodetske stroke v postopku sojenja. V vsakem primeru je po mnenju te tožene stranke elaborat nepopoln in ne bi mogel služiti za spremembo v katastru, zato je predmet tožbenega zahtevka nedoločen in nedoločljiv, tožba pa nesklepčna (enako VSK sklep Cp 576/2009). Sodba glasi na zemljiškonjižni podatek, del stavbe, ki ne obstaja. Prav tako se je po mnenju tožene stranke sodišče nepravinlo oprlo na 25. člen ZTLR. Zelo podobno situacijo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v II Ips 872/2009, ko je odločilo, da nadzidava stanovanja s prizidkom na skupni strehi ne pomeni nove stvari v smislu pravil o gradnji na tujem svetu. Če gre za povečanje hiše, drugačno razporeditev prostorov ali izboljšanje bivalnih razmer, hiša pa ohrani prvotni namen, ne gre za novo stvar. Pri tem se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 721/2006 in II Ips 304/2005. Končno pa je po mnenju pritožbe sodišče zanemarilo dejstvo, da je tožnik izvedel dela brez potrebnega gradbenega dovoljenja, da gre nesporno za črno gradnjo, zato izvršeni posegi v nepremičnino ne morejo biti obravnavani kot stanovanjski prostori brezpogojno, saj je sankcija za nedovoljeno gradnjo njena porušitev. Zato predlaga, da se tej pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka navaja, da je pritožba neutemeljena in da je tožeča stranka pravilno označila tožene stranke kot pasivno legitimirane v tem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno v točki 8. obrazložitve navedlo in obrazložilo, da Občina ... ni etažni lastnik nobenega od stanovanj na naslovu B. in da česa takega nobena pravdna stranka tudi ni zatrjevala. Občina ... kot solastnica v posameznem delu stavbe z identifikatorji 16.E, 17.E, 19.E in 20.E ni pasivno legitimirana, saj gre pri teh delih stavbe za splošne skupne dele, katerega lastniki pa so lastniki delov stavbe, med katerimi pa Občina ... ni. Občina ... ni lastnica nobenega od posebnih delov zgradbe. Tožba je bila tako pravilno vložena zoper vse etažne lastnike stanovanjske zgradbe. Sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi kot na delu stavbe št. 21 po elaboratu z dne 13. 11. 2012, ni kršilo materialno pravo. Tožena stranka je tista, katera je edina odklonila podpis Zapisnika o spremembi dela stavbe v zvezi z elaboratom Geodetskega zavoda ... z dne 13. 11. 2012, kljub temu da je dala soglasje temu, da tožnik ustvari novo stvar. Tožnik je v soglasju z vsemi etažnimi lastniki izvedel gradbene posege v podstrešje stavbe 418 in s tem je nastala nova stvar in so izpolnjeni pogoji za originarno pridobitev lastninske pravice. Zato ji je tudi geodetski organ podelil označbo v smislu novega dela stavbe. Tudi sodba in sklep VS RS II Ips 304/205, na katero se prav tako sklicuje pritožnica, dejansko potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je mogoče z gradbenimi posegi na podstrešju kot na skupnem prostoru ustvariti novo stvar Zato pritožbe glede izpodbijanja zaključkov prvostopnega sodišča, da je tožnik z gradbenimi posegi ustvaril novo stvar, sploh ni mogoče in tudi ni mogoče meritorno obravnavati. Tožnik je že vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, pri čemer je postopek prekinjen do pravnomočnosti odločitve v tem sporu. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da gre v konkretnem primeru za črno gradnjo. Tožnik je v letu 1994 pšridobil sogaslje vseh takratnih etažnih lastnikov stavbe 418 k.o. ... za zgradbitev dodatnih stanovanjskih prostorov na delu podstrešja, nad njegovim stanovanjem in je to stanovanje zgradil v soglasju z vsemi etažnimi lastniki in zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Toženka je le odklonila podpis zapisnika spremembe dela stavbe v zvezi elaboratom Geodetskega zavoda ... dne 13. 11. 2012 in je s tem onemogočila vpis spremembe v kataster stavb, čeprav se je z nastankom nove stvari predhodno strinjala, nato pa je tožnika zaradi gradbenih del prijavila gradbeni inšpekciji za domnevno črno gradnjo. Prvostopno sodišče je tako povsem pravilno odločilo, da je v z izvedenimi tožnikovimi vlaganji nastala nova stvar in da je na podlagi določb o gradnji na tujem izpolnjen pogoj za originarno pridobitev lastninske pravice na prostorih, na katere je vlagal tožnik in so se nahajali na podstrešju. Zato predlaga, da se pritožb zavrne in priglaša pritožben stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob reševanju pritožbe 17. tožene stranke, se sodišče druge stopnje pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka postavila svoj tožbeni zahtevek zoper pravilno označene tožene stranke. Materialno pravo je tisto, ki pove, kdaj je več oseb tako povezanih, da lahko le skupaj nastopijo kot stranka. Res je, da je sodišče prve stopnje na podlagi zemljiškoknjižnih izpiskov ugotovilo, da obstaja lastninska pravica Občine ... na posameznih delih stavbe B. in sicer gre za prostore skupne rabe št. 16 do vključno 20, kjer je vknjižena lastninska pravica v korist Občine ..., kar pa je pripisovati postopku vzpostavljanja etažne lastnine iz ročno vodene zemljiške knjige v elektronsko vodeno, ki je tekel na način, da se lastninska pravica etažnih lastnikov ni avtomatično upoštevala tudi pri posebnih delih stavbe, ki predstavljajo skupne dele, kjer je ostala vknjižena lastninska pravica investitorjev ali lastnikov zemljišč, kar se pa sedaj odpravlja, kot to izhaja iz dopisa vodje zemljiške knjige pri Okrajnem sodišču v Celju št. Rz 503/2017 z dne 23. 11. 2017. Občina ... tako ni etažni lastnik nobenega od stanovanj na naslovu B. Tudi sama pritožnica je že na prvem naroku zanikala, da bi Občina ... imela lastninsko pravico na skupnih prostorih, katerih solastniki so etažni lastniki, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka uspela izpodbiti domnevo iz 11. člena SPZ, kar pomeni, da je tožena prava stranka. Določba četrtega odstavka 105. člena SPZ namreč določa, da je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih, neločljivo povezana z lastnino na posameznih delih, kot tudi, da se solastnini na skupnih delih ni mogoče odpovedati. Zaradi neusklajenega zemljiškoknjižnega stanja, po pravilni oceni sodišča prve stopnje, ni mogoče odreči tožeči stranki učinkovitega pravnega varstva, kot ji ga je nudilo sodišče prve stopnje. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov za stavbo z ID znakom X-418 na naslovu B. je razvidno, da je lastninska pravica na posameznih delih od št. 1 do vključno št. 15 v stavbi, vpisana na vsakokratnega lastnika nepremičnine, medtem ko je lastninska pravica na posameznih delih št. 16 do vključno 20 vpisana na vsakokratnega lastnika nepremičnine. Gre za stavbo s petimi deli skupne rabe. Med pravdnima strankama pa ni bilo sporno, da podstrešni prostori, del katerega si je tožnik preuredil in na tak način razširil stanovanje, ni vpisan kot etažna lastnina. Zato je tožeča stranka ob odsotnosti drugačnih navedb toženih strank, izkazala obstoj stvarne legitimacije na pasivni strani glede na postavljeni zahtevek in ga naperila zoper tistega, ki je tej tožnikovi uveljavljeni pravici nasprotoval, s čimer je tožila pravilno pasivno legitimirano toženo stranko. S temi zaključki se strinja sodišče druge stopnje in zato pritožba v tem delu, ko izpodbija, da je tožeča stranka uperila tožbo zoper nepravo toženo stranko, ni utemeljena.

