Jedro

Poseg v zasebnost (intimo) (s postavitvijo terase tik ob meji) ni imisija v pomenu 75. čl. SPZ.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Prvtožena stranka K.D., drugotožena stranka G.A. in tretjetožena stranka S.D. so dolžne opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke B.D. na parc. št. 780/3, k.o. D., in sicer morajo odstraniti nelegalno zgrajeni prizidek (teraso oz. balkon) k obstoječi stanovanjski hiši, stoječi na parc. št. 797, k.o. D., zgrajen do mejne linije v dveh nadstropjih, in ki stoji tudi na mejni liniji med zemljišči, parc. št. 780/3, k.o. D., last tožeče stranke in parc. št. 797, k.o. D., last toženih strank, vse v 15 dneh pod izvršbo.

2. Prvtožena stranka K.D., drugotožena stranka G.A. in tretjetožena stranka S.D. so dolžne vzpostaviti zemljišče v obsegu odstranjenega prizidka in v širini 4 metre od meje med parc. št. 780/3, k.o. D., last tožeče stranke in parc. št. 797, k.o. D., v prejšnje stanje, tako da zemljišče zatravijo, vse v 15 dneh pod izvršbo.

3. Prvtoženi stranki K.D., drugotoženi stranki G.A. in tretjetoženi stranki S.D. se prepoveduje na tak ali podoben način, kot je opisan v 1. točki izreka te sodbe, posegati v lastninsko pravico tožeče stranke na parc. št. 780/3, k.o. D. in se mora tožena stranka v bodoče vzdržati vsakršne gradnje ali kakršnihkoli drugih posegov v nepremičnino, parc. št. 797, k.o. D., last toženih strank v pasu 4 metre od zemljišča, parc. št. 780/3, k.o. D., last tožeče stranke.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi, v znesku 2082,06 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da so toženci dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 780/3, k. o. D., in sicer morajo odstraniti nelegalno zgrajeni prizidek (teraso oz. balkon) na nepremičnini parc. št. 797, k. o. D. Dolžni so vzpostaviti zemljišče v obsegu odstranjenega prizidka in v širini 4 metre od meje v prejšnje stanje, tako da zemljišče zatravijo. Prepovedalo se jim je posegati v lastninsko pravico tožeče stranke ter naložilo, da se morajo v bodoče vzdržati vsakršne gradnje ali kakršnihkoli drugih posegov v nepremičnino toženih strank v pasu 4 metre od zemljišča tožnika. Hkrati je prvo sodišče še odločilo, da so toženci dolžni tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.263,83 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo so se toženci pritožili iz vseh razlogov, navedenih v 1., 2. in 3. tč. 338/1 Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP). Predlagajo spremembo sodbe v smeri zavrnitve zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Opredeljujejo svoje pritožbene stroške. V pritožbi med drugim navajajo, da konkretne imisije v pravdnem postopku niso bile ugotovljene. Zgolj dejstvo, da je prizidek postavljen v nedovoljenem odmiku, še ne pomeni avtomatično obstoja prepovedane imisije. Sodba je tako nepravilno utemeljena na 75. čl. SPZ.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 75. čl. Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002;

SPZ), ki zagotavlja pravno varstvo pred nedovoljenimi imisijami. Pojem imisij v SPZ sicer ni izrecno opredeljen, vendar teorija in ustaljena sodna praksa nedvoumno povesta, da se s tem pojmom označuje delovanje, vplivanje, učinkovanje na tuje nepremičnine, (premičnine in tudi osebne vrednote). S prepovedanimi imisijami so mišljeni tisti vplivi na tujo nepremičnino, ki čezmerno otežujejo njeno uporabo ali povzročajo znatnejšo škodo. Tipične imisije so tako npr. zlasti dim, hrup, smrad, tresljaji, sevanje, odtekanje vode, odplak, ipd.

