Jedro

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v (med drugim) zavezalo toženo stranko, da plača tožnici denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.1.1999 do plačila. Prisojena satisfakcija predstavlja denarno zadoščenje za tožničine telesne bolečine (1.100.000 SIT), za strah (200.000 SIT) in duševne bolečine za skaženost (500.000 SIT).

2.Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbama obeh strank spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožnici prisodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.700.000 SIT z obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 5.11.2002, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča v zavrnilnem delu (glede zneska 1.450.000 SIT in glede obresti za čas od 25.1.1999 do 31.12.2001), zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Stališče revidentke je, da je pritožbeno sodišče določilo bistveno prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo in ni dovolj upoštevalo vseh škodnih posledic, ki jih revizija podrobno opiše. Meni tudi, da je upravičena do plačila zamudnih obresti od 25.1.1999 dalje, "saj je tožena stranka namreč ves ta čas uporabljala njen denar, ki ga tožeča stranka ni prostovoljno posodila". Tožnica naj bi bila, glede na odločitev sodišča o obrestih, tudi v neenakopravnem položaju v primerjavi z upniki, katerih terjatev je zapadla v plačilo po 1.1.2002. 4.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ta pa na revizijo ni odgovorila.

5.Revizija ni utemeljena.

6.Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča. Revizija dejansko podlago tožnikovih zahtevkov za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo obširno navaja in včasih preseže dejanske ugotovitve, ki jih je upoštevalo pri odmeri odškodnine pritožbeno sodišče (4. in 5. stran sodbe pritožbenega sodišča).

7.Temeljni načeli za odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da vsak oškodovanec specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v primerljivih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Pritožbeno sodišče je pravilno upoštevalo obe načeli in v skladu z dejanskimi ugotovitvami o škodnih posledicah (podrobneje opisanih na 4. in 5. strani sodbe), tudi pravilno odmerilo zadoščenje za telesne bolečine v znesku 500.000 SIT, za strah 200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 500.000 SIT ter duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 500.000 SIT.

8.V skladu s 186. členom ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo v trenutku nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zato, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95 -ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo. Poleg sankcije za tožnikovo zamudo so predstavljale tudi valorizacijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče presodilo po razmerah v času sojenja, kar bi predstavljalo dvakratno valorizacijo.

9.Sodna praksa ni formalni pravni vir, kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabi prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, ko vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev. Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ) in Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Ur. l . RS, št. 45/95 in 109/2001). To načelno pravno mnenje1 se glasi: Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripada oškodovancu od uveljavitve OZ (1. 1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001 - ZPOMZO-A):- do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; - od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A).

Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato tožnici tudi ni mogoče prisoditi zamudnih obresti za čas pred 1.1.2002 v zvezi denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

10.Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbah pravdnih strank proti sodbi sodišča prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo (378. člen ZPP).

Op. št. 1: Glej Pravna mnenja I/2002, str. 11 - 14.