Jedro

Glede na to, da se v času vožnje ni prižgala kontrolna lučka, toženec ni ravnal malomarno, saj se ni mogel zavedati, da iz vozila teče olje. Ker ni ravnal malomarno, niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti in tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo na vozilu ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki škodo v višini 6.427,82 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 6. 2008 dalje do poravnave ter nastale pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (1. točka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 810,04 EUR v 15-ih dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila (2. točka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka po določilih 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v smislu pritožbenih navedb spremeni tako, da zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroškov postopka oziroma, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je ostalo v tej pravdi sporno, ali je toženec dne 8. 6. 2008 na relaciji … z vozilom zadel v kamen približne velikosti 10 x 10 cm in nato vedoč, da je ob trku s kamnom poškodoval posodo za olje, kljub poškodbi peljal dalje, namesto da bi vozilo ustavil. V obsežnem dokaznem postopku je sodišče na podlagi izpovedb zaslišanih prič in toženca ter listinskih dokazov presodilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je toženec citiranega dne zadel v kamen in nato kljub poškodbi vedoma peljal naprej, dokler mu ni vozilo zaradi odteka olja zablokiralo. Sodišče je storilo kršitev pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja o odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v vsebini poročila o okvari službenega vozila z dne 30. 6. 2008, s tem pa napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je verjelo tožencu in pričama S.H. in P.Đ., ki so zatrjevali, da kamna, ki naj bi poškodoval karter službenega vozila, niso videli, pri tem pa je sodišče spregledalo dejstvo, da je toženec v poročilu o okvari vozila, ki ga je izpolnil in lastnoročno podpisal pod točko 11, navedel, da je med vožnjo po makadamski cesti med lokacijami ... in ..., kjer so se zadržali ljudje, ki so bili gostje gostilne R., kamen poškodoval karter. Tudi priča V.P., ki je raziskoval poškodovanje motorja, je po mnenju tožeče stranke verodostojno izpovedal, da mu je takrat neimenovana priča, ki je želela ostati anonimna (P.Đ.), dal celo listek, na katerem je bila zapisana relacija, kjer je bila sled olja ter napisano tudi mesto sledi. Po mnenju tožeče stranke je priča V.P. edina priča v tem postopku, ki je verodostojna, zato je tožeča stranka predlagala tudi soočanje teh dveh prič, ki pa jih je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Glede prižgane kontrolne luči za olje na armaturi vozila, je splošno znano dejstvo, da se kontrolna lučka za olje prižge vsakokrat, ko zmanjka določena količina olja v karterju. Kljub temu, da kontrolna lučka gori, se voznik še lahko pelje, vendar obstaja velika nevarnost, da bo s pomanjkanjem olja v motorju le-ta „zaribal“ oziroma se uničil. Očitno je, da je kontrolna lučka za olje delovala, kar potrjuje S.H., ki je izpovedal, da so se naenkrat prižgale vse lučke, prav tako tudi toženec. Ob dveh ključnih dejstvih in sicer kamna, ki je poškodoval karter ter goreči kontrolni lučki za olje, ki je opozarjala na poškodbo motorja, ki jih je sodišče napačno ugotovilo oziroma napačno interpretiralo v obrazložitvi tožene stranke, je po mnenju tožene stranke (pravilno: tožeče stranke) sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja pritožbo zoper 2. točko sodbe, in sicer zoper stroškovni del odločitve in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in 2. točko izreka spremeni tako, da toženi stranki prizna vse v stroškovniku priglašene pravdne stroške in ne samo 810,04 EUR. Navaja, da je sodišče v konkretni zadevi razpisalo tri naroke za glavno obravnavo in tako je tožena stranka priglasila tudi stroške za zastopanje na narokih dne 5. 5. 2010, 7. 6. 2010 in 18. 10. 2010. Tako pripadajo toženi stranki stroški za zastopanje na naroku za vsak narok po 291,60 EUR. Sodišče je toženi stranki priznalo tudi prenizko nagrado za vložene vloge v višini 315,90 EUR. Vsi priglašeni stroški so bili ob upoštevanju določil ZPP potrebni. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Tako predlagano soočenje prič ne bi moglo prispevati k drugačni rešitvi spora, kot to zmotno meni pritožba. Priča V.P. ni bil prisoten ob dogodku in ne bi mogel nič povedati iz lastnega, prav tako pa bi sodišču v kolikor bi mu priča P.Đ. dal listek, le-tega lahko predložil sodišču, kar je navedlo že tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Iz izpovedb jasno izhaja, zakaj je sodišče po obširno izvedenem dokaznem postopku sprejelo navedeno odločitev, katero pritožbeno sodišče ocenjuje tudi kot pravilno, glede na to, da je bilo dokazno breme na tožeči stranki.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in prič K.D., V.P., S.H., M.B., P.Đ., B.P. in G.J., je sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo škode v višini 6.427,82 EUR ni utemeljen. Toženec je zaposlen pri toženi stranki kot vodja patrulje in je dne 8. 6. 2008 med opravljanjem nadzora državne meje na relaciji ... vozil službeno vozilo ..., reg. št. ..., pri čemer je po navedbah tožeče stranke pri vožnji zadel v kamen približne velikosti 10 x 10 cm in na to kljub temu, da je vedel, da je trčil, vozil avto dalje, namesto da bi vozilo ustavil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširni dokazni postopek tudi z zaslišanjem prič in jasno ter prepričljivo navedlo, da ocenjuje, da je toženec v dobri veri z vožnjo opravljal svoje delovne obveznosti in ni ravnal v nasprotju z nobenim pravnim predpisom, splošnim pravilom pravnega reda, običajnim pravilom obnašanja ali dobrim običajem, kar je pogoj za neko ravnanje ali opustitev, da je le-to protipravno. Tako tožencu ni mogoče očitati nobene odgovornosti za nastalo zatrjevano škodo in odškodninska odgovornost po 1. odstavku 135. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU) ni podana. Pravna podlaga za odločanje je podana v določilih 135. člena ZJU, ki ureja odškodninsko odgovornost javnega uslužbenca in določa, da je javni uslužbenec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Sodišče je v postopku ugotavljalo, ali je toženec ravnal protipravno in škodo povzročil iz hude malomarnosti ali naklepno. Toženec je izpovedal, da se v času vožnje ni prižgala kontrolna rdeča lučka, ki opozarja na nivo olja, enako je izpovedal tudi sopotnik, spremljevalec v avtomobilu, policist S.H.. Le-ta je tudi prav tako zanikal, da bi prišlo med vožnjo do česarkoli neobičajnega. Sodišče je zaslišalo tudi P.Đ., ki ni potrdil izpovedbe V.P. in je zanikal, da bi na kraju dogodka videl sporni kamen in o tem poročal V.P.. Sodišče je tudi pojasnilo zakaj ne verjame trditvam V.P., saj se je ugotavljanje toženčeve odgovornosti odvijalo šele čez pol leta po dogodku, čeprav je bilo vozilo popravljeno že avgusta 2008, v tem obdobju pa tožencu nihče ni omenjal, da bi kakorkoli ravnal napačno. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da v kolikor je toženec moral opravljati svoje službene dolžnosti na poti, ki ni bila asfaltirana, oziroma je bila makadamska, obstaja dokajšnja verjetnost, da pride do poškodbe na vozilu. Toženec je tudi pojasnil, da ko je videl, da je naenkrat vse ugasnilo, je ustavil avto in dvignil pokrov ter tudi poklical na dežurni center pri čemer je mislil, da gre za napako na električni napeljavi. Sodišče je tudi jasno in prepričljivo navedlo, zakaj ni verjelo izpovedbi V.P., ki je bil dne 8. 6. 2008 na dopustu in dogodka ni videl, ampak je zanj slišal, pri čemer naj bi mu P.Đ. izročil listek, kjer je napisal svoje ugotovitve v zvezi z oljem in kamnom. Priča M.B. policijska na PP ... je izpovedala, da jo je policist v civilu dne 8. 6. 2008 obvestil, da je opazil nekega neznanega moškega v kraju ..., kar pomeni, da je naloga toženca bila, da preveri kaj se na terenu dogaja. Glede na trditve tožeče stranke o tem, da je bila prižgana rdeča luč v avtu, ki je opozarjala na pomanjkanje olja v avtu, kar je splošno znano dejstvo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tako toženec kot priča, ki je bil sopotnik v avtomobilu ob dogodku skladno izpovedala, da se luč ni prižgala, ko pa so se prižgale vse luči, sta ustavila avto in preverila stanje avtomobila. Tako toženec ni ravnal malomarno, saj se ni zavedal oziroma mogel zavedati, da iz vozila teče olje in tudi ni ravnal protipravno. Tako tožeča stranka ni dokazala odškodninske odgovornosti delavca in toženec ni odgovoren za nastalo škodo po določilih 135. člena ZJU v vtoževani višini 6.427,82 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena tudi pritožba toženca, saj je sodišče pravilno odločalo na podlagi določil 1. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Sodišče je pri tem pravilno uporabilo tudi določila 2. odstavka 155. člena ZPP in sicer je tožencu odmerilo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 315,90 EUR in nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 291,60 EUR, pri čemer sodišče prizna le eno nagrado za narok, ne pa treh torej za vsak narok posebej, kot to zmotno ocenjuje toženec.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke in toženca zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.