Jedro

Tožnica je z dednim dogovorom, vsebovanim v sklepu o dedovanju, pridobila brezplačno dosmrtno služnost stanovanja in se v letu 2000 po smrti tašče v skladu z dogovorom iz prvega nadstropja preselila v pritlične prostore, ki jih zaseda še sedaj. Tako nastala služnost stanovanja ni bila vpisana v zemljiško knjigo, čeprav je bila sklenjena z dednim dogovorom in tožnica zaradi varstva take služnosti napram tretjim osebam utemeljeno zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj je to pogoj za nastanek osebne služnosti.

Pravilna je odločitev o zavrnitvi zahtevka za vpis služnosti na shrambi, sušilnici v kleti, garaži ter zelenjavnem vrtu hiše, ker te niso bile predmet dednega dogovora 27. 11. 1997 in ker po uveljaviti SPZ osebna služnost ni mogla nastati s priposestvovanjem, do uveljavitve SPZ v letu 2003 pa še ni potekla priposestvovalna doba.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je vzelo na znanje umik tožbe in ustavilo postopek v delu, s katerim je tožnica zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine. Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice ter toženki naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, da se pri nepremičnini z ID znakom 000 vknjiži dosmrtna brezplačna služnostna pravica stanovanja v stanovanjski hiši na naslovu ..., na prostorih v pritličju, in sicer kuhinji, dnevni sobi, spalnici in WC-ju ter kopalnici v kleti v korist tožnice, sicer bo tako listino nadomestila sodba. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnici v znesku 796,95 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki; tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe; toženka pa obsodilni del sodbe ter predlagata ustrezno spremembo oziroma toženka podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno zaključilo, da nekateri prostori, ki izrecno niso navedeni v dednem dogovoru delijo drugačno usodo. Ob sklenitvi dednega dogovora je tožnica uporabljala shrambo, kurilnico, garažo in vrt in se natančen zapis ni zdel pomemben, volja obeh je bila, da si tožnica zagotovi služnostno pravico stanovanja v takem obsegu, ko jo je imela 27. 11. 1997, o pomožnih prostorih ni bilo izrecnega zapisa. Za lase je privlečeno, da je toženka uporabo teh prostorov samo dovoljevala in da ni pogojev za priposestvovanje in je taka odločitev sodišča formalistična in neživljenjska. Tožnica je garažo s ceste ves čas uporabljala, vendar je bil dostop zaradi vrat otežen in je toženka za tožničin rojstni dan vgradila nova dvižna vrata, ki so tožnici olajšala parkiranje. Nihče od leta 1997 ni zatrjeval, da tožnica določene prostore uporablja samo do preklica, sicer tožnica takega dednega dogovora ne bi podpisala. Zadeva je eskalirala tako daleč, da tožnica sedaj garaže ne more uporabljati, na dvorišču ne more parkirati in se v tem primeru vidi absurdnost sodne odločitve, ki je pomožne prostore, ki niso izrecno navedeni zavrnilo, da ne spadajo k služnostni pravici, ustanovljeni z dednim dogovorom.

