Jedro

Ravnanje, h kateremu je sodišče zavezano z določbo 2. odstavka 200. člena ZKP, se presoja glede na čas trajanja pripora od njegove odreditve dalje in ne v povezavi s trajanjem pripora v drugi kazenski zadevi.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. M.W. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 09.01.2003 je senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti po določbi 1. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor zoper obt. M.W. iz pripornega razloga po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 17.01.2003 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik, odvetnik M.K. iz L., je dne 10.03.2003 priporočeno po pošti vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na nezakonito odreditev pripora zoper obtoženca. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočni sklep spremeni ter odloči, da se zoper obtoženca pripor ne odredi in se izpusti na prostost. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva neutemeljena.

Zagovornik uveljavlja, da je obtoženi že več kot dve leti v priporu, saj je bil pred obravnavanim priporom dve leti v priporu na podlagi odločitev sodišča v Kopru, kjer zoper njega teče drug kazenski postopek. V preostalem delu zahteve pa zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj se ne strinja z ugotovitvami sodišča o obstoju pripornih razlogov. Razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato to ne more biti predmet odločanja. Glede trajanja in dejstva, da lahko pripor na podlagi določb 200. člena ZKP traja le najkrajši potreben čas, pa je potrebno povedati, da je bil v tej zadevi pripor odrejen 09.01.2003 in tako ni kršena določba o najkrajšem potrebnem času trajanja pripora. Seveda pa bo moralo sodišče prav tako na podlagi 200. člena ZKP v tem primeru postopati posebno hitro, da bo pripor res trajal najkrajši potrebni čas.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve poudarja, da pri obtožencu ni podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ker zanj ni realne podlage, prav tako ni mogoče navesti niti enega samega dejstva, ki bi ga utemeljevalo. Enaka ugotovitev velja po stališču zahteve tudi za priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Po določbi 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je podan priporni razlog begosumnosti, če se oseba, ki je utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja, skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Sodišče je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom ugotovilo okoliščine, povezane z obsegom obtožencu očitane kriminalne dejavnosti, z njegovimi potovanji v tujino v času, ko naj bi izvrševal kazniva dejanja in tudi pred tem, ter z dejstvom da je v kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj, za katera je predpisana visoka zaporna kazen. Na podlagi teh okoliščin je presodilo, da je podana nevarnost obtoženčevega pobega in s tem oviranja poteka tega kazenskega postopka. Zgolj posplošena trditev zahteve, ki jo je mogoče razumeti kot očitek sodišču, da ni imelo dejanske podlage za ugotovitev obstoja pripornega razloga begosumnosti, zaradi tega ni utemeljena.

V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti zahteva z lastno presojo obtoženčeve dosedanje nekaznovanosti in okoliščin, da je v priporu nepretrgoma od 21.07.2000, da ima družino in zaposlitev, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa izpodbijani pravnomočni sklep ugotavlja tako objektivne, na težo in način storitve kaznivih dejanj nanašajoče se okoliščine, kot tudi na subjektivne okoliščine, ki zadevajo okolje in razmere, v katerih živi obtoženec ter jih pravilno presoja. Zato ni mogoče sprejeti nakazovanja zahteve, da niso podani zakonski pogoji za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Zahteva se sklicuje tudi na kršitev določb 200. člena ZKP. Drugi odstavek te določbe zavezuje sodišče, da postopa posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil pripor odrejen zoper obtoženca dne 09.01.2003. Postopanje, h kateremu je sodišče zavezano z navedeno določbo, se presoja glede na čas trajanja pripora od njegove odreditve dalje in ne v povezavi s trajanjem pripora v drugi kazenski zadevi. Zato ni utemeljena trditev vložnika zahteve, da je sodišče kršilo določbo 2. odstavka 200. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. M.W. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).