Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sklep Pdp 285/2017

ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.285.2017 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

začasna odredba zavarovanje nedenarne terjatve izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neupravičen izostanek z dela obveščanje delodajalca rok za podajo odpovedi subjektivni rok
Višje delovno in socialno sodišče
6. april 2017
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja svoje terjatve, ker naj bi bila izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi zamude subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodne odločbe, ni utemeljen.

V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi določene kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi izhaja, da je tožnik svoje delovno mesto zapustil 18. 1. 2017 in se na delo vrnil 30. 1. 2017. Na zagovoru 10. 2. 2017 je v zvezi z vprašanjem, ali je obvestil delovodjo o svoji odsotnosti, tožnik odgovoril: "Jaz nimam to kaj obveščat. Se boste že odločili." Toženka je torej šele na zagovoru lahko ugotovila, da tožnik o svoji odsotnosti nadrejene delavke ni obvestil in da ni bilo nobenih razlogov, da tega ne bi mogel storiti. Zato je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči šele 10. 2. 2017. Ker je toženka izpodbijano odpoved podala 14. 2. 2017, jo je podala znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1. Zadrži se učinkovanje izredne odpovedi o zaposlitvi z dne 17. 10. 2014, ki jo je tožeča stranka prejela 13. 3. 2017, in sicer do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej sporni zadevi.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika obdržati na delu, za čas zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pod pretnjo denarne kazni 5.000,00 EUR, ki se bo v primeru kršitve začasne odredbe izreka na vsakokratni predlog tožnika.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v zvezi z začasno odredbo."

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, zlasti pa zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je 13. 3. 2017 prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi od 18. 1. 2017 do 29. 1. 2017 neopravičeno izostal z dela. Prepričan je, da je toženka zamudila 30-dnevni rok za podajo odpovedi, saj naj bi bila kršitev storjena že 18. 1. 2016 in se je tako rok za podajo iztekel 17. 2. 2017. Zato je izredna odpoved nezakonita. Tožnik je zapustil delovno mesto, ker se je lažje opekel po roki in je na pomanjkljivosti varstva pri delu opozoril nadrejeno delavko. Ker mu je bilo rečeno, da je za varno delo ustrezno usposobljen, se je ujezil in povedal, naj mu odobrijo dopust in da se bo vrnil na delo, ko se bo pomiril. V bolniški stalež ni šel, saj je bil prepričan, da mu je dopust odobren, ker je imel še 8 dni neizkoriščenega dopusta za leto 2016. Očitno mu toženka dopusta ni hotela odobriti, čeprav je dobro vedela, da je tožnik psihiatrični bolnik in mu je priznan status invalida III. kategorije. Tudi sedaj je od 14. 2. 2017 dalje v bolniškem staležu in je hospitaliziran v PB A. in je vprašljiva njegova zmožnost pravilnega razumevanja njegovih odločitev. Tožnik je prepričan, da je izkazal verjetnost obstoja svoje terjatve, to je ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi. Toženka je vedela, da tožnik ni v bolniškem staležu, koriščenje dopusta pa mu tudi ni bilo odobreno. Tako je vedela, da je izostal z dela 18. 1. 2017 in je izostal z dela najmanj pet dni, torej do 23. 1. 2017, kar pomeni, da bi mu morala odpoved dati najkasneje 22. 2. 2017, na pošto pa je bila oddana po poteku roka 23. 2. 2017. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje tožnikovim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je tožnik v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe sam navajal, da je nadrejeni povedal, naj mu da dopust ali odpoved. Nadrejena B.B. tožniku dopusta ni odobrila, tožnik pa je zapustil delovno mesto, kar pomeni, da se je tožnik zavedal, da mu izraba dopusta ni bila odobrena. V pritožbi pa tožnik nasprotujoče navaja, da v bolniški stalež ni šel, ker je bil prepričan, da mu je odobren dopust. Tožnik v pritožbi na novo in v nasprotju s 337. členom ZPP navaja nova dejstva, in sicer, da je bolan, da je psihiatrični bolnik in invalid III. kategorije invalidnosti. Toženka o vsem tem ni vedela in v svoji evidenci nima nobene invalidske odločbe.

Neresnično je tudi v pritožbi zatrjevano dejansko stanje. Tožnik se 18. 1. 2017 ni poškodoval na delovnem mestu, ampak so nadrejeni od njega zahtevali pravilno opravljanje dela, kako se mora pravilno prijavljati v terminal. C.C. je tožniku to hotela pokazati, vendar se tožnik na njene pripombe ni odzval. Nato je poskusila še nadrejena B.B., pa tožnik tudi ni hotel sodelovati. Odšel je iz proizvodnih prostorov v umivalnico, kamor je šla za njim tudi B.B., da bi ga prepričala, da se umiri in se vrne nazaj na delo, pa ji je tožnik le odgovoril, naj mu piše dopust ali pa "plavega". Nato od njega ni bilo več glasu. Ko se je vrnil na delo dokazila o morebitni bolniški odsotnosti ni predložil, ampak je le rekel, da je imel dopust, ker ga ima še veliko. V vmesnem obdobju se tožnik ni javil. Toženka nadalje pojasnjuje, da je bila tožniku odpoved vročena že 14. 2. 2017 z osebno vročitvijo na delovnem mestu, vendar tožnik vročilnice ni hotel podpisati, o čemer sta D.D. in B.B. napisali in podpisali uradni zaznamek. Tožnik dokumenta ni hotel vzeti, položil ga je na mizo ter odšel in se ni več vrnil. Zato je toženka odpoved tožniku poslala še na njegov dom. Pošta je bila vročena tožnikovi sestri, s katero tožnik živi v skupnem gospodinjstvu. Tožnik je pošiljko osebno vrnil na pošto in zahteval osebno vročitev, pošte pa ni želel prevzeti. Pošta Slovenije je o tem dogodku naredila uradni zaznamek in pismo vrnila toženki, ki je nato 23. 2. 2017 pismo poslala s posebno oznako in zahtevo za osebno vročitev.