4. Toženka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe navaja, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, ker je nepravilno oblikovan, zaradi česar je neobrazložen in nejasen in ni sposoben za obravnavo in ga bi moralo sodišče zavreči. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje nesklepčni zahtevek spremenilo in mu v celoti ugodilo. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je stvar stranke. Sodišče ne sme oblikovati zahtevka namesto stranke in se pri tem sklicuje na odločbo VS RS II Ips 1213/2008. Pri tem je treba izhajati iz temeljne opredelitve vloge sodišča, ki mora biti nepristranska in temeljnih pravic strank do vsakega obravnavanja pred sodiščem. Izpodbijana sodba je zaradi nedopustnega ravnanja sodišča obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz prvega odstavka člena 339 v zvezi s členom 285 ZPP. Sodišče je dokaz z vpogledom v zemljiško knjigo in darilno pogodbo z dne 22. 9. 1997 izvedlo brez dokaznega sklepa in mimo predlogov strank in je kršilo določbo 7. člena ZPP in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Nadalje je sodišče prve stopnje nepravilno zavzelo stališče glede ničnosti dednega dogovora, saj ničnost ugotavlja sodišče po uradni dolžnosti. Nadalje toženka navaja, da je dokazne predloge sodišče zavrnilo brez ustrezne obrazložitve, prav tako sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih niti sodišče ne navaja pravne podlage na podlagi katere je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, niti na podlagi česa sodišče zaključuje, da obstoji služnostna pravica stanovanja v pritličju hiše. Sodišče se do trditev toženke glede prenehanja služnostne pravice stanovanja in glede sklenitve novega ustnega dogovora glede rabe stanovanja ni opredelilo in o tem sodba nima razlogov. Nadalje toženka očita sodišču prve stopnje, da mora biti dogovor o osebni služnosti sklenjen v pisni obliki, sicer pravice ni mogoče vpisati v zemljiško knjigo.

5. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnica je z dednim dogovorom vsebovanim v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju D 625/96 z dne 27. 11. 1997 pridobila brezplačno dosmrtno služnost stanovanja v prvem nadstropju hiše na ... in se v letu 2000 po smrti tašče v skladu z dogovorom iz prvega nadstropja preselila v pritlične prostore, ki jih zaseda še sedaj. Tako nastala služnost stanovanja ni bila vpisana v zemljiško knjigo, čeprav je bila sklenjena z dednim dogovorom in tožnica zaradi varstva take služnosti napram tretjim osebam utemeljeno zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj je to pogoj za nastanek osebne služnosti (drugi odstavek člena 234 SPZ).

8. S tem, ko je sodišče v izreku navedlo, da je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo namesto listine, ne gre za nesklepčen zahtevek kot trdi pritožba in ga tudi ni vsebinsko spremenilo in se postavilo v vlogo odvetnika tožnice, saj ne gre za nikakršno vsebinsko spremembo, temveč uporabo pravilne besede „dovolilo“ namesto arhaične besede „listina“. Pri tem se pritožb neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 1213/2008, ko je šlo v tisti zadevi za povsem drugačno dejansko situacijo, ki ni primerljiva. Sodišče zaradi tega ni bilo nepristransko niti se ni postavilo v vlogo odvetnika tožeče stranke kot očita sodišču prve stopnje toženka v pritožbi. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov in da je oprlo odločitev na nezatrjevana dejstva. Trditev, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti je neutemeljena, saj se mora na ničnost sklicevati stranka in o tem postaviti ustrezne trditve. Sicer pa je toženki že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, da če pogodbe o ustanovitvi služnosti niso podpisali vsi solastniki, je le-ta izpodbojna in ne nična. Z novim dogovorom, da se tožnica preseli v pritličje prvotni dedni dogovor ni prenehal, kot ves čas trdi toženka, ampak gre za dogovorjeno spremembo. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je bil dogovor, da se služnost ne vpiše v zemljiško knjigo, saj je prav vpis v zemljiško knjigo pogoj za veljavnost osebne služnosti. Sodišče prve stopnje je navedlo, zakaj ni sprejelo trditev toženke in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obširne in materialnopravne pravilne razloge sodišča prve stopnje. Zatrjevana pavšalna trditev kršitev postopka iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka člena 339 ZPP ni podana.

9. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za vpis služnosti na shrambi, sušilnici v kleti, garaži ter zelenjavnem vrtu hiše, ker te niso bile predmet dednega dogovora 27. 11. 1997 in ker po uveljaviti SPZ osebna služnost ni mogla nastati s priposestvovanjem, ki pa do uveljavitve SPZ v letu 2003 tudi še ni potekla priposestvovalna doba in se v izogib ponavljanju tudi v temu delu pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje.

10. Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

11. Toženka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti te stroške (člen 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP).