Jedro

Po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani tožene stranke, je bila tožnica začasno zadržana z dela zaradi bolezni. Glede na 3. odstavek 116. člena bi zato tožena stranka, ki jo je tožnica pisno obvestila, da je do nadaljnjega v bolniškem staležu, to morala upoštevati pri odjavi tožnice iz zavarovanj. Tožnico je neupravičeno odjavila iz zavarovanj že po izteku odpovednega roka, saj bi morala upoštevati 3. odstavek 116. člena ZDR, po katerem lahko delavcu preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka. Zato je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje z dnem, ko se je iztekel odpovedni rok in je bila tožnica v delovnem razmerju vse do dne, ko je za tožnico bila ugotovljena zdravstvena zmožnost za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnici dne 4. 2. 2013 pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje, ter je tožnica v delovnem razmerju do 23. 5. 2013 in je tožena stranka dolžna, za obdobje od 4. 2. 2013 do 23. 5. 2013, tožnici obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje pripadajoče bruto zneske nadomestil plač tožnice za čas njene začasne odsotnosti iz dela zaradi bolezni, od tako obračunanih bruto zneskov mesečnih nadomestil plač odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske nadomestil plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter jih nakazati na transakcijski račun pooblaščenca tožnice ter tožnico za isto obdobje prijaviti v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. in II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, od tako obračunanega zneska plačati predpisani davek in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnici obračunati razliko plače za mesec december 2012, ter od bruto zneska plačati dajatve in tožnici izplačati neto znesek 222,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 do plačila in obračunati nadomestilo plače za mesec januar 2013, plačati od bruto zneska nadomestila plače predpisane dajatve in tožnici izplačati neto znesek nadomestila v višini 477,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013. V presežku, za razliko med zahtevanim neto zneskom razlike plače za mesec december 2012 v višini 388,77 EUR in prisojenim zneskom, je zahtevek tožnice zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati odpravnino v višini 1.181,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2013 do plačila, v presežku je zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 488,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru na številko računa, kot izhaja iz izreka sodbe (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (pravilno ugodilni del) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 1. 1. 2013 in ne 23. 5. 2013, kot to zmotno ugotavlja sodišče v I. in II. točki izreka sodbe zaradi česar odpade tudi razlog, zaradi katerega bi tožeči stranki pripadalo nadomestilo plač in plačilo predpisanih dajatev iz tega naslova. Tožena stranka je tožnico že oktobra 2012 obvestila, da zapira z dnem 31. 12. 2012 svojo poslovalnico, trgovino A. na B. ulici 127 v C., v kateri je bila tožnica zaposlena in bo zato ukinila delovno mesto prodajalke, ki ga je zasedala tožnica. Tožnica o svoji nosečnosti tožene stranke ni pravočasno obvestila in je zamudila prekluzivni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR, kot to izhaja tudi iz 19. točke sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica je najkasneje 30. 10. 2012 in ne šele 18. 2. 2013 izvedela za domnevno nezakonit način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zato s tožbo ni pravočasno uveljavljala sodnega varstva. Tožnica je zamudila kar dva prekluzivna roka in sicer 30 dnevni rok za zaščito pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi nosečnosti in 30 dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva za domnevno nezakonit način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zato tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in v posledici odloči tudi o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalke. Tožena stranka je tožnici dne 4. 1. 2013 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, tožnica pa je toženo stranko 3. 1. 2013 pisno obvestila, da je od 2. 1. 2013 do nadaljnjega v bolniškem staležu. Iz potrdila o upravičeni zadržanosti tožnice od dela z dne 30. 5. 2013 in zdravniškega potrdila ginekologinje tožnice z dne 28. 2. 2013 ter odločbe ZZZS z dne 5. 2. 2013 je razvidno, da je bila tožnica začasno zadržana od dela zaradi bolezni v obdobju od 2. 1. 2013 do 23. 5. 2013. Tožena stranka pa je tožnico odjavila iz zavarovanja 4. 2. 2013, za kar je tožnica zvedela na ZZZS dne 18. 2. 2013 in je toženo stranko zaradi navedenega prijavila Inšpektoratu RS za delo, Območni enoti D..

Delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka (3. odstavek 116. člena ZDR). Po citirani določbi ZDR preneha delovno razmerje z dnem, ko je ugotovljena delavčeva zdravstvena zmožnost za delo. V konkretnem primeru je iz potrdila o upravičeni zadržanosti tožnice z dela z dne 30. 5. 2013 razvidno, da je bila tožnica začasno zadržana z dela zaradi bolezni v obdobju od 2. 1. 2013 do 23. 5. 2013. Glede na 3. odstavek 116. člena bi torej tožena stranka, ki jo je tožnica dne 3. 1. 2013 pisno obvestila, da je od 2. 1. 2013 do nadaljnjega v bolniškem staležu, to morala upoštevati pri odjavi tožnice iz zavarovanj. Tožnico je neupravičeno odjavila iz zavarovanj že po izteku odpovednega roka dne 4. 2. 2013, saj bi morala upoštevati 3. odstavek 116. člena ZDR, po katerem lahko delavcu preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnici tožena stranka nezakonito prenehala delovno razmerje z dne 4. 2. 2013 in je bila tožnica v delovnem razmerju vse do 23. 5. 2013, ko je za tožnico bila ugotovljena zdravstvena zmožnost za delo, pravilna.

Glede na 3. odstavek 116. člena ZDR je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 23. 5. 2013, ko je bil tožnici zaključen bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je rok za vložitev tožbe po 3. odstavku 204. člena ZDR začel teči 18. 2. 2013, ko je tožnica na ZZZS izvedela, da jo je tožena stranka odjavila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnica je torej šele 18. 2. 2013 izvedela za nezakonit način prenehanja delovnega razmerja, zato je v predpisanem roku 30 dni uveljavljala sodno varstvo in tožbo pravočasno vložila. Tožena stranka v pritožbi napačno povzema obrazložitev sodišča prve stopnje, da naj bi sodišče zapisalo, da je tožnica zamudila prekluzivni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR, ker tožnica tožene stranke ni pravočasno obvestila o nosečnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica zaradi nosečnosti varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. odstavka 115. člena ZDR. Glede na to, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 4. 1. 2013, tožbo pa je vložila 13. 3. 2013, je zamudila prekluzivni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR (za uveljavljanje nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), ki določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic, pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnica ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri je tožena stranka zapisala, da ji bo odpovedana pogodba o zaposlitvi po izteku odpovednega roka, ni vedela, koliko časa bo v bolniškem staležu. Takrat tudi ni vedela, da tožena stranka ne bo spoštovala 3. odstavka 116. člena ZDR, ki določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem, ko se vrne na delo oz. bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je rok za uveljavljanje sodnega varstva pričel teči šele 18. 2. 2013, ko je tožnica na ZZZS izvedela, da jo je tožena stranka že odjavila iz zavarovanj in navedeno izhaja tudi iz prijave tožnice Inšpektoratu RS za delo, ki je kršitev tožene stranke prijavila inšpektorju.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 4. 2. 2013, temveč je trajalo do 23. 5. 2013, ko je bil zaključen bolniški stalež in je posledično tožnici, za obdobje od 4. 2. 2013 do 23. 5. 2013 priznalo denarne zahtevke, ki jih je tožnica postavila v tožbi in jih tožena stranka po višini ni prerekala.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.