Jedro

Prisojena odškodnina se ob upoštevanju 20 % tožnikovega soprispevka zviša za znesek v višini 6.800,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II. izreka spremeni tako, da se znesek „4.000,00 EUR“ nadomesti z zneskom „6.800,00 EUR“, znesek „1.572,84 EUR“ pa z zneskom „1.846,98 EUR“; v preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 393,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2011 dalje do plačila. Obenem jo je zavezalo tudi k povračilu 1.572,84 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v zavrnilnem delu se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Poudarja, da se ne pritožuje zaradi prisojene sokrivde v višini 20 %, marveč zoper zavrnilni del glede višine odškodnine. Meni, da škoda iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ni bila tako majhna, kot jo odseva prisojena odškodnina. Prvostopenjsko sodišče je prenizko vrednotilo dejstvo, da je tožnik utrpel hude telesne poškodbe. Prenizko je vrednotilo sámo naravo utrpelih telesnih poškodb, pa tudi intenziteto in trajanje telesnih bolečin. Telesne bolečine bo moral ob spremembah vremena prestajati tudi v bodoče; ob obremenitvah pa bodo dosegale stopnjo lahkih do srednje intenzivnih bolečin. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ustrezneje vrednotiti prepričljivo izpovedbo o intenziteti bolečin in upoštevati njegovo subjektivno doživljanje ter številne neugodnosti, ki jih je izpostavil izvedenec. Iz tega naslova bi mu moralo sodišče prisoditi še najmanj nadaljnjih 6.000,00 EUR.

3. Tudi odškodnina iz naslova strahu je po oceni pritožnika prenizka in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso v podobnih primerih. Utrpel je tako primarni kot sekundarni strah; še posebej slednji je trajal izjemno dolgo. Iz tega naslova bi mu moralo sodišče skupaj priznati 2.000,00 EUR, ob upoštevanju 20 % krivde pa 1.600,00 EUR.

4. Izpostavlja izjemno velik obseg škode, ki se odraža v zmanjšanju njegovih življenjskih aktivnosti. Popolnoma je nezmožen za kakršnokoli pridobitno dejavnost in oviran prav pri vseh dejavnostih, tudi najosnovnejših higienskih opravilih. Poslabšalo se mu je psihično zdravje, kar je ugotovil in potrdil izvedenec. Vsega tega sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni ustrezno ovrednotilo in mu neutemeljeno ni priznalo odškodnine v višini 10.000,00 EUR, ob upoštevanju 20 % sokrivde pa 8.000,00 EUR. Prilaga več sodb Vrhovnega sodišča RS in poudarja, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni skladna z uveljavljeno sodno prakso. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi še za nadaljnjih 12.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Materialnopravno izhodišče za odločanje v obravnavani zadevi predstavlja določba 179. člena Obligacijskega zakonika(2). Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu za odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti odmerjena tudi ob primerjavi z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic, je namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

8. Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik pri padcu na poledenelem pločniku utrpel udarnino desnega komolca in raztrganino rotatorne manšete desne rame. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je hude bolečine trpel sedem dni, srednje hude dva do tri tedne, bolečine manjše intenzivnosti pa so prisotne ves čas. Iz izvedeniškega mnenja izhajajo številne nevšečnosti, ki jih je imel tožnik zaradi škodnega dogodka: večkrat je bil operiran, imel je več fizioterapij, daljše obdobje je nosil opornico, užival je protibolečinske tablete. Kasneje so se pokazale posledice v obliki rahle utesnitve ulnarnega živca, zato je moral ponovno obiskovati travmatologa. Glede ne ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prisojeni znesek v višini 2.000,00 EUR (oziroma 1.600,00 EUR ob upoštevanju 20 % soprispevka) prenizek, saj odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih(3). Upoštevaje sodno prakso ter izkazane telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih primeroma izpostavlja tudi pritožba, je primerna satisfakcija iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti znesek v višini 5.000,00 EUR; ob upoštevanju 20 % soprispevka pa 4.000,00 EUR.

9. Pritožnik utemeljeno graja odločitev sodišča v zvezi z odškodnino iz naslova strahu. Prvo sodišče mu je priznalo znesek v višini 500,00 EUR, upoštevaje 20 % soudeležbo pa 400,00 EUR. Izvedenec je potrdil, da je bil pri tožniku podan tako primarni kot tudi sekundarni strah. Stanje se mu v tednih po škodnem dogodku ni izboljšalo, zato je postal močno zaskrbljen. Prvo sodišče je upoštevalo, da je tožnik utrpel močan primarni strah ob padcu, saj se zaradi bolečin v desni rami in roki ni mogel dvigniti. Prav tako je upoštevalo, da je pri tožniku obstajala že predhodna psihična obremenjenost, zato je škodni dogodek pri njem povzročil še nekoliko več nelagodja. Glede na močan primarni strah ter dolgotrajni sekundarni strah, ki ga ugotavlja tudi izvedenec, pa je po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 500,00 EUR (oziroma 400,00 EUR) prenizka. Tudi ob upoštevanju primerov iz sodne prakse, ki jih izpostavlja pritožba, je ustrezen znesek odškodnine za pretrpljeni strah 1.500,00 EUR, ob upoštevanju tožnikovega soprispevka pa 1.200,00 EUR.

10. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o prenizko prisojenem znesku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V okviru preizkusa pravilne zapolnitve materialnopravnega standarda pravične denarne odškodnine (179. člen OZ) pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojeni znesek v višini 2.500,00 EUR (oziroma 2.000,00 EUR ob upoštevanju soprispevka) bistveno odstopa od odškodnin, ki so bile prisojene v približno primerljivih primerih. Prvo sodišče je v celoti sledilo izvedeniškemu mnenju, ki ugotavlja, da je tožniku ostala boleča in zelo omejena gibljivost desne roke, ki je praktično neuporabna. Desna roka je slabo gibljiva, že vsakdanja opravila mora tožnik opravljati z levico. Tožnik je tudi psihiatrični bolnik, poškodbe, ki jih je utrpel v škodnem dogodku, pa ga le še dodatno obremenjujejo. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot ugotavlja izvedenec, temu pa sledi tudi prvo sodišče, je trajno. Takšne posledice pa po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo prisojo višjega zneska odškodnine. Ob upoštevanju približno primerljivih primerov VS 002613 in VS 002159 na eni strani ter VS 002619 na drugi strani, je mogoče obravnavano zadevo umestiti v razmak med prisojenimi odškodninami v prej navedenih zadevah. Ob upoštevanju zatrjevanega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je po oceni pritožbenega sodišča ustrezen znesek odškodnine v višini 7.000,00 EUR, ob upoštevanju 20 % soprispevka pa 5.600,00 EUR.

11. Glede na vse pojasnjeno je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode zvišalo tako, da je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojeno odškodnino na prvi stopnji v višini 1.600,00 EUR zvišalo za 2.400,00 EUR (skupni znesek 4.000,00 EUR); odškodnino iz naslova strahu v višini 400,00 EUR je zvišalo za 800,00 EUR (skupni prisojeni znesek 1.200,00 EUR); odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je prvo sodišče ocenilo na 2.000,00 EUR, pa je zvišalo še za 3.600,00 EUR (skupni prisojeni znesek 5.600 EUR). Toženka je dolžna tožniku poleg že prisojene odškodnine na prvi stopnji – ob upoštevanju 20 % tožnikovega soprispevka – plačati še znesek v višini 6.800,00 EUR odškodnine iz naslova nematerialne škode, saj je bilo treba odločitev sodišča v konkretnem primeru primerjati tudi z odločitvami sodišč v drugih istovrstnih primerih.

12. Pritožbeno sodišče je, upoštevajoč vse razloge, navedene v predhodnih točkah obrazložitve, pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvega sodišča spremenilo tako, da je toženki naložilo še dodatno plačilo 6.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik se sicer zavzema za bistveno zvišanje preživnine, kar utemeljuje s predloženimi sodnimi odločbami. Vendar pa je treba upoštevati, da predložene sodne odločbe predstavljajo le izsek iz obsežne sodne prakse glede višine odškodnin za nepremoženjsko škodo; ta sodna praksa pa se lahko tudi spreminja. Pritožbeno izpostavljene sodne odločbe se nanašajo na obdobje od leta 2004 do 2007, torej na obdobje konjunkture, ko so bile tudi odškodnine nekoliko višje. V zadnjem obdobju pa je mogoče iz sodne prakse sklepati o trendu nižanja zneskov prisojenih odškodnin.

13. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo ponovno odločati tudi o stroških postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo, da je tožnik po spremembi odločitve s svojim zahtevkom uspel s 70 %, toženka pa s 30 %. Pritožbeno sodišče je odmero napravilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi(4) in 155. členom ZPP ter na podlagi predloženih stroškovnikov pravdnih strank. Tožnik je glede na skupaj priznane stroške v višini 2.651,40 EUR ter 70 % uspeh upravičen do 1.855,98 EUR, toženka pa ob upoštevanju 30 % uspeha do zneska v višini 9,00 EUR. Po pobotanju navedenih zneskov je toženka dolžna plačati tožniku 1.846,98 EUR pravdnih stroškov.

14. Pritožbeni uspeh tožnika v pritožbenem postopku je 57 %. V tem deležu mu je bilo tudi prisojeno povračilo stroškov v postopku s pritožbo (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona). Na podlagi priglašenih stroškovnih postavk v pritožbi (na list. št. 247 sodnega spisa) je bilo tožniku priznanih skupaj 689,83 EUR pritožbenih stroškov (nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tarifni številki 3210, 20,00 EUR materialnih stroškov ter 22 % DDV). Glede na tožnikov 57 % pritožbeni uspeh, mu je toženka dolžna povrniti 393,20 EUR pritožbenih stroškov. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.

Op. št. (3): Primerjaj VS 002613, VS 002619, VS 002159. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 67/2008 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZOdvT.