Jedro

Dvojno razpolaganje z nepremičnino je nedopustno ravnanje, saj pojem nedopustnega ravnanja ne obsega samo ravnanj, ki so v nasprotju z določenim predpisom ali splošnimi pravili pravnega reda, temveč tudi takšna, ki so v nasprotju z običajnimi normami obnašanja.

Tožeča stranka je imela že ob sklenitvi prodajne pogodbe vse možnosti, da svojo lastninsko pravico tudi vknjiži v zemljiški knjigi in s tem postane tudi pravni lastnik nepremičnin in ne zgolj njen dejanski posestnik.

Ker pa tožeča stranka svoje pravne možnosti ni izkoristila, ki jo je imela kljub dvojni prodaji, se je sama spravila v situacijo, ko je kasneje prišlo v sodnem postopku do drugačne pravne usode apartmaja in obstoj vzročne zveze med dvojno prodajo in kasneje nastalo škodo, ki je bil že v trenutku sklenitve prodajne pogodbe viseč in odvisen od delovanja tožeče stranke, je odpadel, ker tožeča stranka ni naredila nobene aktivnosti v zvezi z vknjižbo lastninske pravice.

Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženih strank in nastalo škodo, saj vzročne zveze ni zamenjavati z dvojno prodajo, ki je protipravno ravnanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka in prvo tožena stranka nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo Pg 392/2011 z dne 1. 4. 2014 izreklo: “I. Primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Toženi stranki S. d.d., (prej N. d.o.o., matična številka …) in E. d.o.o., matična številka …, sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki K. s.p., matična številka …, znesek 55.082,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2011 do plačila, ter mu povrniti odmerjene pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po vročitvi odločb do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo” in podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Toženi stranki S. d.d., (prej N. d.o.o., matična številka …) in E. d.o.o., matična številka …, sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki K. s.p., matična številka …, znesek 53.529,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.046.500 SIT od 16. 2. 2000 do 31. 12. 2010 in od zneska 53.529,59 EUR od 1. 1. 2007 do plačila ter mu povrniti odmerjene pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po vročitvi odločbe do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo” se zavrne. II. Tožnik je dolžan toženki poravnati stroške pravdnega postopka, in sicer prvotoženki v znesku 2.461,60 EUR in drugotoženki v znesku 2.890,08 EUR, vse v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.”

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako,da primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, v primeru zavrnitve le tega podrejenemu tožbenemu zahtevku, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, toženima strankama pa v vsakem primeru nerazdelno v plačilo naloži vse dosedanje pravdne stroške, ter stroške te pritožbe, odmerjene na EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po vročitvi odločbe do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

3. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila. Menila je, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, razen v delu, kolikor je sodišče prve stopnje presodilo, da je ugovor pasivne legitimacije in ugovor zastaranja kot ga je podala tožena stranka neutemeljen, vendar pa v tem delu ne more imeti pravnega interesa za pritožbo, ker je v sporu uspela, predlaga pa, da bi se glede tega pritožbeno sodišče vseeno izjasnilo. Sicer pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in ji naloži plačilo pritožbenih stroškov prve tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15 dneva po vročitvi sodbe dalje do plačila.

5. Prvotožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 264/2015 z dne 23. 1. 2015 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Celju.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

9. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o vseh za presojo odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je moralo presoditi na podlagi trditev tožeče stranke, da primarno zahteva plačilo odškodnine, ki jo predstavlja kupnina v znesku 55.082,62 EUR, ki jo je poravnala za apartma T. št. 2 v apartmajskem naselju …, ker je mnenja, da sta mu toženki odškodninsko odgovorni. Zatrjevala je, da sta toženki dvakrat prodali apartma T. št. 2, ki je bil v postopku izvršbe, v posest in last izročen R. B., v posledici česar tožeča stranka lastninske pravice na njem ne more pridobiti, zato je oškodovana za kupnino apartmaja. Meni še, da sta za ta znesek toženki neupravičeno obogateni brez pravnega temelja, tožeča stranka pa oškodovana. Škoda je enaka višini kupnine, ki jo je plačala svojemu podajalcu in sicer 55.082,62 EUR, če pa bi se štelo, da je škoda enaka višini kupnine, ki jo je njen prodajalec plačal svojemu prodajalcu, pa podredno uveljavlja po obeh pravnih podlagah plačilo 53.529,59 EUR.

