Jedro

Za prenehanje služnosti na podlagi 222. člena SPZ ni odločilno, ali je bila tožena stranka leta 2005, ko je kupila gospodujočo nepremičnino, dobroverna, saj njen subjektiven odnos nima pravno relevantnega vpliva.

Izvrševanje služnosti poti je prvi objektivni zunanji znak za presojo njene koristnosti, vendar neizvrševanje služnosti poti v določenem obdobju nujno ne pomeni, da služnost sploh ni (več) koristna. Služnost poti za gospodujočo nepremičnino je še vedno koristna.

V obravnavani zadevi ne gre za ponovljen postopek, saj odločitve o podrednem zahtevku doslej še ni bilo in gre zgolj za nadaljevanje istega postopka glede podrednega zahtevka, o katerem prej še ni bilo meritorno odločeno. Odvetniku pripada ena sama nagrada za postopek tudi za ponovljen postopek, kar velja tudi za materialne stroške.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov zniža za 333,06 EUR (na 1.645,8 EUR).

II. V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu (I. točka izreka) se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da z dnem izdaje sodbe preneha služnostna pravica poti, ki poteka na nepremičnini s št. 0004, ki je v lasti prve in druge tožeče stranke (služeča nepremičnina), ki je v zemljiški knjigi vknjižena v korist nepremičnine s št. 0002, ki je v lasti tožene stranke (gospodujoča nepremičnina), skupaj z zahtevkom na izstavitev primerne listine za izbris služnostne pravice in stroškovno posledico (I. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.978,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in jo iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija v celoti. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Na več mestih izpostavlja bistvene kršitve pravdnega postopka. Prepričana je, da je bila v postopku kršena 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz razloga, ker sodišče ni preložilo naroka, ampak ga je opravilo v odsotnosti prve tožeče stranke. Pojasnjuje, da pooblaščenka vabila stranki ni uspela vročiti na običajen način medsebojne komunikacije preko elektronske pošte, saj je bila, kot je izvedela s strani druge tožeče stranke, takrat že tri tedne v tujini. Posledično ni prejela vabila na zaslišanje. Tudi druga tožeča stranka za pripravo na narok ni imela dovolj časa, saj je zanj izvedela istega dne. Tožeča stranka tako ni imela možnosti izjaviti se o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Tožeča stranka je kršitve uveljavljala že na naroku, posledično ni prekludirana. Tožeča stranka je prepričana, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dodatne navedbe, ki jih je podala na naroku 8. 6. 2017. Sodišče bi jo moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, da glede podrednega zahtevka substancira svojo podlago in dokaze. V tem obsegu je izdana sodba presenečenje. Sodišče je napačno uporabilo 212., 215. in 278. člen ZPP, s čimer je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sicer pa je pravočasno zatrjevala tudi spremenjene okoliščine, saj toženka njenim navedbam ni substancirano oporekala, niti dokazala nasprotnega in je kot dokaz predlaga zgolj „kot doslej“. Že iz tožbe izhajajo dejstva, ki utemeljujejo bistveno spremenjene okoliščine po letu 1969. To so: neizvrševanje stvarne služnosti, lastništvo parcele št. 0001, ki je upravljalsko in osebno povezana s toženo stranko in nepotrebnost služnosti. Dejstvo, da se služnost ni izvrševala preko 40 let, nedvomno kaže na to, da ni več koristna. Po mnenju tožeče stranke je napačen zaključek, da je toženka po nakupu parcele začela izvrševati svojo služnost ustrezno dejstvu, da je šlo za zazidljivo parcelo, saj košnja trave temu ne ustreza. Neresnične so trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo, da sta ji T. T. in S. S. predstavili služnost poti, saj to iz izjav obeh navedenih ne izhaja, posledično pa ni dokazano. Tožena stranka je zatrjevala neresnična dejstva, na podlagi katerih je gradilo trditve o dobri veri. Sodišče ne bi smelo verjeti toženi stranki, da je bila ključavnica na ograjo montirana šele januarja 2011. Nasprotno so trdile številne priče. Tožeča stranka izpostavi izseke izjav naslednjih prič: J. J., K. K., Š. Š., M. M., Z. Z., L. L., B. B. in D. D., ki potrjujejo, da je bila ključavnica nameščena že pred letom 2011. Prepričana je, da samo dejstvo, da je bila ograja postavljena, kaže na to, da je tožeča stranka želela preprečiti dostop prek svoje parcele. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 254/2015 štelo, da zadošča pasivna obramba, kar pomeni, da tudi nezaklenjena ograja predstavlja nasprotovanje izvajanju služnosti. Tega ne spreminja dejstvo, da je pravni prednik tožeče stranke ob enkratnem dogodku ograjo odprl konkretnim osebam in za zgolj eno dejanje. Tožeča stranka navaja, da je napačen zaključek, da se je prvo nasprotovanje izvrševanju služnosti pričelo šele leta 2011, ko pa se je začelo že s postavitvijo mrežne ograje leta 1991. Tožeča stranka je že pred letom 2005 s fizično prepreko preprečevala izvrševanje služnosti. Ograja je omejevala prehod iz ene na drugo parcelo. Leta 2011 se je nasprotovanje izvrševanju služnosti le še intenziviralo, zaključek sodišča o tem, da se je prvo nasprotovanje služnosti začelo šele v letu 2011 je tako protispisen. Kot je protispisen zaključek, da tožena stranka vsebine služnosti ni izvrševala med pravdnim postopkom, kar bi pomenilo, da jo dotlej je. Kot izhaja iz zaslišanja navedenih prič in tožeče stranke tožena stranka niti po nakupu parcele v letu 2005 služnosti ni izvrševala. Tudi samo dejstvo, da se služnost doslej ni izvrševala, pomeni spremenjene okoliščine. Služnost je bila zgolj papirna in ni pomenila dejanskega bremena za služečo nepremičnino. Parcela je bila zanemarjena, kar dokazuje, da se niti trava ni kosila. Tožena stranka tudi ni predlagala izdaje začasne odredbe za dostop do gospodujoče nepremičnine, kar dokazuje, da ji sama pot ni nujno koristna. Tudi največja gradbena dela je opravila brez te poti. Če bi se služnost po novem pričela izvrševati, bi to pomenilo dejansko obremenitev služeče nepremičnine z vožnjami osebnih in tovornih vozil ter gradbeno mehanizacijo, kar je splošno znano dejstvo. S tem bi šlo za poseg v dotedanje pravice tožeče stranke (neovirano parkiranje, prosta uporaba dvorišča za druženje družinskih članov itd.). Ker so podjetja lastnikov tožene stranke upravljalsko in lastniško povezana, delujejo usklajeno, zato je treba šteti, da ima tožena stranka podan dostop do javne poti preko teh parcel, ki se štejejo kot celota. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je vknjižena le služnost pešpoti. Da je prišel do gospodujoče nepremičnine iz „firme dol“ je potrdil tudi P. P. Tožena stranka navaja, da je napačen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je otežen dostop z vozili prek parcele št. 0001. To izhaja iz fotografij, ki jih je v spis N 67/2015 vložila tožeča stranka, eno pa prilaga tožeča stranka pritožbi. Ker sodišče dokaza z ogledom ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Na služeči nepremičnini je tudi veliko ovir. Na njej se igrajo vnuki priče J. J., tam so parkirana tudi vozila tožeče stranke, ki bi tako morala najemati garažo, ali parkirati na oddaljenem, javnem parkirišču. Človeški faktor je bil pri odločitvi popolnoma spregledan. Druga tožeča stranka je gibalno ovirana oseba, ki se premika zgolj s pomočjo bergel. Prepričana je, da ni dovolj prostora za varno gibanje po služeči nepremičnini. Tožeča stranka se sprašuje, kako bo potekal dvostranski promet na tej poti, ali pa izogibanje v zimskem času mimo odloženega snega. Poudarja, da je treba upoštevati tudi njeno pravico do zasebnosti in svobodo gibanja, kar bi tožeča stranka z izvrševanjem služnosti izgubila. Tožeča stranka je možnost, da bi se na gospodujoči nepremičnini gradilo, izključila že v začetku devetdesetih let, ko je postavila ograjo. Zaključuje, da je poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine nesorazmeren in je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Graja tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je sodišče neupravičeno priznalo stroške za zastopanje v novem postopku, čeprav gre za isto zadevo in je tožena stranka glede na 14. čl. Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) upravičena le do enkratne nagrade, enako pa tudi glede materialnih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in zavrnila pritožbene navedbe. Prepričana je, da je služnostna pot še vedno koristna, niti niso nastopile bistveno spremenjene razmere.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Tožeča stranka je vložila primarni in podredni tožbeni zahtevek. S primarnim je zahtevala izdajo deklaratorne odločbe o ugotovitvi prenehanja stvarne služnosti zaradi osvoboditve na podlagi 223. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Prvostopenjsko sodišče je temu zahtevku ugodilo, odločitev je postala pravnomočna (VSL I Cp 2528/2014), v revizijskem postopku pa je Vrhovno sodišče RS spremenilo odločitev drugostopenjskega sodišča in primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (II Ips 254/2015).