(1)

Tožnik je trdil, da je zaradi sosedove gradnje terase njegovi nepremičnini odvzeta zračnost, sonce in svetloba ter pogled čez krajevno običajno mero, zaradi česar trava raste slabo, v zimskem času pa se nabira led in ostaja sneg bistveno dlje kot na ostalih delih nepremičnine. Zatrjevane imisije naj bi torej bile odvzem sončne svetlobe, zraka ter razgleda, imisije pa naj bi bile prepovedane zato, ker naj bi povzročile škodo, ki se odraža v slabi rasti trave in manjvrednosti tožnikove nepremičnine. Prvostopenjsko sodišče teh (konkretno zatrjevanih) imisij ni ugotovilo, zato je razpravljanje o njihovi nedovoljenosti, češ da povzročajo škodo, odveč. Zmotno pa je stališče prvega sodišča, - ki se mu eksplicite sicer odreče, a ga sprejema kot odločilnega -, da je že samo zmanjšanje vrednosti tožnikove nepremičnine zaradi bližine nedovoljenega objekta tožencev in nemožnosti tožnika graditi v bližini meje imisija.

6. Po ugotovitvah prvega sodišča, oprtih zlasti na izvedensko mnenje, ki ga je sodišče ocenilo za strokovno, temeljito in jasno ter mu stranke niso nasprotovale, vse imisije, na katere se sklicuje tožnik (zatrjevani vplivi: odvzem zračnosti, sončne svetlobe ter razgleda), na njegovo parcelo ne vplivajo bistveno. Iz ugotovitev prvega sodišča (sledeč izvedenskemu mnenju) sicer izhaja, da se z uporabo terase bistveno poveča hrup in da se posega v zasebnost („povečanje „neintimnost““). Vendar hrup ni bil zatrjevan kot imisija (kaj šele krajevno neobičajen, torej prekomeren in ergo nedovoljen), prav tako ne „neintimnost“, za katero v sicer širokem naboru možnih vplivanj ene nepremičnine na drugo ne v teoriji ne v sodni praksi ni zaslediti ocene, da gre za imisijo.

7. Dejstvo, da so tožene stranke gradile brez gradbenega dovoljenja ter brez soglasja soseda, navedenemu ne daje nobene dodatne kvalitete. Tako se je o vprašanju (ne)relevantnosti dejstva, da je toženec gradil brez upravnega dovoljenja, za negatorno varstvo izreklo že tudi Vrhovno sodišče RS (2). Kršitev upravnih predpisov, ki prepovedujejo postavitev objektov tik ob meji brez soglasja prizadetega soseda, je treba uveljavljati v drugih ustreznih postopkih, kršitev teh predpisov sama po sebi ne vpliva na utemeljenost negatornega pravnega varstva pred nedovoljenimi imisijami (3).

Prav tako pa so zaradi morebitnega posega v zasebnost tožnika na voljo druga ustrezna pravovarstvena sredstva.

8. Na podlagi navedenega se izkaže, da je relevantno dejansko stanje sicer v zadostni meri pravilno razjasnjeno, vendar je materialno pravo zmotno uporabljeno. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo zato ustrezno spremenilo, in sicer tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (351. člen ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. čl. ZPP).

9. Ker je tožnik v pravdi v celoti propadel, je dolžan tožencem povrniti njihove stroške, ki so bili za pravdo potrebni, vključno s pritožbenimi, in sicer 2094,19 EUR (3420 tč. po Odvetniški tarifi za odvetniške storitve (tožba, vloge, prisotnost na naroku, odsotnost iz pisarne, pritožba), povečano za 20 % DDV, 27 EUR potnih stroškov (kilometrina) ter takse za odgovor na tožbo in za pritožbo, v skladu s predloženo specifikacijo; nepriznani so le stroški poročila stranki, kar ni samostojna storitev).

(1) Glej več npr. Vrenčur R., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004 str. 388 - 390. (2) Glej npr. sodbe II Ips 444/1994, 153/96, 217/99 ter mnoge druge.

(3) Prim. odločbo VSK Cp 88/99.