11. Iz dejanskih ugotovitev in dokazne ocene izvedenih dokazov sodišča prve stopnje izhaja naslednje dejansko stanje: (-) da je 1. 7. 1996 med Z. d.d. (sedaj S. d.d.) in E. d.o.o. (nadalje E. d.o.o.) sklenjena Pogodba o sodelovanju pri projektu izgradnje apartmajskega naselja “P.”, v kateri ugotavljata, da je Z. d.d. lastnik nepremičnin, na kateri se gradi apartmajsko naselje, E. d.o.o. pa soinvestitor projekta in da je kupoprodajna pogodba pravno veljavna šele, ko jo podpišejo kupec, soinvestitor in zdravilišče; (-) da je dne 7. 10. 1998 bila med Z. d.d ter E. d.o.o. kot prodajalcema in S. d.o.o. kot kupcem sklenjena kupoprodajna pogodba št. 1 o nakupu apartmaja v naselju “P.”, katere predmet so bili apartmaji V. št. 2, V. št. 12 in T. št. 2 za ceno 33.154.600,00 takratnih tolarjev, na slednjem pa je bila 14. 12. 1998 zabeležena zastavna pravica za zavarovanje terjatve upnika H. p.o. v višini 3.000.000,00 takratnih tolarjev, pri čemer je H. p.o. navedeno terjatev dne 7. 7. 2006 prenesel R. B., kateremu je bil apartma T. št. 2 v postopku izvršbe izročen v posest in last v letu 2010; (-) da je dne 9. 2. 1999 P. d.d. kot prodajalec s kupcem D. Š. s.p. sklenil kupoprodajno pogodbo, katere predmet je T. št. 5 za ceno 13.046.500,00 takratnih tolarjev; (-) da je dne 16. 2. 1999 P. d.d. z E. d.o.o. sklenil Sporazum o razdrtju kupoprodajne pogodbe št. 10/98, v katerem pogodbenici ugotavljata, da kupec po pogodbi gradbenih del ni opravil oziroma jih ne namerava opraviti in ni poravnal kupnine, zato razdirata predmetno kupoprodajno pogodbo, pri čemer kupec predmet pogodbe vrne v last in posest prodajalcu z dnem podpisa sporazuma; (-) da je dne 29. 12. 1999 med Z. d.d. in A. s.p. sklenjen Aneks št. 1, v katerem sta se pogodbenici dogovorili, da se apartma T. št. 5, kljub razdrtju pogodbe s prvim lastnikom P. d.d., zamenja z apartmajem T. št. 2 in se izroči A. s.p.; (-) da sta Z. d.d. in E. d.o.o. proti koncu leta 2000 kot prodajalki sklenili s kupcem A. s.p. Aneks (brez številke in datuma) h kupoprodajni pogodbi (brez številke), v katerem ugotavljajo, da je v osnovni pogodbi prišlo do napake pri oznaki apartmaja, saj je v pogodbi pomotoma zapisano apartma T. št. 5 namesto pravilno apartma T. št. 2; (-) dne 21. 11. 2000 je A. s.p. kot prodajalec s kupcem R. d.o.o. sklenil kupoprodajno pogodbo za apartma T. št. 2 v skupni površini 55,14 m2 za ceno 13.046.500,00 takratnih tolarjev; (-) da je dne 1. 7. 2006 R. d.o.o. kot prodajalec s kupcem K. s.p. sklenil prodajno pogodbo, katere predmet je apartma T. št. 2 za ceno 13.200.000,00 takratnih tolarjev.

12. Pritožba obširno navaja dejstva v zvezi z dvojno prodajo apartmaja T. 2 in povzema sam potek prodaj, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, tako da s temi pritožbenimi navedbami ne izpodbija pravzaprav ničesar in je v tem delu pritožba namenjena zgolj ponavljanju trditev, ki jih je tožeča stranka podala pred sodiščem prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženi stranki dvakrat prodali isti apartma, tako da to odločilno pravo dejstvo, na katerem temelji tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, ne more biti sporno in pritožba očitno želi le ponoviti celotno dogajanje v zvezi z dvojno prodajo, toda s tem ne more izpodbiti sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