6. Nadalje v pritožbi 17. tožena stranka navaja, da sodbi ni bil priložen dokument o spremembi vpisa stavbe v kataster stavb Geodetskega zavoda ... z dne 13. 11.2012. Sodišče prve stopnje je to napako odpravilo s tem, ko je naknadno strankam poslalo tudi ta elaborat. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da ta elaborat ni izdelal sodni izvedenec geodetske stroke v postopku na prvi stopnji. To sicer drži, vendar pa ta elaborat služi temu, da je sodišče prve stopnje lahko opredelilo identiteto novo nastale stvari in sicer služi ta elaborat kot del identifikacije nove stvari, ki jo bo, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, v nadaljnjem postopku lahko kot del etažne lastnine uveljavljala tožeča stranka, na podlagi lastninske pravice, pridobljene na podlagi sodne odločbe (4. člen ZVEtL). Tožba ni nesklepčna in se pri tem tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sklep VSK Cp 576/2009. V tem primeru ni bila dovoljena tožba, kajti stavba v katastru stavb še ni bila razdeljena na etažne dele, posamezni etažni deli še niso dobili svojega identifikacijskega znaka, zato neposreden vpis lastninske pravice na etažnem delu ni bil mogoč. V našem konkretnem primeru pa temu ni tako, kajti obstaja etažna lastnina v katastru stavb in je stavba že razdeljena na etažne dele, posamezni etažni deli so že dobili svoj identifikacijski znak, tudi predmetna nepremičnina je že dobila svoj identifikacijski znak št. 21, in tudi ta vpis bo mogoče izvesti na podlagi določb prej omenjenega zakona. Ker je torej elaborat Geodetske uprave ... služil kot pomoč pri identifikaciji posameznega dela zgradbe št. 21, je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ta elaborat pomeni le dodatno identifikacijo novo nastale stvari, da bo kasneje mogoče izpeljati postopek vpisa tudi tega posebnega dela stavbe v etažno lastnino zgradbe.

7. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka to predmetno stanovanje pridobila na originaren način in se sodišče druge stopnje strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, sprejeto v točkah 20. do 24. obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je štelo, da izvira stvarnopravno upravičenje tožeče stranke na nepremičnini oziroma na njenem pridobljenem delu, kot pridobljeno na izviren (originaren) način in ne na podlagi pravnega posla, zato ima tožeča stranka že na podlagi izdane sodne odločbe možnost oziroma pravico, da v zemljiški knjigi zahteva ustrezno vknjižbo (40. člena ZZK-1) in da to stori sama, vendar potem, ko bodo za takšen vpis podani pogoji (dokončna etažna lastnina). V konkretnem primeru gre še za nedokončano etažno lastnino (člen 17/3 točka 3 ZVEtL), zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da etažna lastnina v zemljiški knjigi še ni vpisana na stavbi kot celoti.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo 25. člen ZTLR, ko je štelo, da je prostor, ki je bil predmet tožnikovih vlaganj glede na njihovo izvedbo večji del sicer enovitega podstrešja, ki je bil neposredno nad stanovanjem št. 15, katerega etažni lastnik je tožnik. Po izvedenih vlaganjih pa je tožnik ustvaril drugačen prostor in drugo rabo, v primerjavi z rabo pred vlaganji. Celotno gledano je šlo za razširitev že obstoječega stanovanja, nahajajočega se v nižji etaži pred razširitvijo, v izmeri 56,10 m2, vendar pa so bili z gradbenimi posegi prostori, prej del podstrešja, preurejeni v bivalne prostore, torej gre za drug namen rabe prostorov, kar pomeni spremembo identitete prostora. Pri tem je povečanje kvadrature znatno, nastala je nova stvar in so izpolnjeni pogoji za originarno pridobitev lastninske pravice na prostorih, v katere je vlagal tožnik in so se nahajali na podstrešju, vse na podlagi določb gradnje na tujem. Pri tem je povsem primerljiva odločba VS RS.1 V tej predmetni zadevi je tožnik v soglasju z drugimi etažnimi lastniki, kot tudi s sedanjo pritožnico gradil na podstrešju, ki je skupni prostor, v solastnini etažnih lastnikov. Drugi etažni lastniki, ki so dovolili gradnjo zato ne morejo zahtevati zase lastninske pravice niti porušitev zgrajenega, temveč eventualno le izplačilo prometne cene njihovega solastniškega deleža skupnega premoženja. Graditelju tako pripada lastninska pravica na spornem delu zgradbe. Takšno stališče je potrjeno tudi še s sodbo VS RS II Ips 721/2006, kjer je Vrhovno sodišče zapisalo, da po sodni praksi VS RS, gre za novo stvar v smislu gradnje na v tujem svetu le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Le v primeru, da gre za povečanje hiše ali drugačno razporeditev prostorov ali gre za izboljšanje bivalnih razmer, hiša pa je ohranjena v prvotnem namenu, ne gre za novo stvar. V konkretnem primeru pa gre za novo stvar, ker je tožnik na podstrešju ustvaril povsem nov bivalni objekt, ki ga je celo prej omenjeni elaborat opredelil kot možnost vzpostavitve etažne lastnine in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za novo stvar in je zato tožnik pridobil lastninsko pravico na delu te nepremičnine, na podlagi določb člena 25 ZTLR. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

9. Nadalje pritožnica še očita, da gre za črno gradnjo, češ da je tožnik izvedel dela brez potrebnega gradbenega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je tudi ta 17. tožena stranka kot vse ostale, dala soglasje in izjavo o tem, da lahko tožnik spremeni del podstrešja v stanovanjski del. Sodišče prve stopnje pa se je do dejstva črne gradnje opredelilo v točki 18. obrazložitve. Iz aktualnih zemljiškoknjižnih izpiskov ni razvidno, da bi imela zgradba kakršnokoli zaznambo črne gradnje. Sicer je res, da tožeča stranka nima izdanega gradbenega dovoljenja, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da za opredelitev lastninske pravice, ta okoliščina črne gradnje vplivala le na nedobrovernost tožnika, ni pa bila ovira, da sodišče prve stopnje ne bi ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja lastninske pravice na delu zgradbe.

10. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena in je sodišče druge stopnje uporabilo določbe člena 353 ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako pa ni storilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki kriti stroške za odgovor na pritožbo, po stroškovniku tožeče stranke, v katerem je priglasila nagrado za zastopanje s pritožbo v znesku 670,40 EUR in za materialne izdatke 20,00 EUR, kar vse skupaj z 22 % DDV znaša 842,28 EUR. Te pritožbene stroške, mora tožena stranka povrniti tožeči stranki na način, kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje (člen 165 ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).

1 Sodba in sklep II Ips 304/2005.