7. Sodišče sedaj odloča še o podrednem tožbenem zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala izdajo oblikovalne odločbe o prenehanju služnosti zaradi nekoristnosti oz. bistveno spremenjenih okoliščin.

Glede kršitev postopka

8. Pritožbeno sodišče zavrača neutemeljene pritožbene očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bilo tožeči stranki vabilo za narok glavne obravnave na 8. 6. 2017 vročeno 3. 5. 2017 preko njenega pooblaščenca. Dne 3. 5. 2017 je tožeča stranka vložila prošnjo za preklic oz. preložitev obravnave iz razloga, ker je imela pooblaščenka tega dne že predhodno razpisano glavno obravnavo v drugi zadevi, kar je podkrepila s priloženo kopijo vabila. Z dopisom, ki je bil tožeči stranki vročen 10. 5. 2017, je bila obveščena, da bo razpisani narok istega dne, a pozneje, torej s prestavitvijo za nekaj ur. To se je tudi zgodilo. Na naroku je tožečo stranko zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, zato je zgrešen pritožbeni očitek, da je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave.

9. S pravočasno vročitvijo vabila pooblaščenki tožeče stranke je bilo vabilo uspešno vročeno tudi stranki sami, ki je imela več kot dovolj časa za pripravo. V vabilu je bila tudi izrecno opozorjena, da bo zaslišana kot stranka, če se vabilu na bo odzvala, pa bo lahko sodišče zaslišalo zgolj drugo stranko. V času od vročitve vabila na narok do njegove izvedbe se tožeča stranka ni opravičila, niti ni izkazala drugih utemeljenih okoliščin.

10. Odločilno je tudi, da je zaslišanje stranke le dokaz, ki ne more nadomestiti manjkajoče trditve podlage. Informativni oz. poizvedovalni dokazi niso dopustni. Tudi če bi prva tožeča stranka bila zaslišana, s tem ne bi mogla preseči že izoblikovane trditvene in dokazne podlage. Njena odsotnost z naroka tako ni imela negativnega dokaznega učinka glede trditev, glede katerih je bila že prekludirana.

11. Pravda, tako glede primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka, se je začela že v začetku leta 2011. Tožeča stranka je bila dolžna tudi za podredni tožbeni zahtevek do prvega naroka glavne obravnave navesti vse trditve in dokaze (286. čl. ZPP). Ni utemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka ni substancirano prerekala njenih navedb v tožbi. Iz odgovora na tožbo je razvidno, da je tožena stranka svoje nasprotovanje tožbenim trditvam izrecno utemeljila, in to v obsegu, ki je bil glede na tožbene navedbe več kot zadosten (primerjaj IV. tč. tožbe z odgovorom na tožbo).

12. Prvostopenjsko sodišče tudi ni bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva tožeče stranke pozivati k dodatnemu substanciranju trditvene podlage, vezane na podredni tožbeni zahtevek. V pravdnem postopku velja razpravno načelo (7. in 212. čl. ZPP), v skladu s katerim sta stranki tisti, ki morata navesti dejstva in predlagati dokaze. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke ob vložitvi tožbe zadostna in je omogočala meritorno presojo.

13. Ne gre za sodbo presenečenja. Pričakovanje tožeče stranke, da bi s pomočjo sodišča podala takšno trditveno podlago, s katero bi na koncu uspela, presega vprašanje materialno procesnega vodstva, saj mora biti sodišče nepristransko in ambivalentno. Razvidno pa je, da je tožeča stranka podredni tožbeni zahtevek delno utemeljevala z enakimi razlogi kot primarni tožbeni zahtevek (npr. neizvrševanje služnosti). Ker zahtevka temeljita na različni pravni podlagi, enake navedbe za en in drugi zahtevek niso nujno tudi enako utemeljene (učinkovite). Tveganje v zvezi s tem pa je bilo v sferi tožeče stranke.

14. Tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da prepoznih navedb in dokazov tožeče stranke ni upoštevalo (11. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe) in jih ne more upoštevati niti pritožbeno sodišče.1 Glede dejanskega stanja

15. Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve glede časa in načina izvrševanja služnosti, enako glede lastniško/upravljalskih povezav družbenikov tožene stranke v zvezi s presojo drugih povezav z javno cesto. Prvostopenjsko sodišče je napravilo prepričljivo dokazno oceno, ki je pritožbene navedbe ne izpodbijejo (8. čl. ZPP), v izogib ponavljanju pa se pritožbeno sodišče sklicuje nanjo.

16. Ogled parcele št. 0002 v naravi ni bil izveden, saj je bil predlagan glede nespornega dejstva (obstoja temeljev), dejansko stanje pa je bilo zadosti razjasnjeno tudi s fotografijami in izvedenskim mnenjem.

17. V pritožbi citirane izjave prič o tem, kdaj je bila postavljena ograja oz. ključavnica, dvomov ne vzbudijo. Izpovedbe prič je prvostopenjsko sodišče natančno in prepričljivo ocenilo, jih med seboj primerjalo ter ocenilo njihovo verodostojnost, čemur sledi tudi pritožbeno sodišče, zaključek prvostopenjskega sodišča pa ni protispisen. S strani pritožnice podani izseki posameznih izjav so povezani predvsem s časom postavitve ograje, kar samo po sebi niti ni odločilno, glede na to, da je bila ograja v tem delu premična in ni ovirala prehoda na gospodujočo nepremičnino, postavljena pa je bila predvsem z namenom, da bi se preprečilo prečenje vseh tistih, ki so tod po bližnjici hodili po pijačo v bližnji diskont. Glede materialnega prava

18. Materialnopravno izhodišče je v 222. čl. SPZ, ki določa, da lahko lastnik služeče stvari zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.

19. Tožeča stranka zmotno enači pojem (ne)izvrševanja služnosti poti z njeno (ne)koristnostjo. Drži, da je izvrševanje služnosti poti prvi objektivni zunanji znak za presojo njene koristnosti, vendar neizvrševanje služnosti poti v določenem obdobju nujno ne pomeni, da služnost sploh ni (več) koristna. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo ugotovilo, da je služnost poti za gospodujočo nepremičnino še vedno koristna.

20. Iz prepričljive dokazne ocene prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je bilo manjše izvrševanje služnosti v določenem obdobju življenjski odraz objektivnega dejanskega stanja predmetne nepremičnine in nanjo vezanih potreb njenih lastnikov, ne pa novih oz. drugačnih bistveno spremenjenih okoliščin. Med leti 1969 in 2005 je bila parcela zanemarjen travnik, ki ga pravni predniki tožene stranke praktično niso uporabljali. Med letom 2005, ko je parcelo kupila tožena stranka, in letom 2011 se je izvrševala na način, da so se začele priprave za gradnjo objekta na tej parceli, s tem v zvezi pa so se na parceli brez težav mudili tudi projektanti, ki so delali raziskave tal. V letu 2011 se je začelo prvo nasprotovanje izvrševanju služnosti tožeče stranke, ko je njen pravni prednik na mrežno ograjo namestil ključavnico obešanko. To sovpada s trenutkom, ko je tožeča stranka v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja izvedela, da namerava tožena stranka na sporni parceli graditi objekt. V času obravnavane pravde se služnost poti ni izvrševala, saj je bila med strankama sporna in odvisna od odločitve v tej zadevi.

21. Tako niso podane bistveno spremenjene okoliščine. Odločilno je, da je bila gospodujoča nepremičnina od samega začetka predvidena za gradnjo, saj je bila sicer še nepozidana, a zazidljiva parcela, tožena stranka pa je vse do leta 2011 lahko, kljub postavljeni ograji, nemoteno dostopala do gospodujoče nepremičnine in izvrševala v zemljiški knjigi vpisano služnost poti (npr. obisk projektantov). Že ob ustanovitvi služnosti se je vedelo, da bo z izgradnjo objekta na gospodujoči nepremičnini v ta namen (iz)koriščena tudi služnostna pravice poti, kar v pritožbi smiselno priznava tudi tožeča stranka. Bila pa je (zmotno) prepričana, da je s postavitvijo ograje izključila tudi možnost gradnje na gospodujoči nepremičnini. Njeno enostransko oz. intimno pričakovanje, da gradnje na tej parceli (morda) nikoli ne bo, tako ni relevantno.

22. Tožeča stranka obširno navaja, kdaj in kako se je izvrševanju služnosti poti (prvič) uprla. Prepričana je, da je sama mrežna ograja upor izvrševanju služnosti, enako velja za nameščeno ključavnico. Pritožbeni očitki v tej smeri so zgrešeni, saj to niso odločilni razlogi za presojo (ne)utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka, tudi ugotovljeno dejansko stanje pa je drugačno. O tem, da služnost poti ni prenehala ex lege, ker bi se tožeča stranka tri leta njenemu izvrševanju upirala (z ograjo ali ključavnico), je že bilo pravnomočno razsojeno z zavrnitvijo njenega primarnega tožbenega zahtevka. Za prenehanje na podlagi 222. čl. SPZ tudi ni odločilno, ali je bila tožena stranka leta 2005, ko je kupila gospodujočo nepremičnino, dobroverna, saj njen subjektiven odnos nima pravno relevantnega vpliva. Služnostna pravica je po naravi omejena stvarna pravica. Omejuje lastnika služeče nepremičnine, ustanovljena pa je v korist gospodujoče nepremičnine, in sicer vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine.

23. Pravilen je zaključek prvostopenjska sodišča, da je predmetna služnost, kljub drugim možnostim povezave z javno infrastrukturo, še vedno koristna in tudi s tega vidika niso podane bistveno spremenjene okoliščine, ki bi utemeljevale njeno prenehanje. Tožeča stranka si razlago prvostopenjskega sodišča napačno interpretira. G. G., d. o. o., je samostojna pravna oseba, ki ima v lasti nepremičnino št. 0001, ki neposredno meji na gospodujočo nepremičnino. Odločilno je, da gre, kljub dejstvu, da ima G. G., d. o. o., enako lastniško in upravljalsko strukturo kot jo ima tožena stranka, za dve različni pravni osebi (različna pravna subjekta), poleg tega pa je v breme par. št. 0001 vknjižena zgolj služnost pešpoti, ne pa tudi služnost dostopa z vozili. Dostop do gospodujoče nepremičnine z vozili prek parcele 0001 tako ni mogoč. Hkrati bi pot v tem primeru potekala deloma po nepremičnini tretje osebe (A. A.), kjer služnost poti sploh ni vknjižena. Tudi sama pot pa je v primerjavi s predmetno služnostjo z vidika manevriranja otežena.

24. Ni dvoma, da služnost poti predstavlja poseg v lastninsko pravico lastnika služeče nepremičnine. V obravnavanem primeru gre za služnost poti peš oz. z vozili. Življenjsko logičen je zato zaključek, da se na tem delu služeče nepremičnine otroci na ne morejo varno igrati, da je zaradi pretočnosti ni dopustno blokirati z motornimi vozili, niti je spreminjati v prostor za rekreacijo in druženje ali se po njej brezskrbno sprehajati itd. 25. Glede na navedeno pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Ker tudi kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni bilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, s stroškovno zahtevo vret, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Glede stroškov

26. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče toženi stranki napačno priznalo dodatno nagrado za „nov“ postopek in dvojne materialne stroške. Prvostopenjsko sodišče se sklicuje na 19. čl. ZOdvT, ki določa, da v kolikor je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. V obravnavani zadevi ne gre za ponovljen postopek, saj odločitve o podrednem zahtevku doslej še ni bilo in gre zgolj za nadaljevanje istega postopka glede podrednega zahtevka, o katerem prej še ni bilo meritorno odločeno. Sodna praksa pa je sprejela stališče, da pripada odvetniku ena sama nagrada za postopek tudi za ponovljen postopek (tar. št. 3100 ZOdvT), kar velja tudi za materialne stroške.2 Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in toženi stranki prisojene pravdne stroške iz II. točke izreka zmanjšalo za nagrado za postopek (253,00 EUR) in materialne stroške (20,00 EUR), z DDV, na končnih 1.645,80 EUR (3. tč. 365. ZPP).

1 Glede uporabe ceste za namen rekreacije, sprostitve oz. za parkirišče, glede težavnosti srečevanja več vozil, glede obračanja in izogibanja, zaradi ogrožene varnosti, glede posega v zasebnost in svobodo gibanja ter oteženega gibanja, o igranju otrok, manjši kvaliteti življenja itd. 2 Primerjaj z I Cp 289/2017, I Cp 1638/2014, II Cp 603/2016 itd.