Glede pravočasnosti podaje izredne odpovedi toženka navaja, da je zakonski prekluzivni rok za podajo odpovedi začel teči šele z dnem, ko je kršitev prenehala, zaradi česar ta rok ni mogel začeti teči že prvi dan tožnikove odsotnosti z dela. Poleg tega se je toženka morala prepričati o razlogih za neopravičeno odsotnost tožnika, saj je sprva mislila, da je tožnik v bolniškem staležu. Tako se je z razlogom odsotnosti seznanila šele, ko se je tožnik vrnil na delo. Zato je bila odpoved 23. 2. 2017 pravočasno oddana na pošto, pri čemer pa je prvenstveno potrebno šteti, da mu je bila pravilno vročena že 14. 2. 2017. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Tožnik sicer navaja, da so bile storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v pritožbi konkretnih kršitev ne navaja. Zato se pritožbeno sodišče o teh trditvah ni moglo izjasniti. Materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

6. Tožnik je ob vložitvi tožbe, s katero izpodbija izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, podal predlog za izdajo začasne odredbe z utemeljitvijo, da je glede na navedbe v tožbi izkazal veliko verjetnost obstoja terjatve po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). Ker je na zdravljenju v PB A., invalid in zaposlen pri toženki le 4 ure dnevno, bi učinkovanje odpovedi zanj pomenilo nenadomestljivo škodo. Verjetnost obstoja terjatve je izkazana s tem, da je toženka zamudila subjektivni rok za podajo odpovedi, ki je že zaradi tega očitno nezakonita.

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti predlagane začasne odredbe pravilno uporabilo 272. člen ZIZ, kjer so določeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Po navedenem določilu je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala. Poleg tega pogoja pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik verjetnosti obstoja terjatve ni izkazal in da se zato v obstoj ostalih predpostavk ni spuščalo ter je predlog tožnika zavrnilo.

8. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja svoje terjatve, ker naj bi bila izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi zamude subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva popolno ugotovilo in to tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se z njegovimi ugotovitvami v celoti strinja in jih ne ponavlja. Dodaja pa še, kot sledi v nadaljevanju.

9. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 2. 2017 (A/2) izhaja, da je bila podana iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Konkretno se je tožniku očitalo, da je bil odsoten z dela od 18. 1. 2017 do vključno 29. 1. 2017, o razlogih svoje odsotnosti pa delodajalca ni obvestil. V drugem odstavku 109. člena ZDR-1 je določeno, da mora pogodbena stranka izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh (subjektivni rok) od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče (npr. sodba VS RS, opr. št. 98/14), da subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi določene kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.

Glede na zakonsko dikcijo odpovednega razloga v 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne gre za vprašanje, ali je delavec odsoten z dela iz upravičenih ali neupravičenih razlogov. Gre le za to, da je delavec odsoten z dela najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Da delavec stori kršitev, ki jo je mogoče uvrstiti v navedeni odpovedi razlog, morajo biti podani naslednji pogoji: - odsotnost z dela mora trajati najmanj pet dni zaporedoma; - delavec o razlogih svoje odsotnosti ne obvesti delodajalca; - delavcu mora biti znana oziroma predpisana obveznost, da o odsotnosti obvesti delodajalca; - ne smejo biti podane okoliščine, ki bi delavcu preprečevale zmožnost, da odsotnost sporoči. Iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi izhaja, da je tožnik svoje delovno mesto zapustil 18. 1. 2017 in se na delo vrnil 30. 1. 2017. Na zagovoru 10. 2. 2017 je v zvezi z vprašanjem, ali je obvestil delovodjo o svoji odsotnosti, tožnik odgovoril: "Jaz nimam to kaj obveščat. Se boste že odločili." Toženka je torej šele na zagovoru lahko ugotovila, da tožnik o svoji odsotnosti nadrejene delavke ni obvestil in da ni bilo nobenih razlogov, da tega ne bi mogel storiti. Zato je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči šele 10. 2. 2017. 10. Za potek subjektivnega roka ni relevantno, kdaj je bila odpoved oddana na pošto in kdaj tožniku vročena, s čemer se tožnik ukvarja v pritožbi. V drugem odstavku ZDR-1 je določeno, kdaj mora biti odpoved "podana" s strani pogodbene stranke, ne pa, kdaj mora biti "dana" oziroma vročena nasprotni stranki, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Ker je toženka izpodbijano odpoved podala 14. 2. 2017, jo je podala znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka in ni utemeljena pritožbena trditev o zamudi tega roka. Zaradi tega je pravilen tudi nadaljnji zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve.

11. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia