Jedro

Skakanje v višino v prekoračni tehniki pri urah telesne vzgoje v osnovni šoli ni nevarna dejavnost, zato zavarovanka tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku, ni odgovorna po načelu objektivne odgovornosti. Če je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi posledic njegove prejšnje poškodbe desne noge, kot to zatrjuje tožeča stranka, potem toženi stranki za nastanek te poškodbe - glede na to, da ji starši tožnika zdravniškega izvida niso dostavili - ni mogoče očitati nobene krivde, saj od nje ni mogoče zahtevati, da bi morala in mogla vedeti za to, da tožnik ne bi smel skakati v višino in da bi zato morala in mogla njegovo poškodbo preprečiti.

Ker tožeča stranka ni navedla vzroka za to, da je vzročno zvezo med odsotnostjo učitelja telesne vzgoje in tožnikovo poškodbo zatrjevala šele v pritožbi, in ne že v vlogi z dne 20.4.2005, niti pritožbeno sodišče (1. odst. 337. člena ZPP ) niti sodišče prve stopnje (286. člen ZPP) novo zatrjevanega vzroka tožnikove poškodbe in dokazov, ki bi ga potrjevali, ne more oziroma ni moglo upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 7.650,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da ji plača znesek 3,770.000,00 SIT z obrestmi od 26.4.2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero oziroma po 13,5 % obrestni meri od dneva izdaje sodne odločbe, od prvega dne po dnevu izdaje sodne odločbe prve stopnje pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in povrniti tožniku stroške postopka skupaj z DDV in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodne odločbe dalje, do plačila, ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 44.950,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je z zavrnitvijo zaslišanja tožnika sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, saj je onemogočilo izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke. Pri tem je zmotno in brez razlogov ugotovilo, da tožnik ni primeren za zaslišanje, zato pa zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da je tožnik, ki je bil na dan 9.5.2005 star 15 let in 8 mesecev, kot omejeno poslovno sposoben, kazensko odgovoren kot mlajši mladoletnik, mentalno zdrav in starosti primerno razvit mladostnik, sposoben povedati, kaj se je zgodilo kritičnega dne. Opozarja, da je sodišče v tej zadevi zaslišalo učitelja, razredničarko, zakonita zastopnika tožnika, katerih vse ob škodnem dogodku ni bilo, zavrnilo pa je dokaz z zaslišanjem tožnika, ki je škodni dogodek zaznal in doživel. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje njegove dokazne predloge z zaslišanjem sošolcev neutemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da naj bi bili prepozni. Pravi, da je bil tožnik na dan škodnega dogodka 9.1.2002 star 12 let in 4 mesece ter da je zakoniti zastopnici materi šele potem, ko mu je ta povedala, kaj je na obravnavi dne 21.3.2005 izpovedal učitelj M., rekel, da ni res, kar je učitelj pričal, saj ga ob dogodku ni bilo zraven. Tožnik je takrat zakoniti zastopnici povedal, da je učitelj večkrat odredil učencem, kaj naj delajo, nato pa jih je zapustil in se največkrat šel družit s hišnikom. Z vlogo z dne 20.4.2005 je zato nato tožeča stranka ponudila dokaz s predlogom za zaslišanje prič in tudi predložila njihove izjave. Pravi, da je bil ta dokazni predlog popoln, saj je glede predlaganih prič v tej vlogi navedla imena, priimke in naslove teh prič. Zaradi tega obstaja bistvena razlika med tem, kar izhaja iz listin in pripravljalne vloge in med ugotovitvijo sodišča. Opozarja, da je sam tožnik sicer res vedel za to, da učitelja ob dogodku dne 9.1.2002 ni bilo zraven, vendar pa je njegova zakonita zastopnica to zvedela od njega šele dne 21.3.2005. Zato meni, da bi bilo potrebno šteti, da je tožeča stranka za to dejstvo zvedela šele takrat, ko je tožnik, ki je otrok, to povedal zakoniti zastopnici, saj ta opravlja procesna dejanja za tožnika. Zakonita zastopnica si namreč niti misliti ni mogla, da učitelj med učno uro pušča učence same, zato pa ji tudi ni mogoče naprtiti, da bi morala predvideti to nepričakovano dejstvo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo dopustiti zaslišanje prič v zvezi s tem, saj gre za dejstva in dokaze, katerih zakonita zastopnica ni mogla brez svoje krivde podati na prvem naroku. Nadalje pravi, da je skok v višino s prekoračeno tehniko nevarna dejavnost tudi v primeru, ko je višina prilagojena starosti otroka in izpolnjenim varnostnim ukrepom, saj ni mogoče preprečiti, da letvica pri neuspešnem preskoku učencu ne bi prišla med noge in ni mogoče preprečiti, da se učencu ob doskoku noga ne zvije, tako da ob padcu nanjo pritisne sila telesa. Tovrstnih poškodb se pri skoku v višino tako ne more izključiti. Pravi, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je v tej pravdi dokazno breme obrnjeno, ne glede na to, ali gre za primer objektivne, krivdne odgovornosti šole, ali pa komulacije obeh. Meni, da je nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je preskok v višino nevarna dejavnost le za tožnika, za druge učence pa ne. Nevarna dejavnost se ne presoja po konkretni osebi, ampak po obvladljivosti, po možnosti nastanka poškodbe, po možnosti predvidevanja, preprečevanja in izključitve poškodbe, ne pa po pogostosti poškodb ali po konkretni osebi. Sodišče je napravilo najmanj preuranjen, če ne že zmoten zaključek, da je prišlo do poškodbe tožnikadne 9.1.2002 v posledici poškodbe, ki jo je imel tožnik 16.1.2000.Za takšen zaključek nima strokovne usposobljenosti, poškodbo kot jo je utrpel tožnik 9.1.2002 pa bi lahko utrpel katerikoli učenec, razen če bi izvedenec to možnost izključil. Pravi, da je dejansko stanje v tej smeri ostalo neraziskano, sodba pa je brez razlogov o tem. Nadalje pravi, da je že v tožbi navajala, da šola ni izvedla programa tako, da do poškodbe tožnika ne bi prišlo, sedaj pa še navaja, da je šele dne 21.3.2005 postalo jasno, kaj se je dne 9.1.2000 zgodilo. Učitelj je učencem odredil, da skačejo v višino v prekoračeni tehniki in jih zapustil, tožnik pa se je kljub temu, da vaj z obremenitvijo kolena ni delal, priključil ostalim učencem in skočil. Če bi bil učitelj navzoč, bi to preprečil. Sklicuje se na izpovedbe zakonitih zastopnikov tožnika o tem, da je tožnik pri telesni vzgoji opravljal le določene vaje, da je bil učitelj seznanjen z njegovim zdravstvenim stanjem in da zato od tožnika ni zahteval izvajanja vaj, katere bi mu lahko škodile. Tudi dejstvo, da šola meče opravičila proč po enem letu, ne more iti v škodo tožeči stranki, ampak toženi stranki. Meni, da bi moralo zato sodišče prve stopnje izpoved učitelja telesne vzgoje skrbno oceniti, saj gre za motivirano pričo, ki se zaveda, da je kršil svoje delovne obveznosti in da bo šola zato zavarovalnici plačala višje zavarovalne premije. Meni, da bi moralo sodišče verjeti izpovedim zakonitih zastopnikov tožnika o tem, da bil je učitelj telesne vzgoje seznanjen z zdravstvenim stanjem tožnika s pisnim opravičilom in ustno ter da je bil pardoniran določenih vaj. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka navedla, da tožnik ni navedel utemeljenih razlogov za to, da je nova dejstva navedel šele po prvem naroku, da si prihaja glede sposobnosti in zrelosti tožnika v nasprotje in da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, saj je ta prepozen. Meni, da so neutemeljene obtožujoče izjave mladoletnega tožnika o tem, da je učitelj telesne vzgoje krivo pričal, saj so bile podane po prvem naroku za glavno obravnavo in so prilagojene interesu staršev za plačilo odškodnine. Pravi, da sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko ni zaslišalo mladoletnega tožnika, saj bi moral tožnik, v kolikor bi želel, da se izvede dokaz z njegovim zaslišanjem, posebej navesti. Ne vidi razlogov, da se ugotovitvam sodišča prve stopnje ne bi verjelo, predvsem glede tega, da starša tožnika opravičila nista dostavila šoli in da je bilo nadzorstvo in izvajanje pouka telesne vzgoje opravljeno z vso dolžno skrbnostjo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da gre v primeru preskoka v škarjice v višini 85 cm za nevarno dejavnost. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži povrnitev stroškov sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 6.650,00 SIT ter 1000,00 SIT administrativnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da skakanje v višino v prekoračeni tehniki pri urah telesne vzgoji v osnovni šoli ni nevarna dejavnost in da zato zavarovanka tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku dne 9.1.2002, ni odgovorna po načelu objektivne odgovornosti (2. odst. 131. člen OZ - Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001). Tožeča stranka v pritožbi sama pravilno ugotavlja, da se pojem nevarne dejavnosti presoja tudi po kriterijih obvladljivosti, po možnosti nastanka poškodbe, po možnosti predvidevanja, preprečevanja in izključitve poškodbe. Prav ob upoštevanju teh kriterijev pa je tudi pritožbeno sodišče presodilo, da je izvajanje skokov v višino v prekoračeni tehniki obvladljiva dejavnost, pri kateri je zelo majhna verjetnost nastanka poškodbe, poškodbe pa se da vnaprej predvideti in preprečiti. Ob pravilnem izvajanju vaj, pod ustreznim nadzorstvom in navodili ter ob izpolnjenih ostalih varnostnih ukrepih (ustrezna telovadna oprema, varnostne blazine ...), je poškodbe pri skakanju v višino pri uri telesne vzgoje mogoče preprečiti, takšna dejavnost pa zato ni nevarna. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe je zatem, ko je ugotovilo, da skakanje v višino ni nevarna dejavnost res zapisalo, kot zatrjuje pritožnik, da je ta dejavnost v konkretnem primeru postala za tožnika nevarna, saj glede na njegovo prejšnjo poškodbo kolena takih gibov sploh ne bi smel izvajati. Vendar pa s tem ni utemeljevalo obstoja objektivne odgovornosti zavarovanke tožene stranke, ampak je le ugotavljalo, ali je zavarovanka tožene stranke takšno nevarnost, ki je v konkretnem primeru imela za posledico tožnikovo poškodbo, zakrivila.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da zavarovanki tožene stranke za nastanek poškodbe tožnika dne 9.1.2002 tudi ni mogoče očitati nobene krivde. Za obstoj krivdne odgovornosti povzročitelja škode morajo biti podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti - nedopustno ravnanje povzročitelja, nastanek pravno priznane škode, vzročna zveza med obema ter krivdna odgovornost (naklep ali malomarnost) povzročitelja. Vse naštete predpostavke - razen krivde - je dolžan dokazati tožnik. Tožeča stranka zato v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da gre v tej zadevi v vsakem primeru za obrnjeno dokazno breme. Tožena stranka je po določbi 1. odst. 131. člena OZ dolžna dokazati le, da je do predmetne nezgode prišlo brez krivde njene zavarovanke, torej da poškodba ni bila tožniku povzročena niti namenoma (te oblike krivde tožeča stranka ne zatrjuje), niti zaradi ne zaradi malomarnosti.

Iz tožbe in vloge tožeče stranke z dne 9.12.2003 izhaja, da naj bi bilo nedopustno ravnanje učitelja telesne vzgoje v tem, da je kljub temu, da je vedel za tožnikovo predhodno poškodbo desne noge in za to, da zaradi nje tožnik ne sme skakati v višino, od tožnika zahteval oziroma dopustil, da je ta skakal v višino, če pa učitelj za prejšnjo poškodbo tožnika in za njegovo zdravstveno stanje ni vedel, naj bi bilo njegovo nedopustno ravnanje v tem, da se ni pozanimal o zdravstvenem stanju tožnika v njegovem osebnem zdravstvenem kartonu oziroma ga tudi sicer ni ugotovil, čeprav bi to moral, ter tako dopustil, da je tožnik skakal v višino, čeprav tega ne bi smel, in tudi ker o tem, da so določene vaje za tožnika škodljive, ni obvestil starše tožnika, ki bi nato na podlagi njegovih priporočil tožnika opravičili vsaj od opravljanja določenih vaj. Takšno nedopustno ravnanje učitelja telesne vzgoje pa naj bi bilo vzrok tožnikovi poškodbi dne 9.1.2002. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izpovedi učitelja telesne vzgoje B. M. in o ugotovitvah, da starši tožnika v šestem razredu niso šole, niti pisno, niti ustno obvestili o tem, da zaradi predhodne poškodbe noge v letu 2000 tožnik ne bi smel skakati v višino, ter da učitelj telesne vzgoje za to ni vedel, pa čeprav ga je začel učiti pri telesni vzgoji že v petem razredu, v začetka katerega je bil bil tožnik opravičen telesne vzgoje. Da bi zakoniti zastopniki opravičilo v šestem razredu dostavil šoli pred poškodbo tožnika dne 9.1.2002, ni zanesljivo potrdila niti sama mati tožnika, ki naj bi opravičilo napisala. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da učitelj telesne vzgoje niti v petem razredu ni bil seznanjen z zdravniškim izvidom z dne 7.3.2001, po katerem naj tožnik ne bi smel opravljati gibov s hitrimi spremembami smeri, potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik v tretjem ocenjevalnem obdobju že telovadil in ga starši za to ocenjevalno obdobje tako niso opravičili od ure telesne vzgoje, pa čeprav je bil ta izvid izdan pred koncem drugega ocenjevalnega obdobja (2. odst. 4. člena Pravilnika o šolskem koledarju za osnovne šole, Uradni list RS, št. 44/01) in so starši zanj pravočasno vedeli. Starši pa tega izvida šoli niso mogli izstaviti niti prej, ko so tožnika opravičili telesne vzgoje za čas prvega in drugega ocenjevalnega obdobje petega razreda, saj takrat še ni bil izdan. Predvsem pa tožeča stranka tega, da so starši tožnika opravičili od ur telesne vzgoje ali od posameznih vaj tudi v šestem razredu pred poškodbo, ni zatrjevala niti v tožbi, niti v vlogah z dne 9.12.2003 in dne 22.2.2005, in niti ne prvem naroku dne 24.2.2005. Da naj bi bil tožnik pri urah telesne vzgoje opravičen samo opravljanja določenih vaj pa sta njegova starša povedala šele ob zaslišanju dne 21.3.2005. V navedenih vlogah je tožeča stranka med drugim navedla celo nasprotno - da bi moral učitelj zdravstveno stanje tožnika sam ugotavljati, o tem obvestiti starše in temu prilagoditi učni program (list. št. 18 spisa) ter da mnenja in navodila zdravstvene službe, ki bi prepovedoval tožniku telovadbo v času škodnega dogodka, ni bilo (list. št. 26 v spisu). Sodišče prve stopnje je tako tudi po zaključkih pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da šola opravičila - niti za opravičenost od vseh ur telesne vzgoje, niti za opravičenost od opravljanja določenih vaj - v šestem razredu pred tožnikovo poškodbo dne 9.1.2002 ni prejela.

Zavarovanki tožene stranke pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati niti, da bi - kot to zatrjuje tožnik - morala in mogla vedeti za tožnikovo poškodbo in njegovo zdravstveno stanje v šestem razredu ter za to, da tudi v šestem razredu tožnik ne bi smel pri telesni vzgoji skakati v višino. Tožnik je sicer bil v zadnjem ocenjevalnem obdobju četrtega razreda in nato še v prvem in drugem ocenjevalnem obdobju petega razreda, ko ga je pri telesni vzgoji že učil M., opravičen od ur telesne vzgoje. Vendar pa kljub temu ni mogoče očitati šoli in učitelju telesne vzgoje, da bi morala poznati oziroma sama ugotoviti, kakšno je bilo tožnikovo zdravstveno stanje eno leto po prvi poškodbi, to je preden je spet začel telovaditi in tudi kakšno je bilo njegovo zdravstveno stanje naslednje šolsko leto, ko je bil tožnik v šestem razredu. Tudi če je bila šola v četrtem razredu obveščena o tem, da si je tožnik poškodoval desno nogo, ji ni mogoče očitati, da bi morala vedeti, kakšne posledice je imela ta poškodba za tožnika v naslednjih letih. Niti šola, niti učitelj telesne vzgoje namreč nista ne dolžna, ne usposobljena za ugotavljanje zdravstvenega stanja tožnika in zdravstvenih posledic njegove predhodne poškodbe. Ali je bil tožnik v šestem razredu zaradi poškodbe noge v četrtem razredu sposoben opravljati program telesne vzgoje v osnovni šoli, bi lahko presodil le zdravnik, h kateremu bi ga morali peljati starši preden so dopustili, da je spet telovadil. Osnovna šola je sicer dolžna skrbeti za zdrav telesni in duševni razvoj ter za zdravje učencev, kar ji nalaga določba 40. člena Zakona o osnovni šoli (Uradni list SRS, št. 5/1980 s spremembami in dopolnitvami, ZOsn v nadaljevanju, ki se za tožnika deloma še vedno uporablja na podlagi določbe 111. člena Zakona o osnovni šoli, Uradni list RS, št. 12/1996, št. 33/1997 in št. 59/2001, ZOsn-1 v nadaljevanju, kateri v 13. členu tudi podobno določa), vendar se ta skrb šole nanaša predvsem na sodelovanje z zdravstvenimi in telesnokulturnimi organizacijami ter na zagotavljanje obveznega zdravniškega pregleda za učence, vpisane v 1. razred pred začetkom pouka, redne sistematične zdravstvene preglede v času šolanja, na cepljenja in podobno. Ta določba ne nalaga šoli takšne posebne skrbi za zdravje učencev kot to zatrjuje tožnik, zaradi katere bi morala šola potem, ko je tožnik spet začel telovaditi, sama ugotavljati, ali je tožnik tega zmožen. Šola tudi ni bila dolžna obveščati staršev o tem, kakšne vaje opravljajo učenci pri telesni vzgoji, saj je za to določen obvezen program, ki ga je šola po določbah 14. in 16. člena Zosn-1, dolžna izvajati za vse učence, učenec pa je dolžan redno obiskovati pouk in druge oblike vzgojnoizobraževalnega dela ter izpolnjevati obveznosti in naloge, določene s statutom in drugimi splošnimi akti v skladu s tem zakonom in programom življenja in dela šole (tako 2. odst. 77. člen ZOsn, podobno tudi 2. odst. 50. člena ZOsn-1.). Učenec pa je lahko iz zdravstvenih razlogov oproščen sodelovanja pri posameznih oblikah vzgojnoizobraževalnega dela in drugih aktivnostih osnovne šole (78. člen ZOsn in 52. ZOsn-1), a le na podlagi opravičila staršev, ki so dolžni šoli predložiti tudi mnenje in navodilo zdravstvene službe (15. člen Pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli, Uradni list RS, št. 31/96 in 15/98, pravilnik v nadaljevanju). Starši pa so - če so za to podani zdravstveni razlogi - učenca dolžni opravičiti od telovadbe vsako šolsko leto posebej, saj ima opravičilo veljavo le določen čas. Takšnemu stališču prvostopenjskega sodišča se pridržuje tudi pritožbeno sodišče, saj je v 2. odst. 15. člena pravilnika navedeno tudi, da v dnevnik šolskega dela razrednik vpiše čas trajanja oprostitve, dnevnik (in s tem, opravičila ki se vanj vpisujejo) pa se piše za vsako leto posebej (4. člen Pravilnika o dokumentaciji v osnovni šoli, Uradni list RS št. 11/1999 in št. 29/1996). Starši bi zato morali tožnika opravičiti od ur telesne vzgoje tudi v šestem razredu, kar pa niso storili. Če je do tožnikove poškodbe dne 9.1.2002 res prišlo zaradi posledic njegove prejšnje poškodbe desne noge, kot to zatrjuje tožeča stranka, potem toženi stranki za to, da je do te poškodbe prišlo, glede na vse navedeno ni mogoče očitati nobene krivde, saj od nje ni mogoče zahtevati, da bi morala in mogla vedeti za to, da tožnik ne bi smel skakati v višino in da bi zato morala in mogla njegovo poškodbo z dne 9.1.2002 preprečiti.

Glede zatrjevanj pritožnika o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje povezanost tožnikove poškodbe iz leta 2000 z njegovo poškodbo dne 9.1.2002 ugotavljati s sodnim izvedencem, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res brez sodnega izvedenca predpostavilo, da se je tožnik dne 9.1.2002 poškodoval prav zaradi posledic prejšnje poškodbe, kot to zatrjuje tožeča stranka. Vendar pa ob ugotovitvah sodišču prve stopnje o tem, da krivda tožene stranke za tožnikovo poškodbo dne 9.1.2002 ni podana, sodišče prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati še zatrjevane vzročnosti, saj bi bilo potrebno zahtevek tožeče stranke zavrniti ne glede na ugotovitve o obstoju le-te.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika, podane sodišču prve stopnje v vlogi z dne 20.4.2005. Tožeča stranka je šele v navedeni vlogi - po prvem naroku, ki je bil opravljen dne 24.2.2005 - kot novo dejstvo navedla, da je bil učitelj telesne vzgoje B. M. v času, ko so dne 9.1.2002 učenci skakali v višino, odsoten in da se je verjetno zadrževal pri hišniku, da so zato učenci tistega dne sami skakali v višino in si sami nastavljali letvico. Tožeča stranka pri tem ni pojasnila, kakšno vlogo naj bi ob upoštevanju njenih trditev o tem, da je bil vzrok tožnikove poškodbe v posledicah poškodbe iz leta 2000 imelo takšno nedopustno ravnanje učitelja pri nastanku tožnikove poškodbe. Tožnik namreč, niti v tej vlogi niti kasneje v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni zatrjeval, da bi se pri skakanju v višino namesto zaradi posledic njegove poškodbe iz leta 2000 poškodoval prav zaradi odsotnosti učitelja telesne vzgoje. Zatrjevanja tožeče stranke v vlogi z dne 20.4.2005 predstavljajo tako novo, a pomanjkljivo trditveno podlago za krivdno odgovornost zavarovanke tožene stranke. Sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku namreč ne bi moglo ugoditi le na podlagi dejstev navedenih v vlogi z dne 20.4.2005, saj v njej niso zatrjevane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, zlasti ne vzročna zveza med zatrjevano odsotnostjo učitelja telesne vzgoje in poškodbo tožnika. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb pravdnega postopka in načela kontradiktornosti, s tem, ko ni zaslišalo sošolcev tožnika, saj njihove izpovedbe, tudi če bi potrdile vse navedbe tožnika v vlogi z dne 20.4.2005, ne bi prispevale k drugačni odločitvi.

Tožeča stranka je šele v predmetni pritožbi navedla, da je do poškodbe dne 9.1.2002 prišlo zato, ker je učitelj, potem ko je učencem odredil, da skačejo v višino v prekoračeni tehniki, zapustil učence, tožnik pa se je kljub temu, da vaj z obremenitvijo kolena ni delal, priključil ostalim učencem in skočil, kar pa bi učitelj, če bi bil pri skakanju učencev višino navzoč, preprečil. S tem je sicer tožeča stranka navedla nov vzrok za tožnikovo poškodbo z dne 9.1.2002, vendar pa šele v pritožbi. Ker pa ni navedla, zakaj je vzročno zvezo med odsotnostjo učitelja telesne vzgoje in tožnikovo poškodbo dne 9.1.2002, zatrjevala šele v pritožbi in ne že v vlogi z dne 20.4.2005, tudi pritožbeno sodišče (1. odst. 337. člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/2004), ZPP) novo zatrjevanega vzroka tožnikove poškodbe in dokazov, ki bi ga potrjevali, ni moglo upoštevati.

Tudi z zavrnitvijo zaslišanja samega tožnika ni podana bistvena kršitev določb postopka ali kršitev načela kontradiktornosti, saj naj bi po tožbenih navedbah tožnik izpovedal le o poteku ure telesne vzgoje dne 9.1.2002 in o njegovem padcu. Ker ta dejstva med strankama niso sporna in se štejejo za dokazana, bi bilo njegovo zaslišanje o tem nepotrebno. Prav tako bilo nepotrebno njegovo zaslišanje o odsotnosti učitelja od kritične ure telesne vzgoje, saj izpovedbe tožnika o tem - glede na prej navedeno - sodišče ne bi moglo upoštevati.

Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena, in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi določbe 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, toženi stranki plačati znesek 6.650,00 SIT stroškov sodne takse za odgovor na pritožbo ter 1000,00 SIT administrativnih stroškov, skupaj 7,650,00 SIT.