14. Prav tako so pritožbeno neupoštevne obširne pritožbene navedbe o tem: (-) da je osnovni in edini vzrok, da je sploh prišlo do tega, da je tožeča stranka ostala brez apartmaja T. št. 2 dvojna prodaja le tega; (-) da tožeči stranki niti njegovim pravnim prednikom ni bilo znano, da je bil ta apartma že enkrat prej prodan P. d.o.o. oziroma naprej še S. d.o.o., ker o tem niso bili nikdar obveščeni s strani toženih strank, torej prodajalcev, ki sta že po naravi stvari za dvojno prodajo vedeli oziroma bi zanjo morali vedeti in čeprav sta vedeli za prvo prodajo, sta apartma T. št. 2 še enkrat prodali, tokrat A. s.p., ki je kupnino v celoti poravnal, apartma pa mu je bil predan v posest; (-) da kolikor bi bila zemljiška knjiga že nastavljena, torej etažna lastnina, bi se A. s.p., vpisalo kot lastnik, bila pa je vzpostavljena šele več let kasneje; (-) da je vseeno šteti, da sta prodajalca v določeni meri kljub vsemu izpolnila svojo obveznost, saj sta sklenila zavezovalni pravni posel, plačan je bil davek od prometa nepremičnin, podana je bila intabulacijska klavzula, nepremičnina je bila izročena v neposredno posest in je prvi kupec S. d.o.o. bil tako v slabšem položaju, saj nepremičnine očitno nikoli ni prevzel v posest, niti posesti nikoli ni zahteval (oziroma več let ne); (-) da vse navedeno zgolj pritrjuje navedbam tožeče stranke, da sta toženi stranki zelo dobro vedeli za dvakratno prodajo, in sta to dejstvo tožeči stranki in njegovim pravnim prednikom prikrivali, na koncu pa prvemu (nedobrovernemu) kupcu omogočili pridobitev lastninske pravice, s tem pa oškodovali tožečo stranko.

15. Takšne pritožbene navedbe bi bile pomembne, če bi tožeča stranka vložila izbrisno tožbo z zahtevo za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe v zemljiški knjigi in za vzpostavitev prejšnjega stanja, pri kateri je pravno odločilna dobrovernost in nedobrovernost kupcev pri dvojni prodaji, za takšno procesno in pravno situacijo pa ne gre.

16. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da za sodišče prve stopnje ni bilo dileme, da je pravna podlaga odškodninskemu zahtevku tožeče stranke dvojna prodaja istega apartmaja in tudi po stališču pritožbenega sodišča je pravilno materialno pravno presodilo, da ugovor zastaranja ni izkazan, ker odškodninski zahtevki zastarajo najkasneje v 5 letih od nastanka škode, pri čemer pa ni moč šteti, da je škoda nastala v času dvojne prodaje v letu 2000, kot to trdita toženi stranki, temveč je škoda tožeči stranki nastala, ko je izgubila posest nad T. št. 2, to je v letu 2010. 17. Pravilno je tudi materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da ni izkazan ugovor pasivne legitimacije toženih strank, ker iz Pogodbe o sodelovanju pri projektu izgradnje apartmajskega naselja “P.” (nadalje Pogodba o sodelovanju), ki sta jo sklenili toženi stranki, izhaja, da prodajo apartmajev opravljata obe pogodbeni stranki in da je kupoprodajna pogodba za nakup apartmaja pravno veljavna šele, ko jo podpišejo kupec, investitor in zdravilišče. Tako sta toženki nastopali kot prodajalki, pri čemer iz Pogodbe o sodelovanju izhaja, da se kupnina ob prodaji posameznega apartmaja nakaže na račun prvotoženke, slednja pa del kupnine nakaže drugotoženki. Pravilen je nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da glede na obligacijsko pravni zahtevek tožeče stranke zatrjevanje drugotožene stranke, da ni bila lastnik apartmaja, ni relevantno in prav tako ni relevantno zatrjevanje prvotožene stranke, da kupnine od kupca Š. D. s.p. ni prejela.

18. Pritožbeno niso izpodbijani naslednji materialno pravni zaključki sodišča prve stopnje, da je za presoja odškodninske odgovornosti toženih strank potrebno ugotoviti: škodo, nedovoljeno (nedopustno) ravnanje povzročitelja, vzročno zvezo med nedovoljenim ravnanjem in škodo ter odgovornost. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje morajo vse predpostavke biti izpolnjene kumulativno.

