Jedro

Iz fotografije razvidne neravnine ne predstavljajo nevarnosti za hojo oz. tek po njih ob povprečni skrbnosti, to pa hkrati pomeni, da tožničinemu delodajalcu ni mogoče očitati nedopustne opustitve, ker ni poskrbel za zaporo tega dela dvorišča oz. za preplastitev asfalta. Škodni dogodek je torej pripisati samo premajhni skrbnosti same tožnice oz. nesrečnemu naključju.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje – v 2. točki izreka spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 3.730,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 893.857,20 SIT za čas od 31.7.2006 do 31.12.2006 in od zneska 3.730,00 EUR za čas od 1.1.2007 do plačila; v stroškovnem izreku (točka 4) pa spremeni tako, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 231,84 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Pritožba tožnice se zavrne in v nespremenjenem delu (točka 3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti 189,50 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 3.730,00 EUR z obrestmi in ji povrniti 1.927,56 EUR pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, pri čemer tožnica izpodbija zavrnilni del in stroškovni izrek, tožena stranka pa ugodilni del in stroškovni izrek.

Tožnica v svoji pritožbi uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge. Bistveno kršitev postopka in napačno uporabo materialnega prava vidi v tem, ker je prvo sodišče sledilo ugovoru zastaranja tožene stranke glede poškodbe z dne 14.2.2005. S tem ugovorom je bila tožena stranka po presoji pritožbe prekludirana. Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine in meni, da je upravičena glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode do celotnega vtoževanega zneska. Tožnica pa izpodbija tudi stroškovni izrek, ker meni, da bi moralo sodišče tožnici priznati celotne stroške za izvedensko mnenje, prav tako pa tudi potne stroške substituta iz Celja.

Tožena stranka pa uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne z ustrezno stroškovno posledico. Navaja, da je sicer pravilno prvostopno stališče, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost. Napačna pa je presoja prvega sodišča, da je za utrpelo poškodbo tožnice podana krivdna odgovornost njenega delodajalca. Spregledalo je, da je kritični teren neraven zato, ker asfalt dvigujejo korenine drevesa ob parkirišču, ki je zaščiteno in se ga ne sme posekati. Asfaltna površina, ki jo prikazuje fotografija pa je bila v času tožničine poškodbe tudi z manjšimi neravninami. Po mnenju pritožbe je iskati vzrok nastali škodi izključno v samem tožničinem ravnanju, ki je ravnala nepazljivo in neodgovorno, ko se je odločila peljati otroke po potki, za katero je sama vedela, da je nekoliko poškodovana, ko pa je stekla za dvema otrokoma, ni bila ustrezno pazljiva. Na voljo so bile tudi druge potke brez izboklin, tožnica je za neravnine vedela, in bi morala temu ustrezno ravnati. Zato meni, da ni podana odgovornost tožničinega delodajalca, če pa že, pa je tožnica vsaj pretežno (do 70%) soodgovorna za nastanek škodnega dogodka.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da v danem primeru ni podana objektivna odgovornost, pri čemer je zavzelo stališče, da hoja in tek po neravnem asfaltiranem terenu pred šolo ne pomeni nevarne dejavnosti oz. nevarne stvari. Štelo pa je, da je podana subjektivna odgovornost tožničinega delodajalca, ker obravnavanega dela ploščadi ob šoli ni ogradil tako, da ne bi bilo mogoče dostopati po predmetni neravnini ali pa napravil novo ravno asfaltno prevleko. Ob tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica stanje predmetne ploščadi ob šoli poznala, da je imela možnost sama ali z učenci dostopati na šolska igrišča tudi po drugi poti, da ima asfaltna površina neravnine zaradi korenin dreves, ki dvigujejo asfalt, pri čemer so drevesa zaščitena in jih ni dopustno posekati, kot tudi, da fotografija iz priloge pod A 25, ki je bila posneta v letu 2006 ne izkazuje v celoti stanja iz časa poškodbe v letu 2004, ker so bile v času poškodbe neravnine na asfaltirani ploščadi ob šoli manjše, kot pa to izhaja iz vpogledane fotografije.

Upoštevajoč vsa spredaj navedena dejstva pa po presoji pritožbenega sodišča tožničinemu delodajalcu ni mogoče očitati nedopustne opustitve, ker ni pred škodnim dogodkom preplastil asfaltirane površine oz. to delal dovolj pogosto, da na njej ne bi bile neravnine. Iz samih razlogov prvega sodišča, s katerim je to utemeljilo svojo presojo, da takšne neravnine na asfaltirani ploščadi ob šoli ne predstavljajo nevarne stvari in celo tek po takšni površini ne predstavlja nevarne dejavnosti (upoštevajoč zahtevo po profesionalni skrbnosti tožnice) celo, če ne bi vedela, da so na asfaltirani površini neravnine, nasprotuje ugotovitvi prvega sodišča o izključni krivdni odgovornosti tožene stranke oz. tožničinega delodajalca, ker neravnin ni odstranil. Iz fotografije pod A25 razvidne neravnine namreč po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo nevarnosti za hojo oz. tek po njih ob povprečni skrbnosti, to pa hkrati pomeni, da tožničinemu delodajalcu ni mogoče očitati nedopustne opustitve, ker ni poskrbel za zaporo tega dela dvorišča oz. za preplastitev asfalta. Spomniti je še, da v trditveni podlagi tožnice ni očitka delodajalcu, da bi moral ta del ploščadi ob šoli zagraditi tako, da bi preprečil dostop na ploščad. Škodni dogodek je torej pripisati samo premajhni skrbnosti same tožnice oz. nesrečnemu naključju. Ob navedenem pa ni podana odškodninska odgovornost tožničinega delodajalca in posledično tudi ne tožene stranke.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

O pritožbi tožnice Ker je pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožene stranke ugotovilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti, ni posebej presojalo pritožbenih navedb tožnice, ki se nanašajo na posledice škodnega dogodka, ki razultirajo v novi poškodbi v letu 2005, kot tudi ni posebej presojalo primernosti prisojene odškodnine oz. pravilnosti odločitve o stroških postopka tožnice.

V posledici ugoditve pritožbi tožene stranke in s tem spremenjenemu uspehu v pravdi je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovni izrek in sicer tako, da je toženi stranki priznalo vse priglašene pravdne stroške na prvi stopnji, kot tudi pritožbene stroške. Odmera obeh je razvidna na stroškovniku na list. št. 120 in stroškovniku na pritožbi.