Jedro

V času veljavnosti ZDR/90 je bila objava pogoja poskusnega dela pogoj za njegovo zakonito določitev v pogodbi o zaposlitvi.

Tožena stranka do zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje ni izrecno navajala dejstev in okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje tožnikovega dela ne bi bilo mogoče in ni uveljavljala odločitve v smislu sodne razveze na podlagi 118. člena ZDR. Kasnejših tovrstnih navedb sodišče na podlagi določb 286. člena in prvega odstavka 337. člena ZPP ni moglo upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku, razveljavilo sklep tožene stranke z dne 24.1.2003 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter od 26.1.2003 dalje tožniku priznalo neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter toženi stranki naložilo, da tožnika vrne na delo in mu povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da pogoj poskusnega dela v zvezi s tožnikovo zaposlitvijo ni bil objavljen in je bilo zato poskusno delo nezakonito dogovorjeno, glede sklenitve delovnega razmerja za določen čas pa po pogodbi o zaposlitvi zakonski razlog ni bil naveden in obstoja takega razloga tožena stranka v postopku pred sodiščem tudi ni dokazala.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče brez pravne podlage presodilo, da je tožnik sklenil delovno razmerje brez pogoja poskusnega dela zgolj zato, ker pogoj poskusnega dela ni bil objavljen. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil ta pogoj določen tako v sklepu o izbiri, ki ga tožnik ni izpodbijal, kot dogovorjen v medsebojni pogodbi o zaposlitvi. Poleg tega je sodišče neutemeljeno štelo, da delovno razmerje ni bilo zakonito sklenjeno za določen čas in se zato šteje, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo jasno, da je obstajala potreba po tožnikovem delu le določen čas in je zato obstojal zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Ker je pri toženi stranki potreba po tožnikovem delu z iztekom pogodbe prenehala, bi moralo sodišče upoštevati določbe 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02) in kvečjemu priznati tožniku delovno razmerje do odločitve sodišča prve stopnje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožena stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijske navedbe, da bi moralo sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotoviti le začasnost potreb po tožnikovem delu, pomenijo grajo dokazne ocene in poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), sodišče teh navedb ni moglo upoštevati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Glede objave pogoja poskusnega dela v času veljavnosti prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je sodišče že v sodbi VIII Ips 38/2003 z dne 3.2.2004 zavzelo stališče, da je objava poskusnega dela pogoj za njegovo zakonito določitev v pogodbi o zaposlitvi. Podlago za tako stališče je sodišče videlo v določbi prvega odstavka 10. člena v spornem času veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 40/97), ki je trajanje poskusnega dela vezala na določitev trajanja v njegovi objavi. Glede na to revizijsko sodišče soglaša, da nižji sodišči nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta presodili, da pogoj poskusnega dela v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi ni bil zakonito dogovorjen, ker ta pogoj ni bil naveden v objavi prostega delovnega mesta, na podlagi katere je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi. Zato zaradi tega pogoja tožniku pogodba o zaposlitvi ni mogla biti zakonito odpovedana.

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano, da tožena stranka v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi ni navedla zakonskega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas in niti v postopku pred sodiščem ni uspela dokazati nobenega od konkretnih razlogov, opredeljenih v takrat veljavnem 17. členu ZDR/90, je sodišče utemeljeno presodilo, da delovno razmerje s tožnikom ni bilo zakonito sklenjeno za določen čas. Ker je bila v prvem odstavku 18. člena ZDR/90 vzpostavljena zakonska domneva o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas, če je bilo delovno razmerje za določen čas iz razlogov na strani delodajalca sklenjeno nezakonito, je sodišče utemeljeno sledilo tožnikovemu zahtevku po priznanju delovnega razmerja tudi za čas po poteku prvotno sklenjene pogodbe o zaposlitvi in zahtevku za vrnitev tožnika na delo.

Tožena stranka do zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje ni izrecno navajala dejstev in okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje tožnikovega dela ne bi bilo mogoče in ni uveljavljala odločitve v smislu sodne razveze oziroma v smislu določb 118. člena v času sporne odpovedi že veljavnega ZDR. Kasnejših tovrstnih navedb pa sodišče tudi na podlagi določb 286. člena, in prvega odstavka 337. člena ZPP ni moglo upoštevati. Zato sodišče utemeljeno ni odločalo o sodni razvezi na podlagi 118. člena ZDR.

Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.