19. Pritožbeno ni sporen dejanski in materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, ki ga kot pravilnega sprejema tudi pritožbeno sodišče, da je škoda nastala, saj je tožeča stranka oškodovana za kupnino, ki jo je poravnala za nakup apartmaja T. št. 2 (poračunala je dela, ki jih je opravil za R. d.o.o.), ki je bil v postopku izvršbe prenesen R. B. 20. Prav tako ni pritožbeno sporen nadaljnji materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ki je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilen, da je kot nedovoljeno ravnanje šteti dvakratno prodajo apartmaja T. št. 2, ker sta toženi stranki apartma najprej prodali kupcu S. d.o.o., pozneje pa, upoštevaje Aneks iz leta 2000 (brez številke in datuma) in Aneks št. 1, še kupcu A. s.p. 21. Tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je dvojno razpolaganje z nepremičnino nedopustno ravnanje, saj pojem nedopustnega ravnanja ne obsega samo ravnanj, ki so v nasprotju z določenim predpisom ali splošnimi pravili pravnega reda, temveč tudi takšna, ki so v nasprotju z običajnimi normami obnašanja.

22. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opredelilo vrsto vzročne zveze, ki jo je potrebno v okoliščinah konkretnega primera ugotavljati, kar pritožba ne izpodbija in je štelo, da je potrebno presojati obstoj vzročne zveze po teoriji adekvatne vzročnosti, po kateri je potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice.

23. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari in kadar pride do posledice zaradi posebnih, specifičnih ali nepričakovanih okoliščin, takrat praviloma ni pravno relevantne vzročne zveze.

24. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v konkretnem primeru posledica, da je tožeča stranka izgubila apartma T. št. 2, ni v neposredni zvezi z dvojnim razpolaganjem, ampak v zvezi s tem, da se tožeča stranka kot kupec apartmaja T. št. 2 po prodajni pogodbi s prodajalcem R. d.o.o. ni vpisala kot zemljiškoknjižni lastnik.

25. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da v primeru, da bi se tožeča stranka kot lastnik vpisala v zemljiško knjigo, v postopku izvršbe ne bi ostala brez spornega apartmaja in ker vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ni podana, manjka ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, tako da pogoj kumulativnosti ni izpolnjen, zato je tožbeni zahtevek na odškodninski podlagi neutemeljen.

26. Pritožba zmotno meni, da je presoja sodišča prve stopnje materialno pravno nepravilna in zmotno vztraja, da je vzrok za nastalo škodo prav dvojna prodaja, saj je dvojno prodajo tudi po mnenje pritožbenega sodišča šteti kot nedopustno ravnanje, ki pa samo po sebi še ne pripelje do odškodninske odgovornosti povzročitelja škode, temveč je potrebno, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, ugotavljati še vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Brez obstoja adekvatne vzročne zveze pa ni odškodninske odgovornosti.

27. Pritožba sama pove, da v trenutku, ko je bil apartma drugič prodan ,to je v letu 1999 in nato dokončno z aneksom iz leta 2000, še ni obstajala možnost vpisa etažne lastnine, vendar pa tudi sama ne zanika, da je kasneje ta možnost bila vzpostavljena, ne da bi pojasnila, kdaj je ta možnost dejansko časovno nastopila.

28. Kot pritožbeno sodišče povzema iz spisovnega gradiva, je drugo tožena stranka v svoji vlogi z dne 5. 9. 2013 navedla, da je na dan sklenitve prodajne pogodbe med tožečo stranko in njenim prodajalcem R. d.o.o., to je 1. 7. 2006 že bila vzpostavljena možnost vpisa etažne lastnine za apartmajsko naselje in je tožena stranka te svoje trditve tudi izkazala z zemljiškoknjižnim izpiskom in rednim zgodovinskim izpiskom iz zemljiške knjige za apartma T. 2 (B 4 listina v spisu) in tožeča stranka vsega tega ni zanikala, menila je še vedno, da je do odvzema apartmaja prišlo zaradi dvojne prodaje iste nepremičnine (vloga tožeče stranke z dne 2. 12. 2013 (listna številka 59 spisa)).

