Jedro

Ker je bilo že pravnomočno odločeno o tem, da je bila dokončna odločba, ki se nanaša na uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja tožnika, pravilno vročena njegovi pooblaščenki, obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP, češ da tožniku ni bila dana možnost udeležbe v postopku, ni podan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca z dne 20. 11. 2006, da se odločba z dne 5. 1. 2009 odpravi ter tožnikovemu predlogu za obnovo postopka ugodi in postopek vrne v fazo pred vročitvijo odločbe toženke z dne 20. 11. 2006, tako, da se odločba toženca z dne 20. 11. 2006 v originalu predlagatelju oziroma zanj njegovi pooblaščenki vroči, da bo zoper njo lahko vložil tožbo in da se mu povrnejo stroški upravnega postopka, ter sklenilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka sam.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je pooblaščenka tožnika prejela odločbe toženca z dne 27. 11. 2006, kar pa ne drži, saj je prejela le odločbo, ki se nanaša na telesno okvaro in mnenje invalidske komisije II. stopnje, ne pa tudi odločbo glede uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da pooblaščenka ni prejela odločbe, ki se nanaša na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja šele ob pregledu spisa, ki se je nanašal na telesno okvaro, ker te odločbe v spisu naj ne bi bilo, to ne drži. Pred takšno ugotovitvijo bi moralo sodišče preveriti, če je bil v spisu, ki se nanaša na telesno okvaro pridružen upravni spis, ki se je nanašal na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in je pooblaščenka kopirala iz tega spisa. S primerjavo lista, kaj je bilo skopirano iz spisa in iz samega spisa, bi to moralo biti razvidno. Sodišče v spis glede telesne okvare sploh ni vpogledalo ali je vpogledalo slabo, ali pa je bilo iz tega spisa toženi stranki, kaj že vrnjeno, glede na pravnomočen spis glede telesne okvare in je nujno, da se v ponovljenem postopku to razišče. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je na glavni obravnavi dne 27. 1. 2011 izpostavila dejstvo glede postopka v zvezi s sklepom opr. št. Psp 169/2009 in sicer je predložila sklep sodišča prve stopnje kot sklep drugostopenjskega sodišča, iz katerih izhaja, da je sodišče tožbo, vloženo s strani tožnice dne 13. 12. 2008 zavrglo kot prepozno oziroma je takšen sklep bil s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča potrjen kot pravilen in je tako bilo že ugotovljeno, da tožnica odločbo z dne 20. 11. 2006, s katero je toženka zavrnila pritožbo zoper tožnika zoper odločbo z dne 14. 2. 2006, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, prejela dne 27. 11. 2006. Gre torej za del pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitve postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost odločbe toženke z dne 5. 1. 2009, s katero je ta zavrnil predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 14. 12. 2006. Predlog za obnovo postopka je temeljil na tem, da tožnici naj ne bi bila dana možnost udeležbe v postopku, torej po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 18/99 s spremembami). Toženka je ugotovila, da je bila odločba z dne 20. 11. 2006 vročena pooblaščenki tožnika dne 27. 11. 2006. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je toženka dne 15. 2. 2006 izdala odločbo, s katero je zavrnila pravico tožnika do invalidnine za telesno okvaro. Z odločbo z dne 14. 2. 2006 pa je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zoper obe odločbi je tožnik dne 29. 3. 2006 vložil pritožbi. Toženec je dne 20. 11. 2006 izdal odločbo, s katero je zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo z dne 14. 2. 2006, s katero je bilo odločeno o zahtevi za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, istega dne pa je pod isto številko izdal odločbo, s katero je zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo z dne 15. 2. 2006, s katero je bila zavrnjena pravica tožnika do invalidnine za telesno okvaro. Iz povratnice, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da je pooblaščena odvetnica tožnika z dne 27. 11. 2006 prejela dve odločbi toženca z dne 20. 11. 2006 in prejem podpisala z lastnoročnim podpisom, kar je izpovedala sama, zaslišana kot priča. V zvezi z dokončno odločbo toženca z dne 20. 11. 2006, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopno odločbo z dne 14. 2. 2006, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne, je tožnik dne 13. 12. 2008 vložil tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V zvezi s tem je sodišče po predhodnem preizkusu tožbe sklenilo, da se tožba zavrže, ker je bila vložena po izteku 30-dnevnega roka za sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila dokončna odločba tožniku oziroma njegovi odvetnici vročena dne 27. 11. 2006. Takšno je bilo tudi stališče pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Psp 169/2009 z dne 23. 4. 2009. Upoštevaje navedeno je tako bilo že pravnomočno odločeno o tem, da je bila dokončna odločba, ki se nanaša na uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja tožnika, pooblaščenki tožnika, vročena dne 27. 11. 2006, ko je ta prejela dve odločbi toženca z dne 20. 11. 2006. Tako je vsebinsko pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek tožnika po odpravi odločbe toženca z dne 5. 1. 2009 zavrne, saj ni podan obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP.

Navedeno je za odločitev v predmetni zadevi odločilnega pomena.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.