29. Ob takšnem dejanskem stanju, kot ga je povzeti iz spisovnega gradiva, je sodišče prve stopnje povsem pravilno presodilo, da je tožeča stranka imela že ob sklenitvi prodajne pogodbe vse možnosti, da svojo lastninsko pravico tudi vknjiži v zemljiški knjigi in s tem postane tudi pravni lastnik nepremičnin in ne zgolj njen dejanski posestnik.

30. Ker pa tožeča stranka svoje pravne možnosti ni izkoristila, ki jo je imela kljub dvojni prodaji, se je sama spravila v situacijo, ko je kasneje prišlo v sodnem postopku do drugačne pravne usode apartmaja in obstoj vzročne zveze med dvojno prodajo in kasneje nastalo škodo, ki je bil že v trenutku sklenitve prodajne pogodbe viseč in odvisen od delovanja tožeče stranke, je odpadel, ker tožeča stranka ni naredila nobene aktivnosti v zvezi z vknjižbo lastninske pravice.

31. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženih strank in nastalo škodo, saj vzročne zveze ni zamenjavati z dvojno prodajo, ki je protipravno ravnanje.

32. Sodišče prve stopnje se res ni izjasnilo o navedbah tožeče stranke, da sta ji toženi stranki povzročili škodo, ker je nista obvestili o pravdnem postopku, ki je začel teči v letu 2007 pod P 503/2007 pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti tožeče stranke R. B. proti toženima strankama zaradi izstavitve listine za vpis lastninske pravice in zastavne pravice na apartmaju T. 2, vendar pa se mu glede tega ni bilo potrebno izjasnjevati potem, ko je presodilo, da je tožeča stranka že ob sklenitvi svoje prodajne pogodbe imela možnost vknjižiti se v zemljiško knjigo, to pa je bila v letu 2006, poleg tega pa pritožbeno sodišče meni, da toženi stranki nista bili dolžni varovati interesov tožeče stranke v sodnem postopku, če ta za svojo lastninsko pravico ni sama poskrbela.

33. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da toženi stranki nista neupravičeno obogateni na račun tožeče stranke, ker je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na to, da toženi stranki nista bili stranki pogodbe, na podlagi katere je bil vtoževani znesek plačan, niti tožeča stranka ne trdi, da bi ta denar kadarkoli prejela, ne moreta biti zavezani za njegovo vračilo in s tem nista pasivno legitimirana v pravdi za vračilo plačanega zneska kupnine.

34. Tožeča stranka spregleda, da je za obogatitveni zahtevek po 190.členu Obligacijskega zakonika (OZ)(1) potrebno prikrajšanje na strani prikrajšanca, povečanje premoženja na strani obogatene osebe, obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem premoženja na eni strani in povečanjem na drugi strani, odsotnost pravne podlage, ki bi upravičevala zmanjšanje premoženja na eni strani in njegovo povečanje na drugi strani in odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje.(2)

35. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi tožeča stranka morala izkazati prikrajšanje na njeni strani, za katero ne obstaja pravni temelj, česar pa tožeča stranka sploh ni zatrjevala. Tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazovala, da je pogodba z dne 1. 7. 2006, ki jo je sklenila s svojim prodajalcem R. d.o.o. razdrta iz razlogov dvojne prodaje in da je torej kupnino plačala na podlagi odpadle pravne podlage ter da sta zato toženi stranki obogateni na njen račun.

36. Tožeča stranka je kupnino plačala na podlagi veljavne prodajne pogodbe in toženima strankama ni mogoče očitati, da sta obogateni na račun tožeče stranke.(3)

37. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka izrecno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

38. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

39. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165.člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve niti k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi prvotožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

40. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ne more ugoditi zahtevi tožene stranke iz odgovora na pritožbo, da naj se pritožbeno sodišče izjasni ali je res pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je neutemeljen ugovor zastaranja in neutemeljen ugovor pasivne legitimacije, saj se pritožbeno sodišče izjasnjuje le o pritožbenih navedbah in na ta način posredno na navedbe iz odgovora na pritožbo, s katerim se odgovarja na pritožbo, ne more pa se z njim odpirati dilem glede ustreznosti presoje in pričakovati nanje odgovor pritožbenega sodišča. Op. št. (1): 190. člen OZ se glasi: “(1) Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. (2) Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. (3) Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.” Op. št. (2): Zvone Strajnar, Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten 2/2003, Ljubljana 2003. Op. št. (3): Primerjaj sodba in sklep VS RS II Ips 28/2010 z dne 5. 12. 2013.